Jedro

Pogodba o dosmrtnem preživljanju, čeprav se z njo stranki dogovorita npr.o skupnosti življenja, tedaj ne ustvarja strogo osebne obveznosti. Takšno stališče zakona je razumljivo, saj se na podlagi sklenjene in dalj časa izpolnjevane pogodbe o dosmrtnem preživljanju (v konkretnem primeru se je sporna pogodba izpolnjevala kar 16 let) oblikujejo tudi zapletena premoženjska razmerja in zato pogosto celo eksistenčni interes potomcev oz. zakonca prevzemnika premoženja ni nepomemben. Razveza pogodbe je tudi zato le skrajni ukrep, ne pa sankcija, ki bi bila v celoti odvisna od preživljančevega dojemanja svojega trenutnega položaja. Zato je zmotno stališče revidentov, da sodišče razveže sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, takoj ko ugotovi npr. le subjektivno neznosnost nadaljnjega skupnega življenja oz. neizpolnjevanje le nekaterih prevzetih obveznosti. Glede slednje kršitve pogodbe je potrebno vselej opredeliti njen pomen v primerjavi z ostalimi dajatvami, ki jih je preživljalec preživljancu nudil.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala razvezo izročilne pogodbe, sklenjene 3.7.1975, med sedaj pok. F.A. kot preživljalcem in M.J. kot preživljanko, z veljavnostjo za toženko, in vrnitev nepremičnin, ki jih je s to pogodbo izročila F.A. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa ju razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji se ne strinja s presojo, da je potrebno v konkretnem primeru smiselno uporabiti tudi 115. čl. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Meni, da prihaja v poštev le smiselna uporaba 120. čl. ZD. To določilo pa ne narekuje upoštevanja krivdnih elementov na strani pogodbenih strank. Zadostuje, da so podani razlogi za razvezo pogodbe, našteti v tem določilu. Ti pa so v konkretnem primeru dokazani. Strožji pogoji, ki jih opredeljuje 115. čl. ZD, ne prihajajo v poštev.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi, da se je sporna izročilna pogodba v pretežnem delu izpolnjevala vse od leta 1975 pa do tožničine odselitve po smrti svojega nečaka (toženkinega moža) leta 1991. Tožnici je bila zagotovljena socialna varnost. Sodišči sta ugotovili še, da se glede razmer skupnega življenja in izpolnjevanja sporne izročilne pogodbe s smrtjo tožničinega nečaka ni nič spremenilo. Do prepirov je prihajalo tudi pred njegovo smrtjo, vendar prepiri ne prej ne po smrti prevzemnika premoženja niso bili takšni, da bi govorili v prid razvezi izročilne pogodbe. Tožničini odselitvi je po ugotovitvah sodišč botrovalo bolj njeno nezaupanje do toženke in njena dovzetnost za vpliv tretjih. Takšne dejanske ugotovitve pa tudi po presoji revizijskega sodišča ne govorijo v prid razvezi sporne izročilne pogodbe zaradi neznosnosti skupnega življenja. Enako velja za očitano neizpolnjevanje sporne pogodbe. V primerjavi z ostalim, kar je tožnica v družini svojega pokojnega nečaka prejemala, pomeni neplačevanje žepnine (tožnica je sicer prejemala socialno pomoč) in neplačevanje prispevkov za starostno zavarovanje nebistveni del prevzetih pogodbenih obveznosti. Zato se revizijsko sodišče strinja s presojo, da neplačevanje žepnine in prispevkov za starostno zavarovanje, ne more imeti za posledico razveze pogodbe.

Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) posebej ureja vprašanje nadaljevanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju v primeru smrti preživljalca (da se v konkretnem primeru analogno uporabljajo določbe 120. do 122. čl. ZD, je že pravilno obrazložilo pritožbeno sodišče): nadaljevanje pogodbenega razmerja je odvisno od zakonca in potomcev, ki so poklicani k dedovanju, ne pa od preživljanca (prim. 122. čl. ZD). Pogodba o dosmrtnem preživljanju, čeprav se z njo stranki dogovorita npr.o skupnosti življenja, tedaj ne ustvarja strogo osebne obveznosti. Takšno stališče zakona je razumljivo, saj se na podlagi sklenjene in dalj časa izpolnjevane pogodbe o dosmrtnem preživljanju (v konkretnem primeru se je sporna pogodba izpolnjevala kar 16 let) oblikujejo tudi zapletena premoženjska razmerja in zato pogosto celo eksistenčni interes potomcev oz. zakonca prevzemnika premoženja ni nepomemben. Razveza pogodbe je tudi zato le skrajni ukrep, ne pa sankcija, ki bi bila v celoti odvisna od preživljančevega dojemanja svojega trenutnega položaja. Zato je zmotno stališče revidentov, da sodišče razveže sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, takoj ko ugotovi npr. le subjektivno neznosnost nadaljnjega skupnega življenja oz. neizpolnjevanje le nekaterih prevzetih obveznosti. Glede slednje kršitve pogodbe je potrebno vselej opredeliti njen pomen v primerjavi z ostalimi dajatvami, ki jih je preživljalec preživljancu nudil (prim. zgoraj). Ni tudi odveč opozoriti, da tožnica ni zatrjevala, da toženka ni pripravljena več izpolnjevati pogodbe (iz zapisnika o glavni obravnavi, ki je bila 1. 10.1992 sledi, da je toženka v svoji strankini izpovedbi izrecno izrazila pripravljenost na nadaljnje izpolnjevanje pogodbe - l.št. 14). To je pomembno za presojo o možnosti nadaljnjega izpolnjevanja pogodbe, kar je za trajno pogodbeno razmerje lahko odločilnega pomena. Tožničina odselitev v takšni situaciji kaže na pomanjkanje njenega nujno potrebnega sodelovanja pri izpolnjevanju in s tem ohranjanju pogodbenega razmerja. Zato je pravilna presoja, da v konkretnem primeru zahtevek na razvezo pogodbe ni utemeljen. Materialno pravo (120. čl. ZD) sta sodišči tako uporabili pravilno. Iz povedanega pa je razviden tudi odgovor na revizijski očitek, da sta sodišči sporni primer nepravilno presojali po 115. čl. ZD.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).