Jedro

Znaten del pritožbe, kolikor se nanaša na vzročno zvezo, je zgolj naštevanje različnih dejstev, ki naj bi bila ugotovljena nepravilno, vendar pa brez razlogov. To pa je za dosego preizkusa pred pritožbenim sodiščem premalo.

Pri pogodbenih zavarovanjih je zavarovalna vsota omejena pogodbeno.

Ker odgovarja (glavni) izvajalec, odgovarja tudi naročnik (187. člen OZ). Drugačna razlaga bi pripeljala do tega, da bi se izvajalec del izognil svoji odgovornosti za nastalo škodo zgolj zato, ker bi sklenil pogodbo s podizvajalcem, ki bi opravljal dela, odgovornosti pa bi se potem izognil še naročnik.

Tretja oseba ni nekdo, ki (v delovnem razmerju ali po pogodbi) sodeluje z izvajalcem del pri izvedbi del za naročnika.

Izrek

I. Pritožbi prve toženke se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v točkah I in III delno spremeni tako, da se: a) točka I v celoti glasi: "Prvi tožnici je dolžna prva toženka plačati 19.405,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2012 naprej do plačila v roku 15 dni solidarno z drugo toženko, ki je dolžna prvi tožnici plačati 22.059,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2012 naprej do plačila v roku 15 dni, s tem, da je njuna obveznost solidarna z obveznostjo tožene stranke S. d. o. o., določene v točki I. pravnomočne delne zamudne osebe Okrožnega sodišča v Novem mestu Pg 434/2012 z dne 26. 11. 2013." točka III pa v celoti glasi: "Drugi tožnici je dolžna prva toženka plačati 17.912,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2012 naprej do plačila v roku 15 dni solidarno z drugo toženko, ki je dolžna drugi tožnici plačati 20.338,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2012 naprej do plačila v roku 15 dni s tem, da je njuna obveznost solidarna z obveznostjo tožene stranke S. d. o. o., določene v točki III. pravnomočne delne zamudne osebe Okrožnega sodišča v Novem mestu Pg 434/2012 z dne 26. 11. 2013." b) v presežku pa se zavrneta: zahtevek prve tožnice zoper prvo toženko za znesek 2.654,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2012 naprej in zahtevek druge tožnice zoper prvo toženko v višini 2.486,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2012 naprej.

II. Pritožba druge toženke zoper točke I, III in V izreka prvostopenjske sodbe, kolikor se nanašajo nanjo, in pritožba prve toženke zoper točko V izreka prvostopenjske sodbe se zavrneta in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

III. Vsaka od obeh toženk je dolžna povrniti drugi tožnici stroške pritožbenega postopka v višini po 1.267,58 EUR v 15. dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. S tožbo je prva tožnica zahtevala od A. d. d., S. d. o. o. in M. d. d. solidarno plačilo 22.059,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2011 naprej do plačila. Druga tožnica pa je s tožbo od istih treh toženk zahtevala solidarno plačilo 20.338,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2011 naprej do plačila.

2. Prvostopenjsko sodišče je 26. 11. 2013 izdalo delno zamudno sodbo zoper S. d. o. o. Z njo ji je naložilo, naj N. d. o. o. plača 22.059,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2012 naprej do plačila in naj plača Z. d. d. 20.338,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2012 naprej do plačila.

3. Po izdaji delne zamudne sodbe se je nadaljeval postopek zoper A. d. d. in M. d. d., ki sta tako postali prva in druga toženka.

4. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo obema toženkama naložilo solidarno plačilo 22.059,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2012 naprej do plačila, v korist prve tožnice. Obveznost toženk nasproti prvi tožnici pa je omejilo tako, da sta dolžni plačati ta znesek solidarno s S. d. o. o. S sodbo je prvostopenjsko sodišče naložilo obema toženkama tudi solidarno plačilo 20.338,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2012 naprej do plačila v korist druge tožnice. Obveznost toženk nasproti drugi tožnici pa je omejilo tako, da sta dolžni plačati ta znesek solidarno s S. d. o. o. 5. Zoper prvostopenjsko sodbo sta vložila pritožbo obe toženki.

