Jedro

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče omeji na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoje zahtevi. Da bi vrhovno sodišče lahko preizkusilo ali so podane zatrjevane kršitve zakona, ne zadošča, da vložnik samo navede, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka, temveč mora zatrjevane kršitve zakona konkretizirati oziroma obrazložiti, v čem naj bi bile podane.

Izrek

Zahteva obsojenega A.R. varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obs. A.R. je bil z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivih dejanj nasilniškega obnašanja po 2. odstavku 222. člena in po 1. odstavku 222. člena kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS/1977). Za navedeni kaznivi dejanji sta mu bili določeni posamezni kazni in nato izrečena enotna kazen 1 leto in 1 mesec zapora. Z upoštevanjem enotne kazni 1 leta in 6 mesecev zapora iz pravnomočne sodbe TS v N.M. enote v N.M. z dne 15.11.1993, v zvezi s sodbo VSL z dne 10. 3.1994, je bila obsojencu izrečena enotna kazen 2 leti zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenec dne 1.3.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi se sklicuje na določbo 559. člena novega zakona o kazenskem postopku (ZKP), po kateri je upravičen vložiti to izredno pravno sredstvo. Navaja, da se v celoti sklicuje na vse svoje navedbe v tem kazenskem postopku, posebej na navedbe svoje pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zahtevo vlaga zaradi kršitev kazenskega zakona ter zaradi vseh bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP kot tudi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Sodišči sta sprejemali samo tiste dokaze in izpovedbe, ki so potrjevali obtožnico, ne pa tudi tistih, ki so bili njemu v korist ter nista upoštevali načela in dubio pro reo (da je potrebno v dvomu verjeti obdolžencu). Sodišči sta tudi premalo upoštevali, da je dejanja storil v stanju vinjenosti, star 22 let in da so k tem tem dejanjem prispevali tudi oškodovanci. Zato meni, da obstaja o vseh odločilnih dejstvih precejšen dvom in predlaga, da vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. Jože Friedl v odgovoru podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP navaja, da obsojenec kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakona ni konkretno navedel in obrazložil ter da uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejaskega stanja, ki ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Predlaga zavrnitev obsojenčeve zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče omeji na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoje zahtevi. Da bi vrhovno sodišče lahko preizkusilo ali so podane zatrjevane kršitve zakona, ne zadošča, da vložnik samo navede, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka, temveč mora zatrjevane kršitve zakona konkretizirati oziroma obrazložiti, v čem naj bi bile podane. Ker gre za izredno pravno sredstvo tudi ne zadošča, da se vložnik samo sklicuje na vse svoje navedbe v pritožbi. Zakonski razlogi za vložitev pritožbe in zahteve za varstvo zakonitosti namreč niso povsem enaki, razen tega je v pritožbenem postopku sodišče dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti določene kršitve zakona, kar za postopek o zahtevi za varstvo zakonitosti ne velja.

Obsojenec se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožil samo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. V obravnavani zahtevi obsojenec uveljavlja kršitev kazenskega zakon, ne da bi sploh povedal katero kršitev uveljavlja in v čem naj bi bila podana. Obsojenec uveljavlja tudi vse tako imenovane absolutne in relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, vendar konkretno navaja le kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in še to zgolj tako, da citira zakonsko besedilo te določbe. Zato uveljavljanih kršitev zakona ni moč preizkusiti. Obsojenčeve navedbe, da bi moralo sodišče verjeti njemu in ne tistim, ki so potrjevali obtožbo, pomenijo po vsebini uveljavljanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar kot že rečeno, ni zakonska podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Prav tako se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more izpodbijati ali je sodišče pri odmeri kazni v dovoljni meri upoštevalo vse olajševalne okoliščine. Po povedanem je obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, zato jo je moralo vrhovno sodišče zavrniti (425. člen ZKP).