Jedro

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da je tožnik tujec, ki se tu nezakonito nahaja brez dovoljenja za prebivanje po tem, ko je bila zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito z odločbo, ki pa ni postala pravnomočna in izvršljiva. Med listinami upravnega spisa se nahaja sklep Upravnega sodišča RS št. I U 1390/2014-13 z dne 21. 11. 2014, s katerim je sodišče z izrekom pod točko 1 ugodilo predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje in z izrekom pod točko 2 razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti sodbe št. I U 1390/2014-7 z dne 15. 10. 2014, zoper katero je bila vložena tožnikova pritožba, za katero se je naknadno, to je po izdaji uvodoma navedene izpodbijane odločbe izkazalo, da je pravočasno vložena. Ker ima tožnik status prosilca za azil in ne more biti še v postopku odstranitve, mu tudi ne more biti izrečen ukrep odvzema svobode po ZTuj-2.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Policijske postaje Grosuplje št. 2253-92/2012/10 (3E698-02) z dne 18. 11. 2014 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila na podlagi 1. odstavka 76. člena in 1. odstavka 78. člena v povezavi s 1. in 5. točko 1. odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2) odrejena od dne 18. 11. 2014 od 15.30 ure dalje nastanitev tožnika v Centru za tujce v Postojni, a ne za dalj kot 6 mesecev, z možnostjo podaljšanja še za 6 mesecev, ker obstaja nevarnost pobega, saj je tujec nezakonito prebival na območju države, ker je v postopku navajal lažne podatke oziroma ni sodeloval v postopku, ker ne želi prostovoljno zapustiti Republike Slovenije (dalje: RS) in ga ni mogoče takoj odstraniti iz RS. Tožnik je v predhodnem postopku s policisti dne 24. 10. 2012 navedel svoje osebne podatke in kot rojstni datum navedel 19. 12. 1984. Tedaj je zaprosil za mednarodno zaščito, zato je bil odpeljan v Azilni dom, ki pa ga je samovoljno zapustil dne 21. 12. 2012, zaradi česar je bil postopek ustavljen s sklepom, tožnik pa je bil izbrisan iz evidence prosilcev za azil. V RS je bil tožnik vrnjen na podlagi t.i. „Dublinskega postopka“ s strani švedskih varnostnih organov preko letališča Brnik, kjer je ponovno izrazil namen zaprositi za azil v RS. Tedaj je navedel spremenjene osebne podatke glede rojstnega datuma, in sicer je izjavil, da je bil rojen 19. 12. 1981. Njegova prošnja je bila zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-264/2012/18 z dne 12. 8. 2014, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 7. 11. 2014, ker ni bila vložena pritožba zoper zavrnilno sodbo Upravnega sodišča RS. Iz navedenih podatkov nadalje izhaja, da je tožnik od 7. 11. 2014 dalje v RS bival nezakonito, ker nima dovoljenja za prebivanje tujca, s čimer je kršil 60. člen ZTuj-2, s tem pa je storil prekršek iz 2. alineje 2. odstavka 145. člena ZTuj-2, za kar mu je bila v prekrškovnem postopku izrečena globa. Navedene okoliščine kažejo na nevarnost pobega in da tožnik, ki nima nobene listine za izkazovanje istovetnosti, ne bo v roku za prostovoljno vrnitev zapustil RS, pač pa obstaja nevarnost, da bo ponovno odšel na Švedsko, kar je storil že v letu 2012. Ker glede na navedene okoliščine ni bila mogoča prostovoljna vrnitev tožnika niti ni mogoča njegova odstranitev ali vrnitev tujim varnostnim organom sosednjih držav, mu je bila zato v skladu s 5. odstavkom 67. člena v povezavi s 1. alinejo 1. odstavka 66. člena ZTuj-2 izrečena tudi prepoved vstopa v RS za čas 6 mesecev ob upoštevanju vrste in teže okoliščin, zaradi katerih je njegovo prebivanje v RS nezaželeno. Nadalje je v obrazložitvi še navedeno, da tujec lahko zaprosi za milejše ukrepe ali o njih po uradni dolžnosti odloči Center, če je namen nastanitve mogoče doseči tudi na drug način. Nastanitev tožnika v Center preneha, ko prenehajo razlogi zanjo, oziroma, ko je dosežen njen namen. Omejitev gibanja tožniku traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se izvede odstranitev tujca iz države, vendar ne dlje, kot za 6 mesecev, lahko pa se iz objektivnih razlogov z odločbo podaljša še za nadaljnjih 6 mesecev, če je realno mogoče pričakovati, da bo mogoče v tem času tujca odstraniti. Morebitna pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, ki velja takoj. V pouku o pravnem sredstvu je omenjena možnost vložitve tožbe na Upravno sodišče RS, ki se jo lahko vloži neposredno na sodišče ali priporočeno po pošti, vendar ne zadrži izvršitve odločbe.

