Jedro

Pri priznanju odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo tako subjektivne, kot tudi objektivne kriterije, na podlagi katerih se priznava denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Priznana višina nepremoženjske škode je odraz subjektivne prizadetosti tožnice, ki se kaže skozi njeno doživljanje strahu, telesnih in duševnih bolečin, ob upoštevanju denarnih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih primerih (objektivni kriterij).

Obrazložitev

Pravdni stranki krijeta vsaka sama stroške pritožbenega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in v zvezi s popravnim sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 30.689,16 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2007 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 3.183,00 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek do zneska 43.698,16 EUR je zavrnilo.

Tožena stranka izpodbija sodbo v celoti, iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da določi višino odškodnine kot je predlagana v pritožbi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno pa je uporabilo materialno pravo, ki se nanaša na plačilo premoženjske in nepremoženjske škode. Tožena stranka ne razpolaga s knjigo Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 95, zato ne more preveriti judikatnih primerov, na katere se v sodbi sklicuje prvo sodišče, ob tem, da gre za starejšo sodno prakso. Iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da bi tožnica še danes jemala tablete, izhaja le, da trpi zmerne bolečine v ramenu le še ob spremembi vremena oziroma ko naredi kakšen neprimeren gib, v kolku pa, ob nekoliko daljši hoji. Zdravstvena dokumentacija potrjuje, da so se bolečine pri tožnici nekoliko zmanjšale. Pravična odškodnina za telesne bolečine bi bila 8.500,00 EUR. Sodišče je nekritično povzelo izvedeniško mnenje, saj tožnica navaja, da je sekundarni strah trajal šest mesecev. Sodna praksa ne pozna delitve na intenziven ter zmeren sekundarni strah. Pri tožnici ni bilo ugotovljeno, da bi primarni strah ob škodnem dogodku pustil v njeni duševnosti trajnejše posledice, zato bi bila primerna odškodnina za strah 1.500,00 EUR. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da brazgotini, ki jih ima tožnica zaradi škodnega dogodka, ne predstavljata skaženosti. Tožnica je stara 73 let, zato duševne bolečine niso tako intenzivne kot pri mlajših osebah, brazgotini je moč zakriti z oblačili, kar zagotovo predstavlja manjšo duševno prizadetost, ki ne opravičuje odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode. Tožnica ob poškodbi ni bila tako aktivna, kot je bila kot mlajša oseba, zato bo prikrajšana v znatno manjši meri. Zdravje tožnice bo tudi ob dolgem življenju prizadeto krajši čas, tožnica pa je tudi končala z delovnim obdobjem. Pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi bila 6.000,00 EUR. Prvo sodišče je priznalo odškodnino za spremstvo moža tožnice v Dolenjskih Toplicah, za takšen zahtevek tožnica ni aktivno legitimirana, saj škoda ni nastala njej, temveč možu, na katerega se glasi račun. Stroški niso bili potrebni in niso v skladu z načelom zmanjšanja škode, saj bi si tožnica lahko poiskala zdravniško pomoč ali pomoč medicinskih sester, da bi jo spremljale pri zdravljenju. Neutemeljeno so priznane zakonite zamudne obresti od 22. 6. 2007, saj tožena stranka pred 29. 4. 2008, ko je prejela pripravljalni spis tožnice z dne 3. 4. 2008, ni mogla vedeti za obseg škode in zato tudi ni mogla biti v zamudi z plačilom obveznosti. Prvo sodišče je neutemeljeno priznalo tožnici stroške za pripravljalni spis z dne 12. 2. 2008. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba je deloma utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravilno je tudi uporabilo materialno pravo. Pritožba ne pojasni, katere kršitve pravdnega postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče zavrača takšne nekonkretizirane pritožbene navedbe.

Pri priznanju odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo tako subjektivne, kot tudi objektivne kriterije, na podlagi katerih se priznava denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Priznana višina nepremoženjske škode je odraz subjektivne prizadetosti tožnice, ki se kaže skozi njeno doživljanje strahu, telesnih in duševnih bolečin, ob upoštevanju denarnih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih primerih (objektivni kriterij). Sodišče prve stopnje je konkretiziralo svoje materialnopravne zaključke glede višine nepremoženjske škode tudi na način, da se je sklicevalo na posamezne odločbe v pregledu sodne prakse iz zbirke: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 95, dodatno se je sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS (1) ter pri tem pravilno ugotovilo, da je priznana nepremoženjska škoda tožnici v višini trideset povprečnih plač celo nekoliko nižja od judikatnih primerov, ki so navedeni v sodbi (2), saj so bile upoštevane posebnosti konkretnega primera, tudi starost tožnice. Okoliščina, da tožena stranka ne razpolaga s knjigo, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ko utemeljuje višino priznane nepremoženjske škode tožnici, ni pravno relevantna, zato pritožbeno sodišče podrobneje ne odgovarja na te pritožbene navedbe. Zgolj trditev tožene stranke, da gre pri navedenih judikatnih primerih za starejšo sodno prakso, še ne pomeni, da je ni moč primerjalno uporabiti, ob tem, da pritožba tudi ne zatrjuje, da je nova sodna praksa pri priznanju podobnih odškodnin sedaj drugačna.