6. Prva toženka (A. d. d.) navaja v svoji pritožbi, da je z Z. P. s. p. sklenila zavarovalno pogodbo za zavarovanje splošne odgovornosti št. 2. Prvostopenjsko sodišče naj bi spregledalo, da je pravočasno ugovarjala, da je bila v zavarovalni pogodbi dogovorjena odbitna franšiza v višini 10 % in ne v višini 1 %. Zadnje naj bi napačno navedlo prvostopenjsko sodišče. V zavarovalno vsoto bi se morali vštevati tudi obresti in stroški spora o zavarovančevi odgovornosti, kar naj bi prva toženka ugovarjala pravočasno. Prvostopenjsko sodišče naj bi spregledalo navedbo prve toženke, da je iz zavarovalne pogodbe 18. 10. 2011 že izplačala znesek 239,66 EUR. To izplačilo naj bi še dodatno zmanjšalo za izplačilo razpoložljivo vsoto. Prva toženka naj bi tudi pravočasno navajala, da teče na temelju istega škodnega dogodka že pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Celju (opr. št. P 706/2012). V njem naj bi M. M. zahteval plačilo odškodnine v višini 37.350,00 s pripadki. V tej pravdni zadevi pa naj bi bila izdana že prvostopenjska sodba. Te navedbe naj bi prvostopenjsko sodišče spregledalo.

7. V nadaljevanju pritožbe prva toženka še navaja, da naj bi bilo dvigalo (dvižna ploščad) v času škodnega dogodka dano v uporabo in nadzor tretji osebi (družbi I., d. d.) in da naj bi zato bile podane predpostavke za ekskulpacijo odgovornosti zavarovanca prve toženke, posledično tudi prve toženke. Prvostopenjsko sodišče naj bi ravnalo pravno zmotno, ker ni upoštevalo med M. d. d. kot naročnikom in S. d. o. o. sklenjene gradbene pogodbe. V njenem 18. členu je bilo dogovorjeno, da vso morebitno nastalo škodo in stroške, nastale tretjim osebam, nosi S. d. o. o. Ker tožnici nista prijavili svojih terjatev v stečajnem postopku, naj bi negativne posledice te opustitve ne smele zadeti toženk.

8. V nadaljevanju pritožbe navaja prva toženka vrsto ugotovljenih dejstev, s katerimi se ne strinja. Naštela je tudi vrsto svojih nasprotnih trditev, ki jih je dala v prvostopenjskem postopku. Nepravilno naj bi bilo, da se je izvedenec oprl na preko javnih medijev dostopne fotografije in ogled konstrukcije. Moral bi si priskrbeti gradbeno in projektno dokumentacijo. Izvedenec naj bi v dopolnitvi izvedenskega mnenja grafično prikazal potek nezgode. Grafična skica pa naj bi prikazovala izmik, za katerega naj bi izvedenec ne pojasnil vzroka. Zavarovancu prve toženke naj ne bi bilo mogoče pripisati odgovornosti za nastanek škodnega dogodka, ker naj bi bili kriteriji za gradnjo določeni v tehnologiji gradnje oziroma opredeljeni v postopku dela s strani projektanta, naročnika, investitorja in nadzornega organa. V teku postopka bi bilo treba izvajati splošne meritve razmika konstrukcije, saj naj bi izvajalec na višini 10 m ne mogel oceniti razmika konstrukcije. Za ugotovitev vzroka gradbene nesreče bi bilo potrebno ugotoviti še tehnologijo dela, ki bi omogočala varno vpenjanje prečnih nosilcev v konstrukcijo in vzrok padca stebra.

9. Druga toženka je v tožbi navedla svoje pravno mnenje, da bi bila odgovorna za škodo le, če bi škodo povzročil izvajalec. 187. člen OZ naj bi namreč izrecno govoril o povzročitvi škode, in ne o odgovornosti. Prvostopenjsko sodišče naj bi spregledalo ugovor druge toženke, da se postopek ne vodi glede tretjemu nastale škode (187. člen OZ). Gradbeni stroj se naj bi na gradbišču nahajal zato,k ker je z njim opravljal dela podizvajalec T. d. o. o. in njegov podizvajalec Z. P. s. p. na temelju sklenjene pogodbe. Tožnici zato nista tretji osebi, temveč sta sodelavca. Poleg tega naj bi odgovornost naročitelja prenehala zaradi tega, ker tožnika nista uveljavljala svojih terjatev v stečajnem postopku S. d. o. o. 10. Na obe pritožbi je druga tožnica odgovorila. V odgovoru na pritožbo prve tožnice je sodišče obvestila o spremembi firme. Menila je, da so neutemeljene navedbe prve toženke, kolikor se nanašajo na zavarovalno vsoto. Sodba prvostopenjskega sodišča v Celju, opr. št. P 706/2012 naj ne bi bila upoštevna zato, ker še ni bila pravnomočna. Prva toženka naj ne bi izkazala plačila v višini 239,66 EUR. Pri višini razpoložljivega dela zavarovalne vsote naj bi bilo treba upoštevati tudi revalorizacijo zavarovalne vsote. V obeh odgovorih na pritožbo je druga tožnica obširno podala svoja pravna mnenja v zvezi z različnimi ugovori obeh toženk. Prvostopenjska sodba naj bi bila po njenem mnenju pravilna. Druga tožnica je zahtevala tudi povrnitev stroškov obeh odgovorov na pritožbo.