Tožnik v tožbi, ki jo je sprva kot pritožbo vložil na naslov tožene stranke, slednja pa jo je odstopila upravnemu sodišču v pristojno reševanje kot tožbo v upravnem sporu ob sklicevanju na določila 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) ter na spremenjeno določilo 1. odstavka 76. člena ZTuj-2 v povezavi z določbo 1. odstavka 50. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (Ztuj-2A, Uradni list RS, št. 26/14), navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Smiselno očita nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistveno kršitev pravil postopka ter nepravilno uporabo materialnega prava. Izpostavlja, da je v izpodbijani odločbi kot njegova pooblaščenka navedena uvodoma imenovana odvetnica, kar pa v času izdaje izpodbijane odločbe ni bilo točno, ker tedaj ni imela tožnikovega pooblastila. Vendar ga prilaga tožbi. Navaja še, da kljub navedeni, sicer netočni omembi domnevne pooblaščenke v izpodbijani odločbi le-ta ni bila vročena domnevni pooblaščenki, niti ni bila kot njegova pooblaščenka vabljena na zaslišanje tožnika oziroma vključena v sam postopek. Smiselno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi.

Tožena stranka je na poziv sodišča v danem roku predložila predmetne upravne spise v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba Policijske postaje Grosuplje št. 2253-92/2012/10 (3E698-02) z dne 18. 11. 2014, s katero je bila tožniku kot tujcu v Sloveniji odrejena začasna omejitev gibanja v Centru za tujce v Postojni za največ 6 mesecev od 18. 11. 2014 od 15.30 ure dalje, z možnostjo podaljšanja še za 6 mesecev.

Izpodbijana odločba temelji na citiranih določilih 1. odstavka 76. člena in 1. odstavka 78. člena v povezavi s 1. in 5. točko 1. odstavka 68. člena ZTuj-2, v dejanskem pogledu pa na ugotovitvi, da je tožnik tujec, ki se tu nezakonito nahaja brez dovoljenja za prebivanje po tem, ko je bila zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-264/2012/ 18 z dne 12. 8. 2014, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 7. 11. 2014, ker ni bila vložena pritožba zoper zavrnilno sodbo Upravnega sodišča RS. Vendar slednja ugotovitev tožene stranke ni skladna s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, med katerimi se nahaja sklep Upravnega sodišča RS št. I U 1390/2014-13 z dne 21. 11. 2014, s katerim je sodišče z izrekom pod točko 1 ugodilo predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje in z izrekom pod točko 2 razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti sodbe št. I U 1390/2014-7 z dne 15. 10. 2014, zoper katero je bila vložena tožnikova pritožba, za katero se je naknadno, to je po izdaji uvodoma navedene izpodbijane odločbe izkazalo, da je pravočasno vložena. Ker ima tožnik status prosilca za azil in ne more biti še v postopku odstranitve, mu tudi ne more biti izrečen ukrep odvzema svobode po ZTuj-2 (sodba Sodišča EU v zadevi Kadzoev, C-357/09 PPU, odst. 45; sodba Sodišča EU v zadevi Arslan, C-534/11, prva točka izreka).

Sodišče je glede na navedeno moralo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi tako, da je uvodoma navedeno izpodbijano odločbo odpravilo, ker so v izpodbijani odločbi ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa, zadeva pa se s tem vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan (3. odstavek 64. člena ZUS-1).