Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo, da mora izplačati tožnici razliko med izplačanimi zneski povračil in pripadajočimi zneski povračil stroškov prevoza na delo in z dela, upoštevaje stroške javnega prevoza, kot je določeno v Uredbi o povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek ni v skladu z ustavo, ki je inkorporirana v tarifno prilogo k SKPgd oziroma k panožni kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati razliko v povračilu stroškov za prevoz na delo v skupnem znesku 420,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov od 18. dne v mesecu za čas od 18. 2. 2006 do 18. 1. 2007 do plačila, vse v roku osmih dni, pod izvršbo (1. točka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 11,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2006 in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 225,35 EUR za čas od 18. 2. 2006 do 19. 2. 2006 je zavrnilo (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici stroške postopka v višini 97,66 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (3. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in ji naloži v plačilo stroške pravdnega postopka. Navaja, da sodišče meni, da ugotovitev neustavnosti Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne upoštevajo v davčno osnovo (Uredba), ne vpliva na ustavnost oziroma zakonitost tarifne priloge k SKPGD oziroma h KPDTS, ki se glede višine povračila prevoznih stroškov sklicujeta na Uredbo. Tožena stranka ponovno poudarja, da kljub temu, da Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS) nima določb o pravnih učinkih ugotovitvenih odločb, to še ne pomeni, da taka odločba nima nobenih učinkov in to tudi ne pomeni, da si vsakdo lahko učinke ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča RS razlaga tako, kot mu v določenem primeru ustreza. V skladu z ustavnim načelom iz 1. odstavka 155. člena Ustave RS lahko ugotovitvena odločba učinkuje le za naprej, kar pomeni, da učinkuje na posamična razmerja, o katerih ob uveljavitvi odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na dejstvo, da se določbi prvih odstavkov 4. točk tarifnih prilog SKPGD in KPDT glede povračila stroškov v zvezi z delom izrecno sklicujeta na Uredbo, za katero je bilo ugotovljeno, da je v celoti v neskladnosti z Ustavo RS, sta v nasprotju z Ustavo RS tudi citirani določbi tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb. Določbi 1. odstavka 4. točke tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb pa bi bili iz razloga nedoločljivosti predmeta pogodbe nični tudi v primeru, če Uredba, na katero se sklicujejo pogodbene določbe, ne bi bila v neskladju z ustavo. Uredba namreč določa le zgornjo mejo neobdavčljivosti zneskov povračil za prevoz na delo in z dela, teh meja pa ni mogoče razlagati tako, da predstavljajo znesek obveznosti delodajalca glede povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Tožena stranka je tožnici stroške prevoza na delo in z dela izplačevala v skladu z obstoječo pravno podlago (določilom 2. točke 52. člena SKPGD in 2. točke 53. člena panožne KP) in iz tega naslova ne dolguje ničesar več. Tožena stranka v pritožbi tudi navaja, da je naslovno sodišče o tožbenem zahtevku odločilo v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, zato je odločilo v nasprotju z določbami pravdnega postopka, hkrati pa storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin in med samimi temi listinami. Naslovno sodišče je namreč tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti, ki jih tožeča stranka sploh ni zahtevala. Iz obrazložitve sodbe sicer izhaja, da naj bi tožeča stranka zakonske zamudne obresti zahtevala tudi od razlike stroškov za prevoz na delo in z dela, izplačanih v obdobju od julija 2004 do december 2006, kar pa dejansko ne drži, saj je tožeča stranka dne 18. 6. 2009, spremenila svoj tožbeni zahtevek in plačilo razlike prevoznih stroškov na delo in z dela zahtevala tudi za obdobje od julija 2004 do decembra 2006, pri tem pa ni zahtevala tudi plačila zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem delu razveljavi in spremeni odločitev o plačilu stroškov pravdnega postopka. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere bi moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Tožnica v sporu uveljavlja povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela za čas od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2006. Pravna podlaga za takšno presojo je v določbi 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki zavezuje delodajalca, da mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, pri čemer se višina povračila takšnih stroškov določi z izvršilnim predpisom, če ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo. Pri tem je pomembno, da delavec izpolni svojo obveznost prihoda na delo. Poleg tega mu ni potrebno dokazovati na kakšen način je prišel na delo in kakšni so njegovi dejanski stroški. V tej zvezi vodi evidenco prisotnosti na delu delodajalec, pri čemer je delavec v vsakem primeru upravičen do povračila stroškov najmanj v višini stroškov javnega prevoza.