11. Pritožba prve tožnice je delno utemeljena. Prvostopenjsko sodišče ji je delno ugodilo tako, da je prvostopenjsko sodbo delno spremenilo (358. člen ZPP). Pritožbo druge tožnice pa je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. člen ZPP).

12. Pritožba ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila druga toženka (M. d. d.) naročnik gradbenih del na nakupovalnem središču Q. v N. Glavni izvajalec gradbenih del je bila Š. d. o. o., Z. P. s. p. je bil podizvajalec S. d. o. o. (prvostopenjska sodba, r. št. 13). Nezgoda pri delu se je dogodila na gradbišču 2. 12. 2009. Škoda je nastala zaradi padca betonskega elementa velikosti 10 m in teže 10,45 tone z višine približno 8 metrov. Zaradi padca betonskega elementa je bila poškodovana dvižna ploščad (dvigalo) JLG LIFT ... Betonske elemente so vgrajevali delavci Z. P. s. p. Eden delavcev je bil tudi M. M., ki se je v delovni nesreči sam poškodoval. 13. Neizpodbijana je ostala ugotovitev o višini škode na dvižni ploščadi. Njen lastnik je bila prva tožnica. Škoda je znašala 42.398,00 EUR. Prva in druga tožnica sta sklenili zavarovalno pogodbo za kasko zavarovanje. Na temelju te pogodbe je bila prva tožnica zavarovanec, druga tožnica pa je zavarovalnica. Na temelju te pogodbe je druga tožnica prvi tožnici plačala 20.338,90 EUR. Škoda tožeče stranke je bila torej povrnjena le delno (prvostopenjska sodba, r. št. 14).

14. Z. P. s. p. in prva toženka sta sklenila zavarovalno pogodbo za zavarovanje splošne civilne odgovornosti po zavarovalni pogodbi št. 1 z dne 25. 9. 2009 (priloga A17; prvostopenjska sodba, r. št. 2). Obseg plačilne dolžnosti zavarovalnice nasproti tretjemu oškodovancu je določena z zavarovalno pogodbo št. 2. Zavarovalna vsota iz te pogodbe je znašala 41.730,00 EUR.

15. Na temelju te pogodbe je potem prva tožnica uveljavljala zahtevek na povrnitev dela škode, ki ji je nastala na dvižni ploščadi, in ga ni povrnila druga tožnica (1. odstavek 965. člena OZ). Zahtevek zoper drugo toženko je prva tožnica uveljavljala na temelju 1. odstavka 131, 1. odstavka 147. in 187. člena OZ.

16. Druga tožnica je uveljavljala zahtevek zoper prvo toženko zaradi subrogacije (1. odstavek 963. člena OZ), zoper drugo toženko pa na temelju 1. odstavka 131, 1. odstavka 17. in 187. člena OZ.

I. ODLOČITEV O PRITOŽBI PRVE TOŽENKE

17. Druga toženka vložene pritožbe ni opredelila, zoper katerega od delov prvostopenjske sodbe je vložila pritožbo. Pritožbene razloge je navedla le glede tistih delov, ki zanjo niso ugodni (točke I, III in V prvostopenjske sodbe). Pritožbeno sodišče je zato prvostopenjsko sodbo preizkusilo le v teh delih.

18. Pritožbe prve toženke je neutemeljena, kolikor izpodbija odločitev o odgovornosti prve toženke po temelju (1. odstavek 965. člena OZ) ali druge tožnice zoper prvo toženko (1. odstavek 963. člena OZ). V okviru izpodbijanja pravnega temelja je prva toženka navedla različne razloge, zaradi katerih naj bi ne obstajala vzročna zveza, in razloge, ki se nanašajo na sam obstoj materialnopravnega temelja. Pravni temelj namreč obstaja, kot bo v nadaljevanju še obrazloženo. Pač pa je prva toženka delno uspela s svojo pritožbo, kolikor se nanaša na obseg obveznosti prve toženke.

