Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki II. dela spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati poleg s sodbo sodišča prve stopnje prisojene odškodnine še odškodnino v višini 10.000 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 28. 1. 2004 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 153,96 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve sodbe sodišča druge stopnje do plačila.“ Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti 183,26 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 9.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 11.500 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 1.200 EUR in za strah v višini 1.500 EUR (skupno 23.200 EUR). Pri tem je sodišče tožniku za strah priznalo zgolj sedemdeset odstotkov odškodnine (1.050 EUR), ker je ugotovilo, da je trideset odstotno soodgovoren za nastanek škode (za ostale oblike nepremoženjske škode mu je priznalo sto odstotno odškodnino – sedemdeset odstotkov iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti in trideset odstotkov iz naslova AO plus zavarovanja). Poleg tega je upoštevalo valorizirani znesek odškodnine v višini 16.270,24 EUR, ki jo je toženka tožniku že plačala in toženko obsodilo na plačilo 6.479,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo. Izpodbija tisti del sodbe, s katerim mu ni bila prisojena višja odškodnina za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Povzema dejanske ugotovitve nižjih sodišč in zatrjuje, da sta sodišči njegove bolečine ter strah ovrednotili prenizko. Dodaja, da je doživel hud primaren strah, da zaradi pretresa možganov težje prenaša močno svetlobo, ima motnje spomina in se hitreje razburi ter da zaradi krajše noge šepa.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 179. členu in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

7. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik utrpel pretres možganov, zlom leve stegnenice, večfragmentni zlom kosti leve goleni, zlom tretjega in četrtega zgornjega zoba, opeklino na stopalu in odrgnine po obrazu.

8. Ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi skaženosti in za strah. Iz obrazložitev sodb nižjih sodišč izhaja, da sta pri odmeri odškodnine za te oblike škode ustrezno in pravilno upoštevali vse okoliščine primera. Upoštevali sta intenzivnost in trajanje telesnih bolečin (dolgo trajanje lažjih bolečin z občasnimi obdobji hudih bolečin, občasne bolečine pa bodo prisotne tudi v bodoče) ter nevšečnosti v času zdravljenja (predvsem operacijo v splošni anesteziji, hospitalizacijo in dolgotrajno uporabo bergel). Pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in za strah sta upoštevali, da ima tožnik zaradi nesreče zobno protezo in dolgo vidno brazgotino na nogi ter dejstvo, da ga je bilo dolgo časa strah za izid svojega zdravljenja. Revizijska navedba, da je doživel hud primarni strah, kar iz ugotovitev nižjih sodišč ne izhaja, pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Zato je revizijsko sodišče ni upoštevalo. Glede na navedeno in ob opravljeni primerjavi z drugimi podobnimi primeri oškodovancev, višja prisoja odškodnine za te oblike nepremoženjske škode ne bi bila utemeljena.

9. Tožnik pa ima prav, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Upoštevaje, da je bil tožnik v času nezgode star šele devetnajst let, da je pri svojem vsakdanjem delu bistveno manj učinkovit in da se je moral odpovedati vsem športnim aktivnostim, revizijsko sodišče ugotavlja, da je odškodnina bistveno nižja od odškodnin, ki jih sodna praksa prisoja v podobnih primerih. Pri tem pa revizijsko sodišče ni upoštevalo revizijskih navedb o trajnih posledicah pretresa možganov in o tem, da zaradi nezgode šepa, ker teh posledic nižji sodišči nista ugotovili. Zato je tožnik upravičen do zvišanja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 10.000 EUR. Le takšna odškodnina namreč ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine po merilih iz 179. člena OZ (tako za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 21.500 EUR kot tudi celotni prisojeni znesek v višini 33.200 EUR).

10. Tako je revizijsko sodišče po prvem odstavku 380. člena ZPP delno ugodilo reviziji in spremenilo sodbo pritožbenega sodišča, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

11. Zaradi spremembe odločitve o odškodnini je revizijsko sodišče po drugem odstavku 165. člena ZPP odločalo tudi o stroških postopka. V stroškovno odločitev sodišča prve stopnje revizijsko sodišče ni posegalo, ker je ugotovilo, da bi bil tožnik ob pravilni uporabi določb ZPP (kljub zvišani odškodnini) upravičen do nižjih stroškov, kot so mu bili prisojeni na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik uspel z 68,7 odstotki svojega zahtevka in je zato odločilo, da mu je toženka dolžna plačati 3.352,90 EUR stroškov. Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da je tožnik (upoštevajoč spremembo sodbe pritožbenega sodišča) uspel zgolj s 66 odstotki svojega zahtevka in bi bil tako upravičen le do 3.192,10 EUR. Ker je pritožbeno in revizijsko sporna vrednost znašala 27.260 EUR, tožnik pa je glede na revizijsko zvišanje uspel z zneskom 10.000 EUR, znašata njegov pritožbeni in revizijski uspeh 37 %. Revizijsko sodišče je pritožbene stroške odmerilo na 416,12 EUR (nagrada odvetniku, davek na dodano vrednost in poštnina). Tako mora toženka tožniku povrniti 153,96 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhaja iz izreka te sodbe. Toženka mora tožniku v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP povrniti tudi ustrezen delež stroškov revizijskega postopka, ki znašajo 495,29 EUR (nagrada odvetniku, davek na dodano vrednost in poštnina). Upoštevaje tožnikov revizijski uspeh, mora toženka tožniku povrniti 183,26 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhaja iz izreka te sodbe.