Jedro

O zahtevi za vračilo zamudnih obresti, obračunanih od dneva plačila zamudnih obresti do vračila, je bilo že odločeno z dispozitivom (dokončne) odločbe (istega organa) z učinkom odločitve v glavni stvari. Zato ponovno odločanje o istem vprašanju v izreku odločbe ni več mogoče in se zato izpodbijana odločba v tem delu odpravi.

Tožeča stranka v pobot uveljavlja nelikvidno terjatev. Takšna terjatev po splošnih pravilih, ki veljajo po določbah obligacijskega zakona in po ustaljeni sodni praksi, ne more biti predmet pobota. Že iz tega razloga je izpodbijana odločitev, po kateri se zahteva tožeče stranke za pobot medsebojnih terjatev in obveznosti zavrne, pravilna in zakonita.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se odločba Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4290-7798/2008-2-08082-30 z dne 12. 5. 2008 v delu, ki se nanaša na vračilo obresti, odpravi.

V ostalem se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožeče stranke za vračilo oziroma pobot obresti, obračunanih od zamudnih obresti v znesku 122 684 167,60 SIT, plačanih po odločbi Davčnega urada Ljubljana, šifra 416-sl/96-MP/96083 z dne 25. 9. 1996, od dne 11. 10. 1996 pa do dneva vračila, z zapadlimi obveznostmi iz naslova doplačila davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2007. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka dne 30. 4. 2008 vložila zahtevo za vračilo oziroma pobot pripadajočih zamudnih obresti, ki so obračunane od nezakonito izterjanih zamudnih obresti po navedeni odločbi davčnega organa v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004. Tožeča stranka za obdobje od 11. 10. 1996, ko so bile obresti plačane, pa do dneva vračila, to je do 22. 4. 2006, zahteva tudi pripadajoče zamudne obresti ter hkrati predlaga delni pobot obveznosti iz naslova doplačila davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2007. Ob sklicevanju na določbe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 126/07, v nadaljevanju: ZDavP-2), ki se nanašajo na vračilo preveč plačanega davka, davčni organ ugotavlja, da je davčni organ prve stopnje, kljub še ne pravnomočno rešeni zadevi (odmere prometnega davka z inšpekcijsko odločbo št. 416-sl./96-MP/96083 z dne 25. 9. 1996) dne 21. 4. 2006 izdal odločbo št. DT 4290-7676/2006-2-08082-04, s katero je ugodil zahtevi tožeče stranke za vračilo zamudnih obresti, obračunanih v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča, v znesku 122 684 167,60 SIT. Z isto odločbo je v 5. točki izreka odločeno tudi o zahtevku tožeče stranke za vračilo obresti od preveč plačanih obresti za čas od 11. 10. 1996, ko so bile zamudne obresti plačane, pa do dneva izdaje odločbe, to je do 21. 4. 2006. Po prvem odstavku 99. člena ZDavP-2 pripadajo davčnemu zavezancu obresti le od neupravičeno ali preveč odmerjenega davka, ne pa tudi od obresti. Druga podlaga, po kateri bi imel zavezanec pravico do obresti od obresti, po stališču davčnega organa ne obstaja. Napačno je tudi sklicevanje tožeče stranke na določbe ZOR oziroma OZ, saj ne gre za obligacijsko razmerje, temveč je pravna podlaga za vračilo preveč plačanega davka določena v ZDavP-2. Zato tožeča stranka nima nikakršne terjatve do davčnega organa in zato se vloga za vračilo oziroma pobot zavrne.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. Po presoji organa druge stopnje, ki se pri tem sklicuje tudi na sodbe tega sodišča, je potrebno vračilo preplačila davka, obravnavati po določbah ZDavP in ne po ZDavP-2, kot je to storil prvostopni organ v svoji odločbi. Podlaga za odločitev so tako določbe 95. člena ZDavP, določbo četrtega odstavka tega člena pa je razumeti tako, da se v primeru vračila davčnega dolga obresti priznajo samo od zneska preveč plačane glavnice in ne tudi od preveč plačanih pripadajočih zamudnih obresti. To pa pomeni, da se je prvostopni organ sicer skliceval na napačni predpis, to je ZDavP-2, odločitev pa je pravilna, saj tudi po določbah ZDavP tožeči stranki ni mogoče priznati zamudnih obresti od plačanih zamudnih obresti. Obenem pa to pomeni, da tožeča stranka nima terjatve do davčnega organa, ki bi jo lahko uveljavljala v pobot, kot to zahteva v svoji vlogi. Prav tako nima prav, ko se v tej zvezi sklicuje na določbe ZOR oziroma OZ. Pravna podlaga za pobot v davčnem postopku so določbe ZDavP, ki urejajo institut pobota in ne določbe ZOR oziroma OZ, kot to zmotno meni tožeča stranka.

