Jedro

Pritožnik ima sicer prav, da vročitev sklepa o izvršbi ni bila pravilno opravljena, vendar je dolžnik rok za vložitev ugovora zamudil tudi glede na dan, ko je sklep po lastni izjavi dejansko prejel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlogu drugega dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje ne ugodi ter da se njegov ugovor zavrže kot prepozen. Drugi dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in med drugim navedel, da mu sklep o izvršbi ni bil pravilno vročen, menica in menična izjava pa sta mu bili v podpis podtaknjeni s prevaro. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da že iz samega dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi ter predloga za vrnitev v prejšnje stanje z dne 19.10.2000 (list. št. 4) izhaja, da je bil dolžnikov ugovor vložen prepozno. Dolžnik v navedeni vlogi sam pove, da mu je stara mati sporno sodno pisanje izročila v nedeljo, dne 15.10.2000, zato sodišče druge stopnje šteje, da je tega dne dolžnik sklep o izvršbi nesporno prejel. V obravnavanem postopku upnik izterjuje svojo terjatev na podlagi verodostojne listine - menice. V 1. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je določeno, da je v meničnih in čekovnih sporih rok za ugovor tri dni. Tako je zadnji dan tridnevnega roka za ugovor potekel v sredo, dne 18.10.2000. Dolžnik je ugovor poslal priporočeno po pošti dne 19.10.2000 (odtisnjena poštna znamka pošte L. št. R9991 na ovojnici, pripeti k list. št. 4), torej po izteku prekluzivnega tridnevnega roka. Iz povedanega izhaja, da je imel dolžnik za vložitev ugovora na voljo tri delovne dni. Pritožnik ima sicer prav, da vročitev sklepa o izvršbi ni bila pravilno opravljena, vendar je dolžnik rok za vložitev ugovora zamudil tudi glede na dan, ko je sklep po lastni izjavi dejansko prejel. Dolžnik v pritožbi navaja, da je od dne 2.10.2000 na služenju vojaškega roka, vendar ne trdi, da naj bi bil to vzrok za zamudo, poleg tega pa za navedeno trditev ne predlaga nobenih dokazov. Tako sodišče druge stopnje ugotavlja, da dolžnik ni izkazal upravičenega vzroka za zamudo v smislu 116. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ter o zavrženju prepoznega ugovora pravno pravilna, vendar deloma iz drugih razlogov. V nadaljevanju se pritožbena izvajanja nanašajo na samo terjatev, kar pa je za odločitev o pravočasnosti ugovora oz. o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje nerelevantno. Ker sodišče druge stopnje tudi v okviru preizkusa izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pritožbo drugega dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.