Jedro

Brez rešitve vprašanja kdo je lastnik oz. v čigavo premoženje spada zemljišče, ki je predmet vračanja, ni mogoče določiti zavezanca za njegovo vračilo.

Izrek

Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Piran številka 351-839/2001-237 z dne 10.9.2007 in odločba Ministrstva za okolje in prostor se odpravita in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 80 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti stroškov v plačilo do plačila, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Upravna enota Piran je z delno odločbo navedeno v uvodu te sodbe pod 1. točko izreka zavezancu Občini Piran naložila, da v 15 dneh po pravnomočnosti delne odločbe v korist upravičenca pok. A.A., skrbniku za poseben primer izroči v last in posest nepremičnino s parc. št. 1828/77 k.o. B. v izmeri 266 m2 (kot del nekdanje parc. št. 2943/1 k.o. C.). Kot skrbnika za poseben primer je imenovala D.D. (3. točka izreka). Okrajno sodišče v Piranu pa bo po 2. točki izreka, po pravnomočnosti te odločbe na njeni podlagi po uradni dolžnosti izvedlo spremembo zemljiškoknjižnega stanja. Ministrstvo za okolje in prostor je na pritožbo Občine Piran in pravnega prednika tožeče stranke, z odločbo z dne 5.8.2010 pod 1. točko izreka odpravilo 1. točko izreka že navedene delne odločbe in samo odločilo, da je zavezanec gospodarska družba E. d.d., kot pravni naslednik dolžna v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe v korist upravičenca pok. A.A. skrbniku izročiti v last in posest parcelo 1828/77 izmere 266 m2 vpisano v vl. št. 3352 k.o. B. kot last Republike Slovenije. V ostalem delu je ostala delna odločba UE Piran z dne 10.9.2007 v veljavi in sta bili pritožbi zavrnjeni (2. točka izreka). Iz obeh izpodbijanih odločb izhaja, da je predmet vračanja 266 m2 zemljišča na parc. št. 1828/77 k.o. B., kot del zemljišča, nekdanje parc. št. 2943/1 k.o. C., ki je bila upravičencu podržavljena in je takrat merila 1070 m2. Parc. št. 1828/77 k.o. B. je v zemljiški knjigi vpisana pod vl. št. 3352 k.o. B., pri kateri je kot lastnik vpisana Republika Slovenija. Upravni organ prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da zemljišče na parc. št. 1828/77 k.o. B. ni kmetijsko zemljišče, pač pa ima status nezazidanega stavbnega zemljišča določil kot zavezanca za vračilo Občino Piran. Organ druge stopnje pa na podlagi podatka, da je parc. št. 1828/77 nastala ob delitvi parc. št. 1828/6 in ob upoštevanju podatka, da je bila s pravnomočno sodbo za sosednjo parcelo (parc. št. 1828/5) ugotovljena ničnost pogodbe o prenosu parcele na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ugotavlja, da je tožeča stranka z navedbami v pritožbi priznala tudi ničnost pogodbe o prenosu parc. št. 1828/6 na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Zato po 1. odstavku 51. člena ZDen Občine Piran ni možno šteti za zavezanca za vračilo zemljišča, saj le-ta ni vknjižena kot lastnica parcele in zemljišča nima niti v posesti. Ker tožeča stranka očitno šteje obravnavano zemljišče za svoje, je organ druge stopnje na podlagi 1. odstavka 51. člena ZDen kot zavezanca za vračilo obravnavanega premoženja upošteval tožečo stranko oz. njeno pravno prednico. Organ prve stopnje je