Tožeča stranka se z odločbama davčnih organov ne strinja. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, predvsem pa iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da določba četrtega odstavka 99. člena ZDavP-2 ne dopušča več nobenega dvoma in različnih razlag, saj izrecno določa, da je davčni organ dolžan plačati davčnemu zavezancu zamudne obresti tudi od zneska zamudnih obresti, ki so bile pred tem od davčnega zavezanca nezakonito izterjane in jih je sedaj davčni organ zavezancu dolžan vrniti. Pri tem tožeča stranka opozarja, da bi morala tožena stranka pri odločanju uporabiti določbe ZDavP-2 in ne prej veljavnega ZDavP. Postopek se je namreč začel z zahtevkom za vračilo, ki ga je tožeča stranka dne 30. 4. 2008 naslovila na toženo stranko. Gre za postopek, ki je v procesnem smislu ločen od ostalih postopkov in ga je zato treba obravnavati po veljavnem ZDavP-2. Po določbah ZDavP-2 pojem davek vključuje tudi obresti, v skladu s prvim odstavkom 99. člena ZDavP-2 pa zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom ZDavP-2. Zato je potrebno obračunati zamudne obresti tudi od neupravičeno odmerjenih ali preveč odmerjenih zamudnih obresti. Še posebej pa nobenega dvoma in različnih razlag ne dopušča določba četrtega odstavka 99. člena ZDavP-2, ki izrecno določa, da se zamudne obresti plačajo tudi od zamudnih obresti, kar pomeni, da se tudi v konkretnem primeru od zneska zamudnih obresti, ki jih je davčni organ neupravičeno odmeril tožeči stranki, obračunajo zamudne obresti. Sicer pa tudi pred uveljavitvijo določb ZDavP-2 davčni zakon (ZDavP-1 in ZDavP) ni prepovedoval takšnega obračuna. Še več. Že na podlagi prejšnjih predpisov je bil davčni organ dolžan to storiti, le da obveznost davčnega organa takrat še ni bila tako izrecno in nedvoumno določena. Do enakega zaključka kot na podlagi ZDavP-2 je bilo namreč mogoče priti tudi na podlagi razlage oziroma uporabe 95. člena ZDavP, ki jo podaja tožeča stranka v nadaljevanju ter ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča in določb obligacijskih predpisov. V skladu s takšno razlago je tožeča stranka vlagala vsa dosedanja pravna sredstva zoper odločitve davčnih organov ter ostale vloge v zadevi vračila davka oziroma zamudnih obresti. Nasprotno tožena stranka pri razlagi četrtega odstavka 95. člena ZDavP neutemeljeno sledi jezikovni razlagi ter s tem poleg namena tega zakona krši tudi namen in pravno razlago temeljnih pravnih načel, namen institutov civilnega prava ter obenem postavlja davčne zavezance v neugodnejši položaj kot ga ima sama v davčnem postopku. Zato tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in po opravljeni glavni obravnavi samo odloči v zadevi tako, da tožena stranka dolguje tožeči stranki znesek 634 083 286,18 SIT oziroma 2 645 982,67 EUR, ki predstavlja zakonske zamudne obresti od nezakonito odmerjenih zamudnih obresti za čas od plačila zneska 122 684 167,60 SIT do dne 21. 4. 2006, ko je bil tožeči stranki ta znesek vrnjen, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi do plačila, in obenem odloči, da se ta dolg tožene stranke do tožeče stranke poplača tako, da se za znesek 696 148,03 EUR, kolikor tožeča stranka dolguje toženi stranki iz naslova doplačila davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2007, opravi pobot terjatev in obveznosti med tožečo in toženo stranko po stanju na dan 30. 4. 2008, razlika v višini 1 949 834,64 EUR pa nakaže na račun tožeče stranke ter da se ji povrne stroške postopka. Podrejeno tožeča stranka predlaga ugoditev tožbi, odpravo obeh davčnih odločb ter vrnitev zadeve prvostopnemu davčnemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe. Svoje stališče, ki ga je zavzela v (drugostopni) odločbi tožena stranka dopolnjuje z navedbo, da zahtevi tožeče stranke ne bi bi bilo mogoče ugoditi niti v primeru, če se postopek vračila presoja po ZDavP-2, kot je to storil prvostopni organ, ter se pri tem sklicuje na prvi odstavek 99. člena in tretji odstavek 96. člena ZDavP-2. V odgovoru tožeča stranka navaja, da so navedbe tožene stranke nepravilne in se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 59/2009 z dne 10. 6. 2010 ter na več sodb tega sodišča, v katerih je sodišče odločalo o enakih dejanskih in pravnih vprašanjih, pri tem pa reviziji oziroma tožbam tožeče stranke v celoti ugodilo. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sodbe izrecno navedlo, da se v zadevah, kot je obravnavana, uporabljajo določbe ZDavP-2 oziroma ZDavP-1. Sklicevanje tožene stranke na tretji odstavek 96. člena ZDavP-2 pa je brezpredmetno, saj ne gre za identično dejansko stanje kot v tej zadevi. V obravnavani zadevi namreč ne gre za situacijo, ko zavezanec ni plačal zamudnih obresti, temveč je nasprotno zavezanec zamudne obresti proti svoji volji na podlagi protipravnega ravnanja tožene stranke plačal že pred mnogimi leti.

