Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo procesni zakon, ko je obrazložilo, da z zakonom določeni roki niso podaljšljivi in je predlog tožeče stranke pravilno zavrnilo. Pri tem se je pravilno sklicevalo na 34. člen ZST-1 v povezavi s 110. členom ZPP. Takšno stališče je zavzela obširna sodna praksa tako v primerih drugih zakonsko določenih rokov kot tudi v primeru petnajstdnevnega zakonsko določenega roka za plačilo sodne takse.

Sodna praksa je že zavzela stališče, da specialno določilo iz 4. člena ZST-1 (da skrbnik odsotnega, katerega prebivališče je neznano, in skrbnik za premoženje, katerega lastnik je neznan, ter začasni zastopnik stranke v postopku, ki ga je postavilo sodišče, niso dolžni plačevati taks za tistega, ki ga zastopajo) razveljavlja splošno določilo 8. člena ZST-1, ki opredeljuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanj sodišča. Navedeno ne pomeni, da taksna obveznost ne nastane in je tudi v obravnavanem primeru nastala, razlika je le v tem, da sodišče skladno z določilom 4. člena ZST-1 neplačano takso vpiše v seznam taks in jo kasneje, ko je znano premoženje zastopanih, izterja, zadevo pa začne obravnavati brez plačila sodne takse, torej brez upoštevanja procesne predpostavke. Skrbnik je na 4. člen ZST-1 opozoril tudi v predlogu za podaljšanje roka, vendar navedene vloge ne gre šteti (tudi) kot ugovor zoper izdani plačilni nalog, saj je zoper plačilni nalog dopustno ugovarjati le iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. V zapuščinskem postopku je bil odvetnik A. A. imenovan za skrbnika zapuščine po pokojni K. K. in nastopa v imenu in za račun skupnosti dedičev (sklep v prilogi A1). V obravnavanem postopku je skupnost dedičev vložila tožbo zaradi lastninske pravice in plačila uporabnine. Sodišče prve stopnje je skrbniku zapuščine 2. 6. 2020 izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 3.003 EUR. Skrbnik je zaprosil za podaljšanje roka iz dveh razlogov. Najprej ker kot skrbnik ni dolžan plačevati taks za dediče, ter nadalje, ker je plačilni nalog nemudoma poslal zapuščinskemu sodišču, da se s strani dedičev zagotovijo sredstva za plačilo sodne takse. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za podaljšanje roka za plačilo sodne takse zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za zakonski rok, ki ga skladno s 110. členom ZPP ni dopustno podaljševati.

2. Tožeča stranka sklep izpodbija v celoti iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov ter navaja, da je neutemeljen in nezakonit, saj bi se v predmetni zadevi rok za plačilo sodne takse moral šteti kot procesni rok ter ga je dopustno podaljšati ter se pri tem sklicuje na sodno prakso v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani sklep II Cp 1035/2017. Ponavlja, da gre za primer po 4. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kar pomeni, da kot skrbnik iz lastnih sredstev ni dolžan plačati takse za dediče, ki jih zastopa. Ker dediči do pravnomočnosti sklepa o dedovanju niso znani, tako ne more, niti ne sme pridobivati sredstev od morebitnih dedičev. S tem, ko sodišče prve stopnje roka za plačilo sodne takse ni podaljšalo, zapuščinsko sodišče pa do poteka prvotnega roka sredstev za plačilo sodne takse ni zagotovilo, je bila tožeči stranki odvzeta možnost varstva pravic ter je prišlo do kršitve 22. člena Ustave RS. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo procesni zakon, ko je obrazložilo, da z zakonom določeni roki niso podaljšljivi in je predlog tožeče stranke pravilno zavrnilo. Pri tem se je pravilno sklicevalo na 34. člen ZST-1 v povezavi s 110. členom ZPP. Takšno stališče je zavzela obširna sodna praksa tako v primerih drugih zakonsko določenih rokov kot tudi v primeru petnajstdnevnega zakonsko določenega roka za plačilo sodne takse in ena odločba sodišča, ki je citirana v pritožbi, navedene sodne prakse ne more spremeniti.2

5. Skrbnik, ki zastopa skupnost dedičev po pokojni K. K., se v tožbi in v pritožbi sklicuje na 4. člen ZST-1, ki določa, da skrbnik odsotnega, katerega prebivališče je neznano, in skrbnik za premoženje, katerega lastnik je neznan, ter začasni zastopnik stranke v postopku, ki ga je postavilo sodišče, niso dolžni plačevati taks za tistega, ki ga zastopajo. Te takse se izterjajo iz premoženja zastopanega, neplačane takse pa vpiše sodišče v seznam taks in ravna po določbah o izterjavi neplačane takse. Sodna praksa je že zavzela stališče, da navedeno specialno določilo razveljavlja splošno določilo 8. člena ZST-1, ki opredeljuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanj sodišča.3 Navedeno ne pomeni, da taksna obveznost ne nastane4 in je tudi v obravnavanem primeru nastala, razlika je le v tem, da sodišče skladno z določilom 4. člena ZST-1 neplačano takso vpiše v seznam taks in jo kasneje, ko je znano premoženje zastopanih, izterja, zadevo pa začne obravnavati brez plačila sodne takse, torej brez upoštevanja procesne predpostavke. Skrbnik je na 4. člen ZST-1 opozoril tudi v predlogu za podaljšanje roka, vendar navedene vloge ne gre šteti (tudi) kot ugovor zoper izdani plačilni nalog, saj je zoper plačilni nalog dopustno ugovarjati le iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo.5

6. V obravnavani zadevi je v tej fazi postopka podan procesni položaj, ko bo sodišče prve stopnje moralo odločati o tem, ali je pravočasno plačilo sodne takse v zakonsko določenem petnajstdnevnem roku procesna predpostavka za obravnavanje tožbe. Pri tem bo moralo upoštevati 4. člen ZST-1 ter presoditi ali je podan dejanski stan iz tega člena. Če sodišče prve stopnje plačila sodne takse ne bo štelo kot procesne predpostavke za obravnavanje tožbe, bo tožbo pričelo obravnavati in tožeči stranki ne bo odvzeto sodno varstvo. Če bo sodišče prve stopnje odločilo, da ne gre za okoliščine iz 4. člena ZST-1 in bo zaradi morebitnega neplačila sodne takse v zakonsko določenem roku tožbo štelo za umaknjeno, pa bo tožeča stranka proti takšni odločitvi sodišča imela pravno sredstvo, torej ji tudi v tem primeru ne bo odvzeto sodno varstvo. Zato se v pritožbi neutemeljeno ali vsaj preuranjeno sklicuje na kršitev 22. člena Ustave RS. Iz odredbe sodišča prve stopnje (list. št. 15) sicer izhaja z roko zapisan uradni zaznamek, da „ne gre za 4. člen ZST-1“, vendar navedeno ne predstavlja ne ustrezne odločitve, ne ustrezne obrazložitve. Sodišče prve stopnje bo moralo trditve tožeče stranke, ki se sklicuje na navedeno določilo, presoditi in tožečo stranko seznaniti z razlogi za svojo odločitev.

7. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo.

8. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške (165. člen ZPP).

1 Skladno s 366. a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). 2 VSL sklepi I Cpg 330/2011, II Cp 472/2015, II Cp 2422/2016, V Cpg 513/2015, II Cp 884/2020 in II Cp 802/2017. 3 VSM sklepa I Ip 1111/2016 in I Cpg 328/2017. 4 VSL sklep II Cp 802/2017. 5 Glej sklep v op. 4.