ugotovil, da ovire za vračanje premoženja upravičencu niso podane. Iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje pa izhaja, da se predmetno zemljišče na podlagi 3. odstavka 32. člena ZDen lahko vrne upravičencu, saj investitor na zemljišču do uveljavitve ZDen ni začel z gradnjo in da zemljišče ni niti kompleks v smislu določb 19. člena ZDen. Po presoji organa druge stopnje za ugotavljanje dejstev, ki morajo biti ugotovljena po določbah 19. člena ZDen, pa vključitev izvedenca ni potrebna. Ugotavljanje pritožbene trditve, da je pravni prednik tožeče stranke dvakrat odplačno pridobil obravnavano zemljišče, pa ni stvar denacionalizacijskega postopka.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbi obeh upravnih organov zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Ugotovitev, da je nepremičnina, ki je predmet vračanja v lasti tožeče stranke ni pravilna, ker le-ta ni v lasti tožeče stranke (kot zemljiškoknjižni lastnik je vpisana Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov). Navaja, da iz podatkov v upravnih spisih tudi ne izhaja, da spada obravnavana nepremičnina v premoženje tožeče stranke. Toženi stranki zato očita, da je dejansko stanje, ki bi ga po 51. členu ZDen morala ugotoviti, nepopolno ugotovila. Glede na to, da je upravni organ prve stopnje kot zavezanca za vračilo premoženja štel drug pravni subjekt (občino), tožeča stranka zato, ker ni imela pravnega interesa tudi ni bila legitimirana za dajanje pripomb na poročilo o ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z identifikacijo nepremičnine. Zaradi odločitve organa druge stopnje ji je bila tako odvzeta možnost, da bi se kot zavezanec izjavila o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Zatrjuje tudi, da ni imela možnosti uveljavljanja in dokazovanja dejanskega stanja o obstoju ovir, ki so za vračanje določene v 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Meni, da tožena stranka v izpodbijanih odločbah ni ugotovila in obrazložila obstoječih ovir, zaradi katerih (pozidanosti obravnavane nepremičnine) vračilo take nepremičnine po 32. členu ZDen ni dovoljeno. Tožena stranka je zato nepravilno uporabila tudi materialni zakon. Sodišču predlaga, da obe izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Zahteva tudi vračilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor na tožbo je od prizadetih strank v tem upravnem sporu podala le F.F. Z navedbami v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Po navajanju okoliščin o tem, da ovire za vračanje nepremičnine v last in posest upravičencu niso podane niti po 4. točki 19. člena in niti po 32. členu ZDen, sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov, ki jih predlaga, tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali je tožeča stranka, ki v zemljiški knjigi ni vpisana kot lastnica parc. št. 1828/77 pripadajoče k vl. št. 3352 k.o. B., lahko zavezanec v tej denacionalizacijski zadevi ali ne. Tožeča stranka namreč zatrjuje, da je tožena stranka v tem delu dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovila, ker ni izvedla postopka v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku in zato tudi ni pravilno uporabila določb 51., 17. in 32. člena ZDen.