Tožba je delno utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot se navajajo v tožbi.

Kot izhaja iz upravnih spisov, je tožeča stranka dne 30. 4. 2008 predložila toženi stranki pobotno izjavo, s katero uveljavlja v pobot svoji obveznosti iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2007 terjatev do davčnega organa iz naslova zamudnih obresti, obračunanih od nezakonito oziroma neupravičeno izterjanih zamudnih obresti. V zadevi se torej odloča o upravičenosti tožeče stranke do pobota, ki ga kot način izpolnitve svoje obveznosti uveljavlja s pobotno izjavo. Pri tem je sporen obstoj terjatve tožeče stranke iz naslova zamudnih obresti, za katero davčni organ ugotavlja, da ne obstoji, medtem ko tožeča stranka temu obširno ugovarja in trdi, da je po pravnih podlagah, ki jih navaja in po stališčih sodne prakse upravičena terjati zadevne zamudne obresti in jih s tem tudi uspešno uveljavljati v pobot, kot to sledi iz pobotne izjave.

Kot sporno se torej pokaže (predhodno) vprašanje upravičenosti terjati zamudne obresti od tistih zamudnih obresti, ki so bile tožeči stranki že vrnjene, v pretežni meri prav tako na način pobota, z davčno odločbo (št. DT 4290-7676/2006-2-08082-04 z dne 21. 4. 2006), na katero se tudi sama sklicuje v tožbi. Z isto odločbo je bilo tudi že odločeno o zahtevi za vračilo zamudnih obresti, obračunanih od dneva plačila zamudnih obresti do vračila, in s tem o zahtevi, ki se kot predhodno vprašanje obravnava v tem postopku, in sicer je bilo v 5. točki izreka odločeno, da se zahtevi ne ugodi. O zahtevi za vračilo je bilo torej že odločeno z dispozitivom (dokončne) odločbe (istega organa) z učinkom odločitve v glavni stvari, kar pomeni, da ponovno odločanje o istem vprašanju v izreku odločbe ni več mogoče in se zato izpodbijana odločba v tem delu odpravi.

Kolikor gre za rešitev omenjenega vprašanja (o obstoju terjatve iz naslova zamudnih obresti) kot predhodnega sprejeti odločitvi o pobotu, pa že iz povedanega dovolj jasno sledi, da je terjatev iz naslova zamudnih obresti, ki jo tožeča stranka ponovno uveljavlja v pobot, med strankama sporna. V pobot torej uveljavlja nelikvidno terjatev, takšna terjatev pa po splošnih pravilih, ki veljajo po določbah obligacijskega zakona in po ustaljeni sodni praksi, ne more biti predmet pobota. Že iz navedene okoliščine, ki je razvidna tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe, torej sledi, da je izpodbijana odločitev, po kateri se zahteva tožeče stranke za pobot medsebojnih terjatev in obveznosti zavrne, pravilna in zakonita. Obenem pa to pomeni, da so nadaljnji razlogi izpodbijane odločbe, kolikor se nanašajo na upravičenost tožeče stranke do vračila zamudnih obresti in s tem na obstoj terjatve, za odločitev (vsaj) nepotrebni, zato sodišče njihove pravilnosti in zakonitosti ter tožbenih razlogov v tej zvezi ni presojalo.

Sodišče je zato tožbi delno ugodilo in odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10), v ostalem pa tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Ker dejanske okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.