Jedro

V prvem odstavku 337. člena ZPP je določeno, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena istega zakona. Pritožnik, ki navaja novote, mora ne le zatrjevati, da jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti, ampak mora navedeno tudi izkazati. Ker tožnica v pritožbi ni podala trditev in predlagala dokazov, da se na sodbo (s katero je bilo ugotovljeno, da je bila v spornem času začasno nezmožna za delo) brez svoje krivde ni mogla pravočasno sklicevati in je predložiti naslovnemu sodišču, pritožbeno sodišče novote ni smelo upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 16. 12. 2013, v povezavi s sklepom Komisije za pritožbe št. ... z dne 29. 1. 2014, nezakonit in da je posledično tožena stranka tožnici nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto „višja svetovalka A.“ ter ji je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka, skupaj z 22 % DDV, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica in sodbo izpodbija v celoti. Navaja, da je bila v spornem obdobju, za katerega ji tožena stranka očita, da je neopravičeno izostala z dela, to je od 16. 10. 2013 do 17. 11. 2013, nezmožna za delo ter ji je bil kasneje odobren tudi bolniški stalež za sporno obdobje. Tožnica je pritožbi priložila sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, iz katere je razvidno, da je bila tožnica v spornem času nezmožna za delo. Tožnica navaja, da je bila zaposlena na B., C., od 1. 2. 2000 naprej in je 9. 3. 2004 utrpela delovno nezgodo, v posledici katere je postala invalid III. kategorije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in odloči, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2013 nezakonita.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožnica k pritožbi priložila sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani VII Ps 3289/2013 z dne 14. 4. 2014, ki je bila izdana v socialnem sporu med tožnico in Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije kot toženo stranko. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je namreč po pripoznavi tožbenega zahtevka s strani tožene stranke ZZZS ugotovilo, da je bila tožnica od 16. 10. 2013 do 17. 11. 2013 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Tožena stranka meni, da je v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila in dokazala vsa relevantna dejstva in okoliščine za tožnici očitane kršitve in da je tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom. V zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 4. 2014 pa tožena stranka meni, da gre za pritožbeno novoto, saj tožnica ni pojasnila, zakaj navedene sodbe ni predložila že tekom postopka na prvi stopnji in da je zato z navedenim dokazom prekludirana. Tožena stranka se sklicuje na določbe 286. člena ZPP, da bi morala tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo, navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, pozneje pa bi to lahko storila le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Tožena stranka kot delodajalka, v postopku pred DSS v Ljubljani, ki je izdalo sodbo na podlagi pripoznave, ni sodelovala, zato sta ji bili odvzeti pravici do sodelovanja v postopku ter do uporabe pravnega sredstva v postopku odločanja o tožničini pravici do začasne zadržanosti z dela, zato tudi navedena sodba po mnenju tožene stranke ne vpliva na zakonitost odpovedi. Tožnica pa je tudi ravnala v nasprotju s pravili o pošteni uporabi procesnih pravic, saj je ves čas postopka pred DSS v Ljubljani vedela, da bi odločitev lahko imela določen vpliv na postopek izredne odpovedi, pa kljub temu tožene stranke o socialnem sporu ni obvestila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je mogoče preizkusiti in prav tako v obrazložitvi sodbe ni bistvenih nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

Tožnica v pritožbi navaja, da v času od 16. 10. 2013 do 17. 11. 2013 ni neopravičeno izostala z dela, ker je bila začasno nezmožna za delo in je imela priznan bolniški stalež. Priložila je sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Ps 3289/2013 z dne 14. 4. 2014, s katero je sodišče odpravilo odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, št. ... z dne 11. 11. 2013 in sklep Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije št. ... z dne 17. 10. 2013 in hkrati odločilo, da je bila tožnica od 16. 10. 2013 do 17. 11. 2013 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni.

Tožena stranka je tožnici s sklepom z dne 16. 12. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, po vloženi pritožbi tožnice je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije (priloga A5), zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sklep z dne 16. 12. 2013. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je bila tožnica v času od 16. 10. 2013 do 17. 11. 2013 neopravičeno odsotna z dela in ker v tem času ni opravljala delovnih obveznosti in se ni oglasila na delovnem mestu, niti ni odsotnost opravičila s potrdilom izbranega zdravnika ali odločbo imenovanega zdravnika oziroma komisije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Tožnici je očitala, da je naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti dolžnost opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, dolžnost opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca z vključitvijo v organiziran delovni proces, dolžnost opravljanja dela na delovnem mestu v kraju oziroma v prostorih, kot je določeno s pogodbo o zaposlitvi, aneksi in z navodili delodajalca (razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1). V izredni odpovedi je tožena stranka zapisala, da zaradi porušenega zaupanja delodajalca do zaposlene, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Tožnica je sicer s pritožbo, ki jo je prejelo Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti dne 1. 10. 2014, poslala sodišču tudi sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Ps 3289/2013 z dne 13. 4. 2014, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnica bila v času od 16. 10. 2013 do 17. 11. 2013 nezmožna za delo zaradi bolezni. Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je postala pravnomočna dne 6. 5. 2014. Poravnalni narok in narok za glavno obravnavo v sporni zadevi pa je bil razpisan dne 9. 7. 2011. Tožnica v pritožbi ni zatrjevala, da sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Ps 3289/2013 z dne 14. 4. 2014 ni mogla brez svoje krivde pravočasno predložiti oziroma poslati sodišču prve stopnje, zato tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da pritožbeno sodišče novot ne sme upoštevati.

V prvem odstavku 337. člena ZPP je določeno, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena istega zakona. Pritožnik, ki navaja novote, mora ne le zatrjevati, da jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti, ampak mora navedeno tudi izkazati (tako je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo in sklepom III Ips 47/2002 z dne 16. 9. 2002).

Ker tožnica v pritožbi ni podala trditev in predlagala dokazov, da se na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Ps 3289/2013 z dne 13. 4. 2014 brez svoje krivde ni mogla pravočasno sklicevati in je predložiti naslovnemu sodišču, pritožbeno sodišče novote ni smelo upoštevati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.