Po določbi 1. odstavka 51. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, s spremembami) je v postopku denacionalizacije zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja (vračilo v naravi) pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencu.

ZDen določa postopek za denacionalizacijo v 61. in naslednjih členih. V 2. odstavku 6. člena ZDen se v postopku za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 47/86 – ZUP/86). V 65. členu ZDen je določeno da se v postopku denacionalizacije ugotovijo vsa dejstva in okoliščine pomembne za odločanje o zahtevi.

Po mnenju sodišča ima tožeča stranka prav, ko trdi, da iz upravnega spisa in listinskih dokazov ne izhaja, da je zemljišče na parc. št. 1828/77 v lasti tožeče stranke in niti, da je le-to lahko prešlo v njeno premoženje. Iz listin v spisih je razvidno, da je zemljiškoknjižni lastnik zemljišča, ki je predmet vračanja, Republika Slovenija. V upravnih spisih pa ni listin, s katerimi bi moralo biti izkazano, da je na zemljišču, ki je predmet vračanja, pridobila lastninsko pravico tožeča stranka. Način pridobitve lastninske pravice je namreč določen v 2. oddelku Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 – SPZ). Med predpisanimi načini pridobitve po 42. členu SPZ se lastninska pravica pridobi tudi s pravnomočno sodno odločbo ali z dokončno odločbo upravnega organa razen, če zakon ne določa drugače. To pa pomeni, da bi v denacionalizacijskem postopku v primeru kot je obravnavani, upravni organ lahko ugotovil, da je tožeča stranka zavezanec za vračilo zemljišča na parc. št. 1828/77 k.o. B. le, če bi bila s pravnomočno sodbo izrečena ničnost pogodbe, na podlagi katere je postala Republika Slovenija zemljiškoknjižna lastnica tega zemljišča. Za odločanje o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih pa je pristojno sodišče in ne upravni organ. Zato je zmotno stališče tožene stranke, po katerem je sama le na podlagi pravnomočne sodbe, s katero pa ni bilo odločeno o pravnem poslu za parc. št. 1828/77 k.o. B., z upoštevanjem navedbe tožeče stranke, ugotovila in tudi odločila, da je tožeča stranka po 51. členu ZDen zavezanec brez obstoječega pravnega naslova, ki je po določbah SPZ za pridobitev lastninske pravice predpisan, in brez katerega tudi pogoji predpisani za vpis novega lastnika (upravičenca) v zemljiško knjigo ne morejo biti izpolnjeni.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da so utemeljeni tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, v delu ki se nanaša na zavezanca za vračilo obravnavanega zemljišča. Ker iz izpodbijanih odločb in niti iz podatkov v upravnih spisih ne izhaja, da sta upravna organa o zavezancu za vračilo zemljišča na parc. št. 1828/77 k.o. B., ugotavljala vsa dejstva in okoliščine, ki so za to pravno pomembne in o njih zato nista seznanila vseh strank v postopku, da bi se o njih lahko izjavile, je utemeljen tudi tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka.

Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da brez rešitve vprašanja kdo je lastnik oz. v čigavo premoženje spada zemljišče, ki je predmet vračanja ni mogoče določiti zavezanca za njegovo vračilo. Ker predstavlja vprašanje ali je tožeča stranka zavezanec za vračilo tega zemljišča samostojno celoto, ki spada v pristojnost sodišča, ga bo moral upravni organ obravnavati v skladu z določbami 144. do 148. člena ZUP/86, s katerimi je urejeno predhodno vprašanje. Pri reševanju tega vprašanja pa bo upravni organ moral upoštevati tudi dejstvo, da je kot zemljiško knjižni lastnik obravnavanega zemljišča še vedno vpisana Republika Slovenija in da zato brez ustrezne pravnomočne sodne odločbe ali pravnega posla sklenjenega med zemljiškoknjižnim lastnikom in tožečo stranko, po določbah SZP tožeča stranka ne more pridobiti lastništva na zemljišču, ki je predmet vračanja.

Šele po rešitvi navedenega predhodnega vprašanja bo v skladu s 65. členom ZDen komisija lahko pripravila poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju, ki bo moralo biti vročeno vsem strankam udeleženim v postopku, da bodo lahko predlagale njegovo spremembo in dopolnitev.

Za vse že navedene nepravilnosti v postopku izdaje obeh izpodbijanih odločb, ki jih je sodišče ugotovilo na podlagi podatkov v upravnih spisih in zaradi katerih ostaja tudi dejansko stanje ob tožbenih trditvah nepopolno ugotovljeno, izvajanje dokazov, ki jih predlagajo stranke v tem upravnem ni bilo potrebno. Ker sodišče ugotovljenih nepravilnosti samo ne more odpraviti, pa izvajanje predlaganih dokazov tudi ni utemeljeno.

Po vsem navedenem je sodišče tožbi ugodilo in je na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) obe izpodbijani odločbi odpravilo in je zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje (3. odstavek 64. člena ZUS-1) v ponoven postopek, da bo v skladu z določbo 4. odstavka istega člena izdal novo odločbo.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Višina stroškov, ki jih mora tožeči stranki povrniti temelji na 1. odstavku 3. člena Pravilnika o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).