Jedro

Dejanski stan relativne bistvene kršitve iz tretjega odstavka 254. člena ZPP je podan, če sodišče ne poskrbi za celovito, jasno in prepričljivo razjasnitev v strankinih pripombah polemiziranih vprašanj v zvezi s pravilnostjo izvedenčevega mnenja. Sodišče mora pomanjkljivosti ali dvom v pravilnost izvedenčevih ugotovitev najprej poskusiti odpraviti z izvedenčevim zaslišanjem na glavni obravnavi. Če z zaslišanjem utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja ni odpravljen, sodišče skladno z navedeno zakonsko določbo postavi novega izvedenca.

Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča stranka nima apriorne pravice do drugega mnenja; nepopolnost mnenja ali strankino nestrinjanje z njim še nista razlog za postavitev novega izvedenca. Drugače pa je v primerih, ko je izvedenec izvedeniško delo opravil v celoti in je njegovo mnenje jasno, a se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako. Tedaj je izjemoma utemeljen predlog za novega izvedenca iste stroke. Gre za situacije, ko je vzpostavljen dvom takšne stopnje, da bi zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca pomenila procesno kršitev zaradi metodološke kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. V požaru 18. 5. 2010 je zgorela stanovanjska hiša z vso opremo in gospodarsko poslopje tožnika na naslovu .... V času požara sta bila oba objekta (vključno z v njima nahajajočimi se premičninami) zavarovana pri toženi zavarovalnici, zavarovalni polici za oba pa vključujeta tudi škodo zaradi požara.

2. Tožnik je s tožbo zahteval zavarovalnino za hišo, zavarovano na novo vrednost 300.000 EUR, za premičnine v njej v višini 50.000 EUR in za gospodarsko poslopje 31.500 EUR.

3. Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo. Razsodilo je, da je tožnik izgubil zavarovalno kritje, ker je zaradi pridobitve premoženjske koristi požig naročil tretji osebi, A. A., ki je nepremičnine po navodilu tožnika in proti obljubi plačila polil z bencinom in prižgal. Za kaznivo dejanje, ki ga je s tem storil, je bil požigalec pravnomočno obsojen, kazenski postopek zoper tožnika pa je bil ustavljen zaradi ugotovitve, da v času teka kazenskega postopka ni bil (več) poslovno sposoben (za razliko od časa sklenitve pogodbe o zavarovanju in naročila požiga, ko njegova sposobnost razumeti pomen in posledice svojih odločitev in imeti v oblasti svoje ravnanje še ni bila prizadeta).

4. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišče prve stopnje potrdilo. Kot pravilne je sprejelo vse njegove dejanske zaključke, ocenilo, da so neutemeljeni tožnikovi očitki, da je sodišče do njih prišlo v postopku, v katerem je kršilo procesna pravila in razsodilo, da je na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo.

**Revizija tožnika**

5. Tožnik sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijske razloge relativne in absolutne bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni in pritožbi ugodi ter z vmesno sodbo odloči, da je zahtevek po podlagi utemeljen, podredno pa, naj sodbi obeh nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 2., 7. in 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je z zaključkom, da je tožnik naročil požig, preseglo trditveno podlago tožene stranke. Tožena stranka ni trdila odločilnih dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo v dejansko podlago, drugostopenjsko pa te kršitve ni saniralo, zato je storilo enako kršitev, poleg tega pa še kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko na pritožbene trditve v zvezi s tem ni odgovorilo. Gre za okoliščine, da naj bi tožnik dejanje načrtoval odkar je iskal osebo za požig in tako prišel v stik z A. A., načrtoval način in čas požiga, namestil stvari v hiši za ustrezno izvedbo požiga, dal A. A. navodila o požigu v nočnem času, ko sosedje spijo in v suhem vremenu, da naj bi imel tožnik premoženjski motiv za požig, da naj bi v času požiga živel pri B. B., s katero naj bi načrtovala prodajo njene hiše in nakup nove, da naj bi bil po pravnomočni sodbi Cp 742/2008 dolžan plačati 40.000 EUR, da naj bi bilo v hiši več žarišč požara in sledovi vnetljive tekočine, da naj bi bila hiša požgana z motornim bencinom, v hiši pa najdena kovinska posoda z ročajem in zaznan vonj po naftnih derivatih, da naj bi bili izključeni vsi objektivni vzroki požara, da naj bi po požaru klicali tožnika na njegov GSM in kakšna je vsebina komunikacije ter da naj bi bil tožniku med hišno preiskavo odvzet notes-rokovnik, v katerem naj bi bila zapisana domnevno A. A. telefonska številka ... V resnici so bile toženkine trditve pomanjkljive, kar je razvidno iz 5. točke obrazložitve drugostopenjske tožbe, kjer so povzete. Trdila je le, da je bila zoper tožnika vložena kazenska ovadba in da dokazi, pridobljeni med preiskavo, potrjujejo, da naj bi nekdo po naročilu drugega povzročil požar.

