Jedro

Sporni dopis, ki ga je na toženo stranko naslovila tožnica, po vsebini zadošča za sklep, da je tožnica toženo stranko pisno opomnila na izpolnitev obveznosti po drugem odstavku 111. člena ZDR-1. Tožničin dopis je obširen, v njem so navedena in opisana ravnanja, s katerimi je po tožničinem mnenju tožena stranka kršila prepoved trpinčenja na delovnem mestu, na koncu pa tožnica zahteva, da se z nedopustnim ravnanjem preneha. Tožnica se je v navedenemu dopisu res le pavšalno sklicevala na ZDR-1, vendar pa bi bila za delavca prestroga obveznost, da bi moral konkretno opozoriti, da se naj dopis upošteva kot pisni opomin na izpolnitev obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 111. člena ZDR-1, da ima delodajalec od prejema dopisa 3 delovne dni časa za odpravo kršitev ter da bo v nasprotnem primeru podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (teh elementov res ni najti v dopisu). Delavec je v razmerju do delodajalca namreč šibkejša in prava manj vešča stranka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za: - obračun in izplačilo odpravnine v bruto znesku 22.261,92 EUR, v zvezi s tem za obračun in plačilo obveznih dajatev in prispevkov za socialno varnost, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2014 do plačila (točka I/1. izreka); - obračun in izplačilo nadomestila za čas odpovednega roka v bruto znesku 7.582,08 EUR, v zvezi s tam za obračun in plačilo obveznih dajatev in prispevkov za socialno varnost, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2014 do plačila (točka I/2. izreka); - obračun in izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust v letu 2014 v bruto znesku 1.206,24 EUR, v zvezi s tem za obračun in plačilo obveznih dajatev in prispevkov za socialno varnost, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2014 do plačila (točka I/3. izreka); - obračun in izplačilo delovne obveze v trajanju 1 uro in 33 minut za mesec januar 2014 in 15 minut za mesec avgust 2014 v bruto znesku 19,386 EUR, v zvezi s tem za obračun in plačilo obveznih dajatev in prispevkov za socialno varnost, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2014 do plačila (točka I/4. izreka); - vplačilo prispevka v drugi pokojninski steber pri ... na podlagi police za prostovoljno dodatno starostno in predčasno dodatno starostno pokojninsko zavarovanje št. ... za obdobje od 1. 1. 2011 do 1. 10. 2014 (točka I/5. izreka); - plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu v višini 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2014 dalje do plačila (točka I/6. izreka).

Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka in je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 7.017,56 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podredno razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje pred drugim senatom, oboje s stroškovno posledico. Navaja, da sodišče ni obrazložilo svojega zaključka, da tožnica ni ravnala skladno z zakonsko predpisanim postopkom pred podajo izredne odpovedi. Tožnica je ravnala skladno z zakonskimi zahtevami, zato je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek za izplačilo odpravnine in nadomestila za čas odpovednega roka. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2014. Tožnica je izredno odpoved podala izključno iz razlogov na strani delodajalca, iz istih razlogov pa letnega dopusta ni mogla izkoristiti do podaje odpovedi. Ne drži ugotovitev sodišča, da je moral delavec zahtevati predhodno odobritev nadrejenega za delo po 16. uri. Iz navodil o registraciji delovnega časa v poslovnih stavbah tožene stranke izhaja, da je mogoče delo opravljati do 17. ure, ker pa registrirnik tega ne beleži, delavec sam zabeleži čas in obrazec z vpisanimi urami naknadno izroči nadrejenemu v podpis. Posledično je sodišče neutemeljeno zaključilo, da zaradi samovoljnega ravnanja tožnice pri opravljanju dela po 16. uri ni upravičena do plačila za delo v mesecu januarju 2014 in avgustu 2014. Tožnica z dvigom sredstev iz pokojninskega stebra ni izstopila iz prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, zato je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo prispevkov v drugi pokojninski steber pri ... za obdobje od 1. 1. 2011 do 1. 10. 2014. Sodišče je zmotno ugotovilo, da se nad tožnico ni vršilo trpinčenje na delovnem mestu in je neutemeljeno zavrnilo njen zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. V zvezi s tem nasprotuje dokazni oceni sodišča glede posameznih ravnanj, ki jih očita nadrejenim. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj se ni opredelilo do navedb tožnice o nedovoljenem videonadzoru nad tožnico, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako se sodišče ni opredelilo do izpovedi prič A.A. in B.B., ki sta izpovedali, da sedaj doživljata s strani C.C. enako obravnavo kot tožnica v preteklosti. Tožnici je bila z neobrazloženo zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič kršena pravica do izjave. Graja tudi pristransko vodenje postopka, ki je bil voden v korist tožene stranke in nestrokovno, s čimer je bila tožnici kršena pravica do poštenega sojenja.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice zaradi zmotne uporabe materialnega prava in je zato sprejelo napačno oziroma vsaj preuranjeno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