1. Izpodbijanje obstoja vzročne zveze

19. Pritožnica izpodbija obstoj vzročne zveze med ravnanjem zaposlenih pri Z. P. s. p. in poškodbami na dvižni ploščadi.

20. Pritožnik v pritožbi nosi trditveno breme glede v prvostopenjski sodbi domnevno zmotno ugotovljenih dejstev. Svojemu pritožbenemu bremenu zadosti, če navede po njegovem mnenju zmotno ugotovljeno dejstvo, in pa razlog za nepravilno ugotovitev (3. točka 335. člena ZPP).

21. Znaten del pritožbe, kolikor se nanaša na vzročno zvezo, je zgolj naštevanje različnih dejstev, ki naj bi bile ugotovljena nepravilno, vendar pa brez razlogov (str. 5 in 6, obakrat v predzadnjem odstavku). To pa je za dosego preizkusa pred pritožbenim sodiščem premalo.

22. Kolikor pa je pritožba vendarle dovolj določna, pa neutemeljeno izpodbija ugotovljeno vzročno zvezo. Izvedenec je pri dopolnitvi izvedenskega mnenja pridobil projektno dokumentacijo (gl. Izvedensko mnenje - 1. dopolnitev, str. 2 = l. št. 104 in priloga B4). Pri izdelavi izvedenskega mnenja jo je tudi uporabil (gl. na navedenem mestu). Ne drži pritožbena trditev, da se je zanesel izključno na ogled in na javno objavljene fotografije.

23. Izvedenec je v navedeni dopolnitvi izvedenskega mnenja še enkrat opisal vzrok za nastanek nezgode (str. 3 = l. št. 105). S tem opisom je zgolj potrdil vse tisto, kar je kot vzrok obširneje navedel že v Izvedenskem mnenju (z dne 22. 9. 2015, str. 4 in 5 = l. št. 76 in 77). Nikakor ni res, da je v dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenec vzroka ni pojasnil. Vzrok je prvostopenjsko sodišče opredelilo v svoji sodbi, r. št. 9, pri tem se je oprlo na izvedensko mnenje in na njegovo dopolnitev. K temu niti pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Vzrok je bil v tem, da so delavci težke prečne betonske nosilce na vzdolžne nosilce namestili, potem pa z lesenimi zagozdami zgolj začasno utrdili. Stebri (prečni betonski nosilec) naj bi nosil podstrešje. Zaradi zabijanja zagozd se je vzdolžni nosilec odmikal od prečnega nosilca. Naležna površina in s tem opora za vzdolžni nosilec se je zmanjševala, dokler prečnemu betonskemu nosilcu ni (povsem) zmanjkalo opore in je zgrmel na tla. Steber (prečni nosilec) je bil sicer iz masivnega betona, vendar ne ves. Imel je presledek dolžine 40 cm. Ta presledek je bil tam, kjer bi morala biti (kasneje) zabetonirana armiranobetonska plošča med kletjo in pritličjem. Na tem presledku je bila zgolj jeklena armatura (jeklene palice) z diagonalnimi okrepitvami. Zaradi zabijanja zagozd (klinov) je prišlo do zvijanja stebra in končno do padca prečnega betonskega nosilca. Nezgodi bi se bilo mogoče izogniti, če bi se prečni nosilci utrdili z obločnim varjenjem. S tem je bila hkrati ugotovljena tudi tehnologija dela, ki bi preprečila nastanek nezgode.

24. Prvostopenjsko sodišče je določno ugotovilo, da v projektni dokumentaciji ni bil predpisan način izvedbe oziroma montaže konstrukcije (prvostopenjska sodba, r. št. 10). Projektant ni opredelil tehnologije vgradnje. Pač pa je moral sam izvajalec določiti način vgradnje montažne betonske konstrukcije in bi tudi Z. P. s. p. moral predvideti nastanek škodne posledice. S takšno presojo se pritožbeno sodišče izrecno strinja. Da bi naročnik (investitor) ali nadzorni organ glede tega postavljala kakršnakoli pravila ali zahteve glede vgradnje, pa prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo. Prva toženka tudi ne navaja, katero trditev naj bi prvostopenjsko sodišče zaradi tega spregledalo in katerega dokaza naj ne bi izvedlo. Povsem nerazumljiva pa ostaja pritožba v 3. alineji na str. 6. Seveda bi bilo potrebno izvajati kontrolne meritve z laserskimi merilnimi napravami, in sicer glede razmikanja stebrov. Ker se niso izvajale, je prišlo do nezgode. Da izvajalec montažne konstrukcije na višini 10 m ne more ocenjevati razmikanja konstrukcije, je tudi jasno, saj je na to vsaj posredno mogoče sklepati že iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča (prvostopenjska sodba, r. št. 10). Vse to pa le potrjuje prav tisti vzrok za nezgodo, ki ga je obširno opisalo že prvostopenjsko sodišče, pritožbeno sodišče pa v svoji obrazložitvi le še povzelo.