7. Nadalje je bila storjena kršitev določbe 214. člena ZPP in sicer s tem, da je sodišče raziskovalo dejstva, ki so govorila v prid tožnikovi trditvi, da požara ni naročil, pa jih tožena stranka ni prerekala, to je, da je bil na njegovi hiši že pred škodnim dogodkom podtaknjen požar, da je ravno zato sklenil zavarovanje, da je do požara prišlo med obnovo hiše, da tožnik ni imel nobenih finančnih težav in da je bil kazenski postopek zoper njega zrežiran, A. A. pa je priznal dejanje zgolj zato, ker mu je bila ponujena nizka kazen. Če bi ta dejstva štelo za resnična, bi moralo sodišče zahtevku ugoditi. Zaključek sodišča druge stopnje, da je tožena stranka te tožnikove trditve prerekala, je neobrazložen (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ter prezre, da je treba trditve prerekati konkretizirano.

8. Tudi če bi tožnik res naročil požig, ne bi izgubil zavarovalnega kritja, če bi bil v času naročila požiga neprišteven. Da bi dokazal svojo takratno neprištevnost, je predlagal izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče prve stopnje je izvedensko delo zaupalo psihiatrinji dr. C. C., ki je mnenje izdelala že za potrebe kazenskega postopka. V kazenskem postopku je podala mnenje, da je bil tožnik hudo duševno moten že v času škodnega dogodka in da je njegova duševna motnja močno vplivala na sposobnost razumevanja in obvladovanja. Nato pa je v pravdi njeno mnenje nasprotno: da ima tožnik blodnjavo motnjo s hudo paranoidnostjo, za katero ne more ugotoviti, kdaj je nastopila, da pa ta motnja ne vpliva na tožnikovo sposobnost razumevanja in obvladovanja ravnanja, da so bile v času škodnega dogodka tožnikove kognitivne sposobnosti dovolj dobre, da bi takšno dejanje lahko storil in da sta tožnikovo paranoidnost sprožila požar in izguba finančnih sredstev. Navedeno utemeljuje dvom v pravilnost v pravdi podanega izvedenskega mnenja. Sodišče je tožnikov predlog, naj postavi drugega izvedenca, zavrnilo, čeprav je izvedenka dr. C. sama izpovedala, da je njeno mnenje glede trajanja motnje nezanesljivo in čeprav ni znala pojasniti, na podlagi katere dokumentacije je zaključila, da tožnikova motnja ni vplivala na njegovo sposobnost razumevanja in obvladovanja. Prvostopenjsko sodišče je na ta način kršilo določbi drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP, drugostopenjsko sodišče pa je ni odpravilo, zato je storilo enako kršitev v povezavi s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedenih procesnih kršitev, torej ker je bila tožniku odvzeta pravica dokazovanja, je napačna dejanska ugotovitev o njegovi prištevnosti v času požiga. Po ustaljeni sodni praksi se celo v primerih, ko gre za manjše neodpravljene pomanjkljivosti v izvedenskih mnenjih pritegne novega izvedenca, da se pridobi strokovno in argumentirano mnenje ali vsaj drugo mnenje, tožniku pa ta pravica ni bila zagotovljena. S tem sta bili kršeni njegovi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj je bil postavljen v neenak položaj z drugimi oškodovanci v primerljivih zadevah, ter pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

9. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Revizija ni utemeljena.