6. Pritožba neutemeljeno graja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice, ki se nanašajo na nedovoljeno snemanje tožnice znotraj delovnih prostorov, zaradi česar v izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do navedb tožnice v zvezi z video-nadzorom, ki so se nanašali na domnevno nadziranje gibanja tožnice po navodilih C.C. kot elementa trpinčenja na delovnem mestu, zato ne drži navedba, da v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnica pravzaprav nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem, kar pa pomeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bila tožnici kršena pravica do izjave in do poštenega sojenja, ker je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič, izrecno izpostavlja D.D. in E.E. v zvezi s pismom, ki ga je prejel prvi in ki je bil po navedbah tožnice poslan s strani nadrejenih, katerim očita trpinčenje. Presoja, kateri dokazi se izvedejo in kateri ne, je v skladu z 213. in 287. členom ZPP prepuščena sodišču. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev. Ostale dokazne predloge lahko zavrne, pri čemer je dolžno svojo odločitev ustrezno obrazložiti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je mogoče razbrati, da je v zvezi s spornim pismom pri svoji odločitvi kot bistveno okoliščino upoštevalo, da tožnica ni dokazala, da je pismo poslala C.C. oziroma kateri od tožničinih nadrejenih. Vedenja prič o nasprotnem tožnica ni zatrjevala niti ni predlagala prič za dokazovanje nasprotnega, zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog pravilno zavrnilo kot nepotrebnega.

8. Tožnica očita sodišču prve stopnje pristranskost, saj ni zaslišalo nobene od prič, ki jih je predlagala le tožnica, a je njen očitek neutemeljen. Vrhovno sodišče RS1 je že zavzelo jasno stališče, da za poštenost sodnega postopka ni bistvena kvantiteta zavrnjenih dokaznih predlogov. Zavrnitev dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo in tudi v tem ni najti elementov pristranskosti.

9. Pritožba pa utemeljeno očita zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica z dopisom, ki ga je poslala Inšpektoratu za delo in toženi stranki, ni ravnala po predpisanem postopku za izredno odpoved delavca iz drugega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je štelo, da tožničin dopis z dne 24. 9. 2014 ne ustreza dikciji pisnega opomina na izpolnitev obveznosti, ki ga od delavca terja zakon. To, kako sta si dopis razlagala Inšpektorat za delo in tožena stranka, je manj pomembno od presoje, ali je iz tožničinega dopisa mogoče razbrati relevantna dejstva v zvezi s kršitvami in poziv toženi stranki, da s kršitvami preneha.

10. Po prepričanju pritožbenega sodišča dopis iz 24. 9. 2014, ki ga je na toženo stranko naslovila tožnica, po vsebini zadošča za sklep, da je tožnica toženo stranko pisno opomnila na izpolnitev obveznosti po drugem odstavku 111. člena ZDR-1. Tožničin dopis je obširen, v njem so navedena in opisana ravnanja, s katerimi je po tožničinem mnenju tožena stranka kršila prepoved trpinčenja na delovnem mestu, na koncu pa tožnica zahteva, da se z nedopustnim ravnanjem preneha. Tožnica se je v navedenemu dopisu res le pavšalno sklicevala na ZDR-1, vendar pa bi bila za delavca prestroga obveznost, da bi moral konkretno opozoriti, da se naj dopis upošteva kot pisni opomin na izpolnitev obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 111. člena ZDR-1, da ima delodajalec od prejema dopisa 3 delovne dni časa za odpravo kršitev ter da bo v nasprotnem primeru podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (teh elementov res ni najti v dopisu). Delavec je v razmerju do delodajalca namreč šibkejša in prava manj vešča stranka.

11. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnica tožene stranke predhodno ni ustrezno pisno opomnila na izpolnitev obveznosti, ni presojalo zakonitosti izredne odpovedi z vidika drugih formalnih in zlasti materialnih pogojev in je preuranjeno štelo tožničino izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonito oziroma neutemeljeno. Na podlagi navedene napačne presoje je zato preuranjeno odločilo, da tožnica ni upravičena do odpravnine in nadomestila za čas odpovednega roka.

12. Sodišče prve stopnje je prav tako preuranjeno odločilo, da tožnica ni upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust v letu 2014, ker je odpoved podala sama. Ker je treba tožničin dopis iz 24. 9. 2014 šteti kot pisni opomin na izpolnitev obveznosti, se sodišče prve stopnje zmotno ni ukvarjalo z nadaljnjo presojo zakonitosti izredne odpovedi. V kolikor bi bila izredna odpoved spoznana za zakonito, potem bi lahko bila tožnica upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust kljub temu, da je odpoved podala sama, saj bi bili razlogi za njeno odpoved izključno v sferi delodajalca (trpinčenje delavke). Zato je bilo tudi v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

13. Tožnica je zahtevala odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu, iz istega razloga pa je podala tudi izredno odpoved. Oba zahtevka naj bi temeljila na isti dejanski podlagi. Sodišče prve stopnje zaradi napačne odločitve o nezakonitosti izredne odpovedi iz formalnih razlogov ni vsebinsko presojalo razloga za izredno odpoved oziroma ni ugotavljalo, ali se dejanja zatrjevanega trpinčenja v obeh zahtevkih v celoti prekrivajo. Ker tožnica zatrjuje, da je izredno odpoved podala na isti dejanski podlagi, na kateri temeljijo tudi odškodninski zahtevek, zahtevek za opravljeno delo v mesecu januarju in avgustu 2014 ter zahtevek za plačilo prispevkov v okviru prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev v zvezi z navedenimi denarnimi terjatvami, četudi se pritožbeno sodišče načeloma strinja z dejanskimi ugotovitvami (in dokazno oceno) glede teh terjatev.

14. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v zvezi z zakonitostjo izredne odpovedi ter s tem povezanimi denarnimi terjatvami nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa navedenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, je na podlagi 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. Zahteva tožnice za sojenje pred spremenjenim senatom ni utemeljena, saj tožnica ni dokazala očitkov, ki se nanašajo na zatrjevano pristranskost senata sodišča prve stopnje. Glede dokaznih predlogov se je pritožbeno sodišče že opredelilo (8. točka obrazložitve), sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi tudi opredelilo do izpovedi prič A.A. in B.B. (24. točka obrazložitve), zato ne drži, da se sodišče ni kritično opredelilo do njunih izpovedb. Glede pristranskega vodenja samega postopka pa je iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja jasno razbrati, da je predsednica senata ob soočenju tožnice in prič prekinjala vprašanja tožnice, ki niso bila postavljena skladno s pravili ZPP. Pritožbeno sodišče poudarja, da ima tožnica kvalificirano pooblaščenko, ki pozna pravo in ve, na kakšen način se vprašanja ne smejo postavljati (sugestivna, kapciozna vprašanja) in je njena dolžnost tožnico poučiti o tem pred soočenjem. Navedeno zato nedvomno ne dokazuje pristranskosti sodišča prve stopnje, prav tako pa ni drugih razlogov, ki bi utemeljevali odreditev sojenja pred spremenjenim senatom v smislu 356. člena ZPP.

16. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi, ali je bila izredna odpoved, ki jo je podala tožnica, podana zakonito, zlasti ali je podan utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi s strani delavca ter ali je glede na očitana ravnanja, podana podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

17. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 221/2017 z dne 16. 1. 2018.