Iz izvedeniškega mnenja res ne izhaja, da bi tožnica še danes jemala tablete proti bolečinam, vendar pa izvedenec ugotavlja, da ima tožnica še sedaj občasne bolečine v predelu desne rame ob spremembah vremena, kadar naredi kak neprimerni gib, ima pa tudi občasne bolečine v desnem kolku, predvsem pri nekoliko daljši hoji. Glede na izkazane telesne bolečine, ki jih ima tožnica in jih bo imela tudi v bodoče, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbi tožnice, da ob nastopu bolečin jemlje tudi tablete proti bolečinam. Priznana odškodnina tožnici za telesne bolečine, glede na intenzivnost in trajanje bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja, je pravilno določena (10.000,00 EUR), kar velja tudi za strah (3.000,00 EUR). Nepričakovani padec v globino (jarek) je bil povezan s hudim strahom in izvedenec ga je označil kot smrtno grozo, trajal pa je dve do tri ure. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je intenziven sekundarni strah trajal več mesecev, zmeren strah pa dobro leto, takšne navedbe pa je tudi podala tožnica (3). Sodišče prve stopnje je sekundarni strah tožnice časovno opredelilo po intenziteti, kar je bila ena izmed odločilnih okoliščin za določitev pravične odškodnine za to vrsto škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica šepa, da mora uporabljati bergle (4), da ima oškodovanka dve brazgotini, eno v predelu desne rame in eno v predelu desnega kolka, na rami 14 cm dolžine, na kolku pa 18 cm, ki so sicer prekrite z obleko, vendar navedene okoliščine potrjujejo zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnica duševne bolečine zaradi skaženosti, zato je tudi glede na okoliščine primera prisojena primerna odškodnina (2.000,00 EUR).

Tožnica je stara 73 let, vendar pred škodnim dogodkom ni imela težav z zdravjem, bila je življenjsko aktivna, njene življenjske aktivnosti pa so se zaradi škodnega dogodka bistveno zmanjšale, omejena je pri vseh delih v gospodinjstvu, pri hoji, zato je tudi izvedenec ocenil, da je njena življenjska aktivnost zmanjšana za 40 %. Zaradi takšnih hudih posledic ima tožnica intenzivne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato je za to vrsto nepremoženjske škode pravična odškodnina v višini 15.000,00 EUR, kot jo je določilo sodišče prve stopnje.

Tožnica je v tožbenih navedbah zatrjevala, da je potrebovala (tujo) pomoč svojega moža v času zdravljenja v termalnem zdravilišču, za katerega je plačala 589,28 EUR. Izvedenec je potrdil, da je tožnica po odpustu iz bolnišnice odšla na zdravljenje v termalno zdravilišče v D T in da je takoj po odpustu iz bolnišnice nujno potrebovala tujo pomoč pri oblačenju, slačenju, pomoč pri hoji, sedanju v avtomobil in podobno (5), to pomoč pa ji je v času zdravljenja nudil mož, za katerega je tožnica plačala bivanje v termalnem zdravilišču. Tožena stranka je na te navedbe in izvedene dokaze zgolj pavšalno zatrjevala, »da ugovarja tudi materialni škodi« (6), ne da bi opredeljeno navedla dejstva, zaradi katerih tožbeni zahtevek tožnice ni utemeljen v tem delu. Tožena stranka sedaj v pritožbi opredeljeno zatrjuje okoliščine, zaradi katerih zahtevek tožnice v tem delu naj ne bi bil utemeljen, vendar takšnih navedb pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati, ker gre za nedovoljene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Tožena stranka tudi šele v pritožbi in zato prepozno, navaja nova dejstva v zvezi z (ne)utemeljenostjo zahtevka glede začetka teka obresti, zato tudi v tem delu pritožbeno sodišče takšnih (prepoznih) navedb ni smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je 6. 6. 2007 tožena stranka prejela odškodninski zahtevek, ki ga je zavrnila, zato je prišla v zamudo 22. 6. 2007, ob tem da odškodninski zahtevek ni bil zavrnjen iz razloga, ker tožnica ne bi predložila ustrezne zdravstvene dokumentacije, ki bi potrjevala višino škode, zato je sodba tudi v tem delu pravilna.

Pritožba je utemeljena le v delu, ki se nanaša na pravdne stroške, ki jo je pritožbeno sodišče presojalo le v okviru pritožbenih navedb ter pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo tožnici pripravljalno vlogo z dne 12. 2. 2008, saj bi trditve in dokaze tožnica lahko navedla in predlagala že v prejšnjih vlogah. Iz navedenega razloga je tožnica upravičena do povrnitve sorazmerno znižanih odvetniških stroškov. Sodišče prve stopnje je tožnici za zahtevke, vloge in pristope na naroke priznalo 3395 točk. Pritožbeno sodišče je od navedenega zneska odštelo 675 točk (stroški pripravljalne vloge z dne 12. 2. 2008), kar predstavlja 2720 točk oziroma 1.248,48 EUR, temu znesku je dodalo DDV 249,69 EUR, prevozne stroške 33,00 EUR, stroške izvedenca 511,98 EUR, materialne stroške 12,48 EUR ter takse za tožbo 436,90 EUR in sodbo 300,00 EUR, kar skupaj znese 2.792,53 EUR.

Pritožbeno sodišče je odločalo o povrnitvi pritožbenih stroškov na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je uspela s pritožbo v neznatnem delu, odgovor na pritožbo pa je bil nepotreben, zato pravdni stranki krijeta vsaka sama stroške pritožbenega postopka.

(1) Glej sodbo v bazi SOVS VS 0014/06 z dne 9. 4. 2001. (2) Glej sodbo drugi odstavek stran 5. (3) Glej zapisnik iz glavne obravnave z dne 6. 1. 2008 (stran 83).

(4) Ta ugotovitev izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (glej prvi odstavek stran 5 sodbe ), tožena stranka pa te ugotovitve ne izpodbija, dokazana pa je na podlagi izvedeniškega mnenja in izpovedbe tožnice.

(5) Glej podrobneje izvedeniško mnenje stran 69. (6) Glej stran 11.