25. Kaj želi doseči pritožba z navedbo, da v Poročilu Inšpektorata za delo, OE N., št. 06155-25/09 z dne 1. 12. 2010 ni bilo odločeno o odgovornosti Z. P. s. p., pritožbenemu sodišču niti ni jasno. Takšno ni bilo niti mnenje prvostopenjskega sodišča. Sklep o odgovornosti je napravilo prvostopenjsko sodišče na temelju ocene vseh dokazov.

26. Že iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča je namreč mogoče razbrati, da se je pri odločitvi o vzročni zvezi pri nastanku nezgode oprlo predvsem na izvedensko mnenje, vendar pa tudi na izpovedi prič (prvostopenjska sodba, r. št. 8 in nasl.). Poročilo Inšpektorata za delo, OE N., št. 06155-25/09 z dne 1. 12. 2010 je bilo navedeno le kot eden od dokazov, in niti ne kot odločilni dokaz o odgovornosti za ravnanje delavcev Z. P. s. p. 2. Izpodbijanje temelja odgovornosti iz pravnih razlogov

27. Neutemeljena je pritožba prve toženke tudi, kolikor skuša izpodbiti obstoj pravnega temelja za svojo odgovornost. 28. Zavarovalnica odgovarja za na premoženju tretjega nastalo škodo, če sklene pogodbo o zavarovanju odgovornosti zavarovanca (921. člen OZ). Morebitni dogovori med drugimi osebami kot prav med zavarovalnico in zavarovalcem so dogovori tretjih, zavarovalni pogodbi tujih oseb. Na obveznost zavarovalnice nimajo vpliva. Zato dogovor v med drugo toženko in Š. d. o. o. o tem, kdo nosi morebitno škodo v zvezi s sklenjeno pogodbo, na obseg obveznosti prve toženke ne more imeti nobenega vpliva.

29. Opustitev prijave terjatev ene in druge tožnice v stečajnem postopku nad S. d. o. o. ne vpliva na obveznosti prve toženke. Pritožba ima sicer prav, da prvostopenjska sodba nima nobenih razlogov glede tega. To pomanjkljivost pa bo odpravilo pritožbeno sodišče samo.

30. Zahtevek prve tožnice zoper prvo toženko temelji na 1. odstavku 965. člena OZ. Terjatev prve tožnice temelji namreč na med prvo tožnico (kot zavarovalnico) in Z. P. s. p. sklenjeno zavarovalno pogodbo o zavarovanju splošne odgovornosti št. 2. Iz te zavarovalne pogodbe lahko prva tožnica uveljavlja zahtevke. Stečaj S. d. o. o., ki ni stranka zavarovalne pogodbe, na terjatve prve tožnice že zato ne more vplivati, posledično tudi ne opustitev prijave terjatve tožeče stranke v njenem stečaju.

31. Zahtevek druge tožnice pa temelji na subrogaciji (1. odstavek 963. člena OZ). Ker je druga tožnica izplačala prvi tožnici 20.338,90 EUR, lahko od prve toženke zahteva povrnitev škode enako, kot bi ga lahko (za ta del) zahtevala prva tožnica. Tudi ta zahtevek nima nobene pravne povezave s S. d. o. o. Opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku navedene pravne osebe zato nima vpliva na pravice druge tožnice.

3. Izpodbijanje obsega obveznosti prve toženke

32. Delno utemeljena pa je pritožba, kolikor se nanaša na obseg odškodnine, ki jo je dolžna plačati prva toženka. Prvostopenjsko sodišče ji je delno ugodilo in je delno spremenilo prvostopenjsko sodbo (355. in 358. člen ZPP).

33. Pritožba sicer ni utemeljena, kolikor se nanaša na morebitne obveznosti iz sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 706/2012 z dne 11. 7. 2016. Zoper to sodbo je prva toženka vložila pritožbo, tako je vsaj sama navedla zadnjem naroku za glavno obravnavo (19. 9. 2016), ki je bil hkrati dan izdaje sodbe. Prvostopenjska sodba torej v času prvostopenjske sodbe še niti ni bila pravnomočna in ni bila upoštevna.