Tožena stranka je v konkretnem primeru sama določila pravila obračunavanja prevoznih stroškov. V tej zvezi so bili zaposleni delavci dolžni, da so ji predložili podatke o razdalji od stalnega prebivališča do delovnega mesta, pri čemer je sama od izvajalcev prevoza pridobila podatke o ceni javnega prevoza in delavcem povrnila stroške v višini 60 % javnega prevoza.

Vendar tožena stranka pri obračunavanju in izplačilu prevoznih stroškov ni upoštevala, da določbi 1. odstavka 4. točke tarifne priloge k SKPgd in KPDT predpisujeta, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela izplačuje ter usklajuje z višino zgornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Uredba, Ur. l. RS, št. 72/1993 in spremembe). Določbi 1. in 2. člena Uredbe namreč opredeljujeta višino povračil stroškov v zvezi z delom, do katere se povračila ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter višino drugih prejemkov in povračil stroškov v zvezi z delom, do katere se priznavajo kot odhodek pri ugotavljanju davčne osnove. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela se tako ne upošteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter se priznava upravičencu kot odhodek, največ do višine stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, če ni možnosti prevoza s takšnimi sredstvi, pa v obliki kilometrine do višine 15 % cene motornega bencina – 98 oktanov. Zato tudi morebitna razveljavitev oz. odprava Uredbe ne more vplivati na obveznost delodajalcev do povračila stroškov v skladu s SKPgd in KPDT (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-6/2009, v 10. točki obrazložitve).

Tudi sicer, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, se stranke v navedenih kolektivnih pogodbah niso v ničemer sklicevale na določitev davčnih obveznosti, temveč so se na Uredbo sklicevale zgolj zaradi določitve višine povračila prevoznih stroškov, ki so jih dolžni delodajalci plačevati delavcem. Ustavno sodišče Republike Slovenije je sicer v odločbi opr. št. U-I-296/1995 (ki jo pritožba izpostavlja kot pomembno) ugotovilo, da Uredba ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije. Vendar je potrebno glede tega poudariti, da Ustavno sodišče Republike Slovenije v navedeni določbi ni ugotovilo nobene neustavnosti Uredbe v obsegu določb, ki se nanašajo na povračila prevoznih stroškov, in ki se ne vštevajo v davčno osnovo. V tej zvezi je bila Uredba sprejeta predvsem za davčno pravne namene, ki je v nadaljevanju povzročila zgolj spremembe na tem področju, pri čemer je višina prevoznih stroškov ob vseh nadaljnjih spremembah Uredbe in Zakona o dohodnini ostala ves čas enaka.

Zato je sodišče prve stopnje pri presoji tožbenih zahtevkov pravilno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo toženi stranki, da mora izplačati tožnici pripadajočo razliko med 60 % dejansko izplačanimi stroški in pripadajočimi 100 % stroški prevoza na delo in z dela, upoštevajoč stroške javnega prevoza. V tej zvezi je na podlagi predloženih izplačilnih listov, ob upoštevanju višine dejansko izplačanih prevoznih stroškov v spornem obdobju, za tožnico pravilno določilo višino pripadajoče razlike do 100 % višine pripadajočih stroškov, ki bremenijo toženo stranko. Pritožba tudi sicer po višini ne izpodbija tožnici priznane zneske razlike v povračilu stroškov za prevoz na delo po višini.

Neutemeljena pa je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku v nasprotju z določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o pravdnem postopku, torej da sodišče ni odločilo v mejah postavljenih zahtevkov in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je odločilo v skladu s postavljenim zahtevkom tožnice, ki je s tožbo z dne 17. 2. 2009 zahtevala, da sodišče prve stopnje toženi stranki naloži, da ji je dolžna izplačati razliko stroškov za prevoz na delo in z dela, za obdobje januar do junij 2004, v skupnem znesku 69,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 2. 2006 dalje do plačila. S pripravljalno vlogo z dne 16. 6. 2009 pa je tožnica razširila tožbo, s katero je uveljavljala izplačilo razlike stroškov za prevoz na delo še na obdobje od 1. 7. 2004 do 31. 12. 2006 in glede na navedeno je sodišče pravilno odločilo tudi o zahtevku tožnice postavljenem s pripravljalno vlogo in spremembo tožbe z dne 16. 6. 2009. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).