_Glede kršitve določb 2. in 7. člena ZPP_

11. Revizijsko sodišče skladno z določbo prvega odstavka 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Tožnik kršitve načela dispozitivnosti (2. člen ZPP), po katerem sodišče v pravdi odloča v mejah postavljenih zahtevkov, v nasprotju z zahtevo, ki izhaja iz prvonavedene zakonske določbe, ni uveljavljal obrazloženo. Kljub temu je mogoče njegov očitek v procesnem položaju konkretnega primera zavrniti: ker je sodišče odločalo le o njegovem zahtevku in ker ga je v celoti zavrnilo, z odločitvijo ni moglo preseči meja tožbenega zahtevka.

12. Tudi očitek kršitve razpravnega načela (7. člen ZPP), ki naj bi bila storjena z upoštevanjem v 6. točki obrazložitve te sodbe navedenih dejstev, ki jih tožena stranka, ki je (v utemeljitev ugovora, da je tožnik izgubil zavarovano kritje) trdila, da je bil požar namerno povzročen, ni navedla, je neutemeljen. Tožena zavarovalnica je namreč v odgovoru na tožbo trdila, (1) da je bilo takoj ugotovljeno, da je bil požar podtaknjen, (2) da je Policijska uprava Celje vložila kazensko ovadbo zoper A. A. in tožnika zaradi suma, da je prvi zanetil požar, drugi pa ga k temu naklepno napeljeval in mu pomagal z namenom pridobitve premoženjske koristi iz naslova požarnega zavarovanja, (3) da so bili v kriminalistični preiskavi pridobljeni številni dokazi, ki dokazujejo medsebojno povezanost tožnika z A. A., med drugim tudi zaznamek o prepoznavi tožnika kot osebe, ki je A. A. klical, mu naročil požig in mu izročil denar. K tem trditvam je tožena stranka predlagala številne listinske dokaze (ovadbo in priloge), poleg tega pa tudi zaslišanje A. A. in drugih prič ter izvedeništvo za področje požarne varnosti in mobilne telefonije. V pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2012 je tožena stranka trditve dopolnila in dokazno podprla. Navedla je, da je bila zoper tožnika in A. A. vložena na sodišče obtožnica in povzela njeno vsebino; iz opisa kaznivega dejanja pa med drugim izhaja, da je tožnik A. A. napeljeval k požigu hiše in gospodarskega poslopja, ko se je z njim srečal 4.5.2010 na parkirišču P., mu povedal, da ima objekta zavarovana in A. A. ponudil plačilo v višini 4.000 EUR, vse zato, da bi pridobil premoženjsko korist (zavarovalnino). A. A. je dejanje izvršil po dogovoru in predhodnih navodilih tožnika. Odločilne dejanske trditve je tožena zavarovalnica podala, to je, da je A. A. proti plačilu požgal tožnikovi nepremičnini na nagovor in po navodilih slednjega. V dokaznem postopku so se izkazale za resnične in pomenijo podlago za presojo, da je tožnik izgubil zavarovalno kritje. Ključni dokaz naklepnega požiga, ki ga je izvedel A. A. po naročilu tožnika, je neposredna izpoved A. A. v pravdi, skladna s predhodno izpovedjo v kazenskem postopku. Okoliščine, z ugotovitvijo katerih naj bi bilo po revizijskih trditvah kršeno razpravno načelo, pa ni bilo, večinoma pomenijo povzetek posameznih delov A. A. izpovedi oziroma njegovega opisa požiga in priprav nanj in argumentirajo oceno o verodostojnosti njegove izpovedi zaradi ujemanja z drugimi dokazi. naklepnega požiga, izvedenega po naročilu tožnika. Sodišče sicer res ne sme upoštevati tistih dejstev, ki jih je ugotovilo v dokaznem postopku, če se stranka nanje izrecno ne sklicuje (strogost te prepovedi mehčajo določbe o materialnem procesnem vodstvu), ker je v pravdnem postopku, ki se nanaša na civilne pravice, ki so primarno v interesu strank, volja (avtonomija) strank praviloma odločilna pri določanju meja sodnega odločanja, te meje pa so determinirane tudi z dejansko podlago tožbe.1 Vendar to velja za dejstva, ki jih sodišče vzame v podlago odločitve.