34. Predvsem pa prva toženka niti ni dokazala, da je takšna sodba sploh bila izdana. Tožeča stranka je namreč na istem naroku (19. 9. 2016) prerekala navedbe glede izdane sodbe, ki je prva toženka ni predložila. Vpogled v spis, ki ga je prva toženka predlagala, pa ni eden od dovoljenih vrst dokazov.

35. Delno utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem se nanaša na razpoložljivo zavarovalno vsoto. Obseg plačilne dolžnosti zavarovalnice nasproti tretjemu oškodovancu je določen z zavarovalno pogodbo št. 2. To pogodbo sta sklenila prva toženka in Z. P. s. p. dne 25. 9. 2009. S to zavarovalno pogodbo je bila zavarovana splošna odgovornost Z. P. s. p. Zgornja meja obveznosti zavarovalnice je bila opredeljena z zavarovalno vsoto, ta pa je znašala 41.730,00 EUR.

36. Očitno neutemeljene so trditve druge tožnice v odgovoru na pritožbo, da bi bilo treba zavarovalno vsoto revalorizirati. Revalorizacija se je sicer opravljala v zvezi z obveznim zavarovanjem v motornem prometu v času visoke inflacije. V tej zadevi pa gre za terjatve na temelju prostovoljnega zavarovanja za odgovornost. Revalorizacija med pogodbenima strankama v navedeni zavarovalni pogodbi ni bila dogovorjena. Pri pogodbenih zavarovanjih je zavarovalna vsota omejena pogodbeno (odločba VS RS, opr. št. II Ips 709/2008). V času sklenitve pogodbe ali kadarkoli po njeni sklenitvi se zavarovalna vsota ni revalorizirala na nobenem od drugih mogočih pravnih temeljev, še zlasti ne pogodbenem, ki tega ni predvideval. Takšna odločitev pritožbenega sodišča je v skladu ne le z prej navedeno odločbo VS RS, temveč tudi z odločitvijo VSL, opr. št. II Cp 274/2009. Prva toženka mora plačati le toliko, kolikor in kakor se je dogovorila z zavarovalcem.

37. Pritožba prve toženke je utemeljeno opozorila na to, da je bila dogovorjena odbitna franšiza v višini 10 % od odškodnine. To je tožena stranka trdila že v odgovoru na tožbo (l. št. 19) in torej pravočasno. Sicer pa je zavarovalna pogodba materialnopravni temelj za zahtevke in ga mora sodišče pravilno uporabiti po uradni dolžnosti.

38. Utemeljeno uveljavlja prva toženka tudi, da je trdila, da je iz zavarovalne pogodbe 18. 10. 2011 izplačala že 239,66 EUR. Teh trditev tožnika nista prerekala in zato veljajo za priznane (2. odstavek 214. člena ZPP).

39. Odgovornost prve toženke je torej manjša, kot je odločilo prvostopenjsko sodišče. Ker je škoda tožeče stranke znašala 42.398,00 EUR, jo je treba zmanjšati za 10 % od tega zneska, in torej na 37.490,20 EUR (41.730,00 EUR - 4.239,80 EUR). Poleg tega jo je treba zmanjšati še za 239,66 EUR. Zgornja meja odgovornosti prve toženke torej znaša 37.317,34 EUR.

40. Prva toženka je v pritožbi navedla še določilo, po kateri se naj bi v zavarovalno vsoto poleg odškodnine vštevale tudi obresti in stroški spora o zavarovančevi odgovornosti. Kakršnihkoli drugih podrobnosti v zvezi z obrestmi in stroški spora ni navedla, tako niti ni jasno, ali odločitev prvostopenjskega sodišča glede tega izpodbija, ali ne.

41. Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti 1 so bili sestavni del navedene zavarovalne pogodbe. 1. odstavek 25. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti 1 je sicer določal, da se v zavarovalno vsoto poleg odškodnine vštevajo tudi obresti, vendar je vštevanje omejil: ne vštevajo se obresti, ki so posledica ravnanja zavarovalnice.

42. Prvostopenjsko sodišče je že tako ali tako ugodilo obrestnim zahtevkom obeh tožnic le za čas od vložitve tožbe naprej (prvostopenjska sodba, r. št. 14 in 15). Od takrat naprej pa je prva toženka vedela, kaj tožnika zahtevata od nje in so zato vse zamudne obresti le še posledica ravnanja prve toženke.

