Jedro

Revidentka za izostanek ni imela soglasja delodajalca (dejansko stanje) in da je bil zato njen izostanek neopravičen, bi lahko na izrek disciplinske sankcije (obvezen izrek prenehanja delovnega razmerja) vplivale le še okoliščine, zaradi katerih bi lahko bila izvršitev disciplinskega ukrepa pogojno odložena (20. člen pravilnika).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 1.6.1989 in 27.7.1989, s katerima je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa in posledično tudi smiseln zahtevek na ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in na priznanje pravic iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je tožena stranka ravnala samovoljno in tožnici ni omogočila uveljavljanja pravic. Vztrajala je pri že navajanem stališču, da udeležba strokovnega sodelavca oziroma direktorja na sejah organov, ki so odločali o njenih pravicah ni dopustna in da vpliva na odločitev teh organov, vsaka druga trditev pa je neživljenjska, saj izničuje namen tajnega glasovanja. Vprašanje je tudi, ali je bil njen izostanek res neopravičen, saj ni bila upoštevana praksa, ki je veljala pri toženi stranki. Z odločitvijo sodišča je favorizirana tožena stranka, pri čemer okoliščine, ki lahko vplivajo na izbiro sankcije, sploh niso bile obravnavane. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku ( Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe. Navajala je, da reviziji ni predloženo novo pooblastilo in predlagala, da se zato zavrže. Če pa revizija ne bi bila zavržena, naj se upošteva, da je sodišče pravilno uporabilo formalno in materialno pravo in naj se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) se postopek nadaljuje po starih predpisih (ZPP iz leta 1977), če je bila pred uveljavitvijo zakona (14. julij 1999) izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. Ker je bil postopek na prvi stopnji končan s sodbo 20.10.1998, v tej zadevi ni mogoče uporabljati določb o pooblastilih iz drugega odstavka 95. člena ZPP.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo. Ker je revizija uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka samo formalno, ne pa tudi vsebinsko, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni dodatno preizkušalo.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer revizija zatrjuje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni preizkušalo.

Revidentka je v reviziji uveljavljala tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (tudi določbe o vodenju predhodnega postopka predstavljajo v sporu pred sodiščem materialnopravne določbe), na kar pazi revizijsko sodišče že po uradni dolžnosti.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan. Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, in na katerega je revizijsko sodišče vezano, je pravilen zaključek, da prenehanje delovnega razmerja revidentke pri toženi stranki ni bilo nezakonito.

Obe sodišči sta na podlagi dokazov izvedenih v postopku zaključili, da je revidentka neopravičeno izostala z dela od 23.3.1989 do 31.3.1989. Zato je bila tudi zakonita izpodbijana odločitev organov tožene stranke, da je revidentka odgovorna za hujšo kršitev delovnih obveznosti po 1. točki 14. člena pravilnika o disciplinski odgovornosti (ta določa, da je hujša kršitev delovne obveznosti, za katero se delavcu obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, če neopravičeno izostane z dela zaporedoma pet delovnih dni) in da se ji zato izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Pri tem se tudi revizijsko sodišče pridružuje stališču v izpodbijani sodbi, da udeležba strokovnega sodelavca na seji disciplinske komisije ali direktorja na seji delavskega sveta ni vplivala niti ni mogla vplivati na odločitev organov, saj je bilo glasovanje na obeh organih tudi po revidentkinih navedbah (enako izhaja iz dokaznih listin v spisu) tajno in da zato zaradi tega tudi ni mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb disciplinskega postopka. Ker je bilo že v predhodnem postopku, prav tako pa tudi v postopku pred sodiščem ugotovljeno, da revidentka za izostanek ni imela soglasja delodajalca (dejansko stanje) in da je bil zato njen izostanek neopravičen, bi lahko na izrek disciplinske sankcije (obvezen izrek prenehanja delovnega razmerja) vplivale le še okoliščine, zaradi katerih bi lahko bila izvršitev disciplinskega ukrepa pogojno odložena (20. člen pravilnika), vendar takih okoliščin disciplinska komisija ni ugotovila, prav tako pa jih tudi revidentka sama ni zatrjevala.

Drugačnega (omiljenega) ukrepa zato sploh ni bilo mogoče izreči, kar pomeni, da tudi ni mogoče sprejeti revizijske navedbe, da revidentka zaradi zatrjevane prisotnosti strokovnega sodelavca oziroma direktorja na organih tožene stranke (še posebej ob upoštevanju dejstva tajnega glasovanja) ni bilo omogočeno ustrezno uveljavljanje njenih pravic, kot to ponovno zatrjuje v reviziji.

Zato tudi revizijsko sodišče zaključuje, da je že tožena stranka materialno pravo pravilno uporabila in da je zato tudi odločitev sodišča druge stopnje pravilna.

Ob upoštevanju povedanega reviziji tožnice ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.

Določbe ZPP je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).