13. Pritožbeno sodišče je očitek kršitve razpravnega načela odgovorilo v 5. točki obrazložitve svoje sodbe, zato ta ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

_Glede kršitve 214. člena ZPP (upoštevanje domnevno neprerekanih dejstev)_

14. Sodišče druge stopnje je očitek o kršitvi procesnih pravil, storjen z dokazovanjem domnevno neprerekanih dejstev, navedenih v 7. točki obrazložitve te sodbe, zavrnilo z argumentom, da zanikanje teh trditev izhaja iz siceršnjih toženkinih navedb. Oprlo se je torej na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Revident ne trdi, da namen zanikanja ne izhaja iz siceršnjih navedb tožene zavarovalnice. Zato tu obravnavano procesno kršitev in pomanjkanje razlogov o njej (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) uveljavlja neutemeljeno.

_Glede kršitve tretjega odstavka 254. člena ZPP (zavrnitev dokazovanja z drugim izvedencem)_

15. Dejanski stan relativne bistvene kršitve iz tretjega odstavka 254. člena ZPP je podan, če sodišče ne poskrbi za celovito, jasno in prepričljivo razjasnitev v strankinih pripombah polemiziranih vprašanj v zvezi s pravilnostjo izvedenčevega mnenja. Sodišče mora pomanjkljivosti ali dvom v pravilnost izvedenčevih ugotovitev najprej poskusiti odpraviti z izvedenčevim zaslišanjem na glavni obravnavi. Če z zaslišanjem utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja ni odpravljen, sodišče skladno z navedeno zakonsko določbo postavi novega izvedenca.

16. Izvedenka je v sodnih postopkih, ki izvirajo iz požiga tožnikovih nepremičnin,sodelovala pri razjasnitvi več pravno pomembnih vprašanj: v kazenskem postopku o sposobnosti tožnika biti stranka kazenskega postopka,2 v pravdi pa najprej o sposobnosti tožnika biti pravdna stranka,3 nato pa še glede prištevnosti v času sklenitve zavarovalnih pogodb in v času požara.

17. Mnenje izvedenke, ki se problematizira v reviziji, se nanaša na vprašanje prištevnosti tožnika in potrjuje, da je bil tožnik prišteven tako takrat, ko je sklepal zavarovalni pogodbi, kot tudi takrat, ko se je dogovarjal o požigu zavarovanih nepremičnin oziroma ko je prišlo do požiga. O tem je izvedenka najprej podala pisno mnenje (2. 10. 2016). Tožnikovo bolezen je opredelila kot blodnjavo motnjo (po prejšnji klasifikaciji paranojo). Taka motnja se običajno pojavi v pozni odrasli dobi ali na začetku staranja in je dolgo neopažena, najprej pa je opazna kot osebna posebnost, sumničavost, nezaupljivost in pretirana skrbnost pri varovanju lastnih pravic. Šele kasneje bolnik zgradi miselne konstrukte in zmotna prepričanja o tem, da mu drugi neprestano škodujejo ali veličavske ali erotične fiksne ideje, lahko se pojavijo tudi motnje zaznavanja in pretirano čustvovanje. Razumevanje tega, kaj človek počne in obvladovanje ravnanja pa nista bistveno motena. Ob podpisu zavarovalne pogodbe tožnikove kognitivne sposobnosti niso bile take, da ne bi razumel podpisanega, kar izvedenka sklepa glede na to, da je prejšnjič tožnika pregledala pred dvemi leti in da je v tem obdobju pri njem prišlo do očitnega upada sposobnost. Ob požaru ni bila okrnjena ne voljna ne intelektualna sposobnost tožnika in sicer niti v primeru, če je takrat že imel blodnjavo motnjo. Vsebina blodnjave motnje ne bi bilo zavarovanje premoženja. Nato je sodišče izvedenko še zaslišalo (16. 1. 2017). Pojasnila je, da ne more ugotoviti, kdaj je pri tožniku nastopila blodnjava motnja, imel pa jo je že v letu 2014, ko ga je prvič pregledala. V kazenskem postopku je podala mnenje, da je imel tožnik to motnjo že ob požigu in da je bila enako intenzivna kot ob podaji mnenja. V pravdi je prebrala cel spis, v njem pa je izpoved o tem, da naj bi se tožnik dogovarjal za požig; to pa, če drži, ni v povezavi z motnjo (psihozo). Motnja ne vpliva na vsa področja življenja. Pri blodnjavi motnji lahko človek, čeprav je pod vplivom psihopatoloških doživetij (preganjavice), še vedno svobodno sprejema odločitve, razen tistih, ki so v zvezi s tistim, kar ga preganja. Kognitivne zmožnosti pri blodnjavi motnji niso okrnjene. Pri tožniku je upad kognitivnih sposobnosti opazen šele v zadnjem času, ko ga je prvič pregledala, je bil absolutno sposoben načrtovanja »nekih dejavnosti.«

18. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča stranka nima apriorne pravice do drugega mnenja; nepopolnost mnenja ali strankino nestrinjanje z njim še nista razlog za postavitev novega izvedenca. Drugače pa je v primerih, ko je izvedenec izvedeniško delo opravil v celoti in je njegovo mnenje jasno, a se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako. Tedaj je izjemoma utemeljen predlog za novega izvedenca iste stroke. Gre za situacije, ko je vzpostavljen dvom takšne stopnje, da bi zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca pomenila procesno kršitev zaradi metodološke kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja.4

19. Dvom v pravilnost v pravdi pridobljenega pisnega mnenja bi bil lahko podan tudi v primeru, če bi se to mnenje glede pomembnih dejstev razlikovalo od mnenja, pridobljenega v kazenskem postopku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je najprej izvedenko zaslišalo in že z njenim zaslišanjem dvome prepričljivo odpravilo in odgovorilo na vse tožnikove konkretizirane pripombe: psihična motnja, za katero trpi tožnik, to je blodnjava motnja, je bila ovira za njegovo procesno sposobnost v kazenskem postopku; tedaj je izvedenka resda menila, da je za to motnjo tožnik trpel že v času požara, a ko je bila v pravdi seznanjena s celotnim spisom, vključno z izpovedbo o pogajanjih za namerni požig, je menila, da je mogoče, da je motnjo oziroma njene simptome sporni dogodek intenziviral, da pa čas nastanka motnje, o katerem sicer ne more biti prepričana, ni pomemben, ker blodnjava motnja ni vplivala na tožnikove sposobnosti razumeti svoje ravnanje in ga obvladovati. Mnenji v kazenskem in v pravdnem postopku sta torej podani glede različnih dejstev, izvedenkino mnenje o tožnikovi nesposobnosti sodelovati v kazenskem postopku zaradi blodnjave motnje pa ni v nasprotju z njenim v pravdi podanim mnenjem, da blodnjava motnja ni vplivala na tožnikovo sposobnost razumevanja svojega ravnanja in obvladovanja le-tega v času sklepanja zavarovalnih pogodb in požara in da v tem času njegove kognitivne funkcije niso bile prizadete. Z zavrnitvijo predloga za postavitev novega izvedenca iste stroke torej sodišče prve stopnje ni kršilo določb drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP, drugostopenjsko sodišče pa s tem, ko je s tem soglašalo, ni storilo procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ni kršilo tožnikove pravice iz 22. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj tožnika ni obravnavalo neenakopravno, pač pa je njegovo zahtevo po angažiranju drugega izvedenca obravnavalo skladno s procesnim zakonom in ustaljeno sodno prakso.

**Odločitev o reviziji**

20. Revizija je neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

1 Glej A. Galič in D. Wedam Lukić, v Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 66 do 69. Glej še sodbi II Ips 204/2016, II Ips 13/2017. 2 Ugotovila je, da tožnik ni procesno sposoben. Mnenje je podala glede na tožnikovo stanje ob pregledu; o njegovem stanju v času požara ni bila vprašana. 3 V pravdi je izvedenka najprej pisno mnenje (23. 5. 2915) glede procesne sposobnosti tožnika. Ocenila je, da je tožnik duševno bolan, zmotno razume dogajanje in ni sposoben pravilno dojemati situacije okoli sebe. Razmišljanje vseskozi prilagaja svojemu prepričanju, da je žrtev zarote. Ker ga obvladujejo zmotna prepričanja, svojo voljo izraža nesmiselno in ne more ščititi svojih interesov. Dogajanju na glavni obravnavi ni sposoben slediti. Zaradi dolgotrajne bolezni so močno okrnjene njegove spoznavne sposobnosti (sklepanja, koncentracije, pozornosti, procesiranja informacij). Poslovno ni sposoben. Zaradi tega mu je bil postavljen skrbnik za poseben primer mag. M. M.. 4 Glej na primer odločbi II Ips 171/2017 in II Ips 333/2016.