43. Tudi glede stroškov spora ni prva toženka navedla ničesar določnega niti v teku prvostopenjskega postopka, niti v teku pritožbenega postopka. Sicer pa se ta spor niti ne vodi glede zavarovančeve odgovornosti in se morebitni stroški tega spora v zavarovalno vsoto že zato ne vštevajo. To pa je tudi v skladu z v odločbi VS RS, opr. št. II Ips 709/2008, r. št. 9 izraženim pravnim mnenjem.

4. Deljena odgovornost prve toženke do obeh tožnic

44. Razpoložljivi del zavarovalne vsote znaša 37.317,34 EUR in ne zadošča za poplačilo terjatev obeh tožnic. Terjatev obeh tožnic do prve toženke je deljiva in jo je bilo potrebno razdeliti (1. odstavek 393. člena OZ). Vsota terjatev obeh tožnic znaša 42.398,00 EUR (22.059,10 EUR + 20.338,90 EUR). Terjatev prve tožnice znaša 52 % vsote obeh terjatev, terjatev druge tožnice pa preostanek, namreč 48 % vsote obeh terjatev. Prva toženka je dolžna prvi tožnici plačati 19.405,02 EUR (52 % od 37.317,34 EUR), drugi tožnici pa preostanek, namreč 17.912,32 EUR (48 % od 37.317,34 EUR). V tem obsegu je prva toženka solidarno odgovorna skupaj z drugo toženka in s S. d. o. o. V presežku pa je neutemeljen tožbeni zahtevek prve tožnice zoper prvo toženko v višini 2.654,08 EUR z zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2012 naprej. Smiselno isto velja za zahtevek druge tožnice do prve toženke v višini 2.486,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2012 naprej.

45. Pravni temelj za solidarno odgovornost druge toženke je 187. člen OZ, saj je bila druga toženka naročnica gradbenih del. Podrobnejša obrazložitev glede njene odgovornosti bo podana v nadaljevanju.

II. ODLOČITEV O PRITOŽBI DRUGE TOŽENKE

46. Druga toženka vložene pritožbe ni opredelila, zoper katerega od delov prvostopenjske sodbe je vložila pritožbo. Pritožbene razloge je navedla le glede tistih delov, ki zanjo niso ugodni (točke I, III in V prvostopenjske sodbe). Pritožbeno sodišče je zato o njeni pritožbi odločilo le, kolikor se je nanašala na te dele prvostopenjske sodbe.

47. Pritožba druge toženke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

48. Druga toženka je odgovorna obema tožnicama za nastalo škodo na temelju 187. člena v povezavi s 1. odstavkom 131. in 1. odstavkom 147. člena OZ. Delavci Z. P. s. p. niso ravnali pravilno pri vgrajevanju nosilcev, zato so povzročili škodo na lastnini prve tožnice. Za nastalo škodo je bil sicer nedvomno odgovoren tudi Z. P. s. p. kot delodajalec delavcev, ki so s svojim ravnanjem povzročili škodo (1. odstavek 131. člena in 1. odstavek 147. člena OZ).

49. Z. P. s. p. pa je bil podizvajalec glavnega izvajalca. Ta pa je bil S. d. o. o. Izvajalec del ni dolžan opraviti del osebno, temveč lahko delo zaupa drugemu (1. odstavek 649. člena in 630. člen OZ). Takšna oseba je izpolnitveni pomočnik izvajalca, in hkrati njegov delavec, če povzroči škodo tretjemu (1. odstavek 147. člena OZ). 1. odstavek 147. člena OZ vzpostavlja vzročno zvezo med ravnanjem delavca, nastalo škodo in delodajalcem. Nastanek škode se pripiše delodajalcu, ker je zaupal delo delavcu, ki je povzročil škodo. Da se že vzrok za škodo pripiše delodajalcu, je mogoče sklepati iz 1. odstavka 147. člena OZ, ki določa, da se lahko delodajalec izogne svoji odgovornosti le, če dokaže, da je delavec ravnal pravilno. Hkrati 1. odstavek 147. člena OZ določa, da za nastalo škodo odgovarja (tudi) delodajalec.

50. O odgovornosti S. d. o. o. je že bilo odločeno v pozitivnem smislu z delno zamudno sodbo (prvostopenjska sodba, r. št. 4).

