Jedro

Za popravke vrednosti terjatev mora obstajati utemeljena domneva, da terjatev ne bo plačana, kar mora biti dokazano z verodostojnimi listinami.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 5. 2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila revidentovi pritožbi zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 26. 8. 2003, in prvostopno odločbo: spremenila v točki I/1 v delu, ki se nanaša na zamudne obresti; odpravila v točki I/3 in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek; odpravila v točki I/2, I/4, II in III/2 izreka; spremenila v točkah III/1 in III/3 tako, da se ti pravilno glasita: plačati razliko od DDV za davčno obdobje avgust 1999 v višini 1.527.057,00 SIT in plačati zamudne obresti, obračunane od premalo plačanih obveznosti pod III/1, ki tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe do dneva plačila; v ostalem je pritožbo revidenta kot neutemeljeno zavrnila. S prvostopno odločbo je davčni organ prve stopnje revidentu naložil v plačilo: davek od dobička pravnih oseb za leto 1998 v znesku 20.022.147,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2003 v znesku 28.663.439,79 SIT (točka I/1 izreka); zamudne obresti za razliko od dvanajstih že zapadlih neplačanih akontacij davka od dobička za leto 1999 v znesku 2.843.820,28 SIT (točka I/2 izreka); davek od dobička pravnih oseb za leto 1999 v znesku 52.444.466,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do 31. 7. 2003 v znesku 52.352.702,15 SIT ter nadaljnje zamudne obresti do dneva plačila (I/3 izreka); zamudne obresti za razliko dvanajstih že zapadlih neplačanih akontacij davka od dobička za leto 2000 v znesku 8.752.088,63 SIT (točka I/4 izreka); s točko I/5 je davčni organ prve stopnje odločil, da se tožeči stranki vrne preveč plačani davek od dobička po obračunu za leto 2000 v višini 13.435.993,00 SIT; s točko II izreka je prvostopni organ revidentom naložil plačilo davka od drugih osebnih prejemkov za leto 1999 v znesku 1.649.878,27 SIT z zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do dneva plačila; s točko III je bilo revidentom naloženo plačilo razlike davka na dodano vrednost za avgust 1999 in julij 2001 v skupnem znesku 2.651.872,44 SIT (točka III/1 izreka) z zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do 31. 7. 2003 (točka III/2 izreka) in nadaljnje zamudne obresti od 1. 8. 2003 do dneva plačila (III/3 izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje glede pridobitve deleža revidenta v družbi F., d. o. o., in glede nepriznanja popravkov vrednosti terjatev, oblikovanih v letih 1998 in 1999, sklicuje na razloge, s katerimi svojo odločitev utemeljuje tožena stranka (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