51. S tem pa je zakonski dejanski stan odgovornosti druge toženke kot naročitelja v konkretni zadevi že podan: ker odgovarja (glavni) izvajalec S. d. o. o., odgovarja tudi naročnik (187. člen OZ). Drugačna razlaga bi pripeljala do tega, da bi se izvajalec del izognil svoji odgovornosti za nastalo škodo zgolj zato, ker bi sklenil pogodbo s podizvajalcem, ki bi opravljal dela, odgovornosti pa bi se potem izognil še naročnik. To pa ne ustreza niti zakonskemu besedilu 147. in 187. člena OZ, še manj pa namenu 187. člena OZ.

52. Prav tako ne drži, da tožnici nista tretji osebi (v smislu 187. člena OZ). To sta navajali obe pritožbi in bo na pritožbene navedbe obeh pritožbe odgovorjeno hkrati. Obe pritožbi tudi opisujeta pravna razmerja med različnimi pravnimi osebami drugače, kot so bila ugotovljena v prvostopenjski sodbi. Omenjata še T. d. o. o. in I. d. d. Prvostopenjska sodba v okviru ugotovljenega dejanskega stanja teh dveh pravnih oseb ne navaja kot udeleženk pravnih razmerij na strani tožene stranke. Pritožbi ne navajata nobenih razlogov, zaradi katerih naj bi bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato kot temelj za svojo odločitev vzelo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ga je pritožbeno sodišče že povzelo v tej sodbi. Za "ekskulpacijo" za katero se zavzemata toženki, ni razlogov. Pri tem pa udeležba T. d. o. o. in I. d. d., ki naj bi bila potrditvah pritožnic leasingojemalec oziroma najemnik, T. d. o. o. pa tudi podizvajalec, na pravno presojo niti ne more vplivati.

53. Tretja oseba ni nekdo, ki (v delovnem razmerju ali po pogodbi) sodeluje z izvajalcem del pri izvedbi del za naročnika (tako odločba VS RS, opr. št. II Ips 12/2009 s pregledom starejše sodne prakse). Literatura, na katero se sklicuje druga toženka, zagovarja enako stališče. Nobena od tožnic pa ni sodelovala pri izvedbi del za naročnika, nobeno takšno pogodbeno razmerje ni bilo ugotovljeno. Nobena od tožnic ni bila izvajalec del na nepremičnini niti naročnik. Prva tožnica je bila lastnica v nezgodi poškodovane dvižne ploščadi. Druga tožnica je bila zavarovalnica, s katero je prva tožnica sklenila zavarovalno pogodbo za zavarovanje dvižne ploščadi.

54. Zaradi opustitve prijave terjatev v stečaju S. d. o. o. tožnici nista izgubili terjatev do druge toženke. Zahtevek prve toženke temelji na odgovornosti povzročitelja škode za nastalo škodo. Odgovornost naročitelja je nastala že v trenutku nastanka škode, na to pa kasnejši začetek stečajnega postopka nad Š. d. o. o. ali opustitev prijave terjatev v stečajnem postopku ne more več vplivati. Takšna presoja pravnega razmerja pritožbenega sodišča je tudi v skladu z Pravnim mnenjem VS RS, objavljenim v Pravna mnenja 1/2013, str. 7. 55. Iz istega razloga tudi ni prenehala terjatev v razmerju druge tožnice do druge toženke, ne glede na to, da niti sama ni prijavila svoje terjatve v stečajnem postopku.

III. ODLOČITEV O STROŠKIH POSTOPKA

56. Prva toženka je s pritožbo delno uspela. Uspela je le glede približno 10 % svoje obveznosti nasproti tožnikoma, temelja odgovornosti pa ni uspela izpodbiti. Pritožbeno sodišče je presodilo, da njen uspeh ni takšen, da bi bila upravičena do povrnitve stroškov postopka, in sicer niti prvostopenjskega, niti do povrnitve pritožbenih stroškov (2. odstavek 165. člena in 2. odstavek 154. člena ZPP).

57. Druga toženka s pritožbo ni uspela. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).

58. Druga tožnica je na obe pritožbi odgovorila. Upravičena je do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo. Obakrat je zahtevala 1.019,00 EUR nagrade po tar. št. 3102 ZOdvT, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in DDV. Do teh zneskov je glede na vrednost spornega predmeta upravičena. Prva toženka je torej dolžna povrniti drugi tožnici stroške odgovora na pritožbo v višini 1.267,58 EUR. Za drugo toženko velja smiselno isto.

59. 1.267,58 EUR bo morala prva toženka povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe. Za drugo toženko velja v tem odstavku zapisano smiselno isto.