3. Revident zoper navedeno sodbo prvostopnega sodišča vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno razveljavi ter zadevo vrne v novo sojeno, priglaša pa tudi stroške revizijskega postopka. Dovoljenost revizije utemeljuje z izpolnjevanjem pogoja iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Odločitev davčnih organov in sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na pridobitev deleža v družbi F., d. o. o., je napačna, saj ne upošteva realizacije pravnih podlag, ki je bila taka, da je šlo za nakup 100 % deleža in ne za neodplačno pridobitev 51 % deleža (in nakup 49 % deleža). V zvezi s popravki vrednosti terjatev do družbe E., d. o. o., revident poudarja, da je odločitev o oblikovanju popravkov vrednosti terjatev sprejel na podlagi podatka in vedenja, da je dolžnik prenehal s poslovanjem, da na računih ni imel sredstev, ni oddal letnih izkazov, ni odprl transakcijskega računa pri banki in da so bili izkazani zakonski pogoji za izbris dolžnika iz sodnega registra. Z izterjavo bi nastali le novi stroški. Navedene okoliščine utemeljujejo oblikovanje popravkov. V očitnem nasprotju z veljavno zakonodajo je tako zahteva davčnega organa po listinski dokumentaciji ali vloženih tožbah za izterjavo. S tem, ko je revident navedel vsa dejstva v zvezi z dolžnikom, iz katerih nedvomno izhaja, da ni bilo možno pričakovati plačila terjatev, je izkazal okoliščine in podlago za oblikovanje popravkov. Da bi bil dolžan predložiti pisne dokaze glede možnosti plačila gleda na finančni položaj dolžnika, pa je nepravilna in samovoljna razlaga predpisa.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi prve alinee drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavanem primeru višina odmerjenega davka od dobička pravne osebe zaradi zatrjevanega nepravilnega izkaza prihodkov iz naslova pridobitve poslovnega deleža in zatrjevanega nepravilnega izkaza popravkov vrednosti terjatev presegata naveden znesek.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je utemeljeno stališče sodišča prve stopnje in obeh davčnih organov, da za popravek vrednosti terjatev do družbe E., d. o. o. v letu 1998 ne obstajajo predpostavke v skladu s SRS (1993) 5. Ni namreč dokazana utemeljena domneva, da terjatev ne bo poravnana. Kadar davčni zavezanec oblikuje popravke vrednosti terjatev, za katere domneva, da ne bodo poravnane, mora to dokazovati z ustreznimi dokumenti, iz katerih je razvidno, kako je upnik pristopil k izterjavi terjatve, kakšne so možnosti poplačila, pri čemer se upošteva finančni položaj dolžnika in kakšni so dolžnikovi razlogi za nepriznanje terjatve. Navedeno se dokazuje z verodostojnimi listinami. To izhaja tudi iz 15. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP, ki določa, da mora davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. V obravnavanem primeru pa revident za svoje razloge za popravke vrednosti terjatev ni priložil nobenih listinskih dokazov, ki bi njegove trditve utemeljevale.

9. Neutemeljeno je sklicevanje revidenta zgolj na SRS (1993) 5.8, ki določa kot pogoj oziroma podlago za dvomljivost ali spornost terjatve le obstoj domneve, da terjatev ne bo poravnana v rednem roku. Davčni organ prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprl tako na SRS (1993) 5.8 kot na 5.9. V SRS (1993) 5.8 kot splošni določbi je določeno, da je treba terjatve, za katere obstaja domneva, da ne bodo poravnane v rednem roku, ali ki niso poravnane v rednem roku, izkazati kot dvomljive ali sporne, v 5.9 pa je določen način oblikovanja popravkov (in odpisa) vrednosti spornih terjatev. Potrebnost utemeljitve z ustrezno listino se po presoji Vrhovnega sodišča nanaša tako na odpis kot tudi na popravek vrednosti terjatve.

10. Postavki izredni prihodki v letu 1999 na račun brezplačne pridobitve deleža v družbi F., d. o. o., in popravki vrednosti terjatev do družbe E., d. o. o. v letu 1999, se nanašata na odmero davka od dobička pravnih oseb za leto 1999, ki ga je prvostopni davčni organ odmeril revidentu z odločbo z dne 26. 8. 2003 v izreku pod točko I/3. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 11. 5. 2006 celotno točko I/3 (druga alinea prvega odstavka drugostopenjske odločbe) odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. V celoti je torej odpravljen izrek prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na odmero davka od dobička pravnih oseb za leto 1999. Čeprav tožena stranka v obrazložitvi svoje drugostopenjske odločbe po vsebini pritožbene ugovore revidenta glede pridobitve deleža revidenta v družbi F., d. o. o., (ki so predmet obdavčitve revidenta v letu 1999), in popravka terjatev do družbe E., d. o. o. v letu 1999 vsebinsko zavrne (enako stori tudi sodišče prve stopnje), vendar v tem delu v izreku ne zavrne pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo, se Vrhovno sodišče do teh razlogov ne opredeljuje. Odločitev o davku od dobička pravnih oseb za revidenta za leto 1999 bo namreč predmet nove odločbe davčnega organa prve stopnje in revident bo imel na razpolago vsa pravna sredstva, v katerih bo lahko uveljavljal (tudi) ugovore, ki jih sedaj navaja v reviziji glede posameznih postavk, ki se nanašajo na odmero davka od dobička pravnih oseb za leto 1999. 11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. V skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.