Jedro

Določba 3. odstavka 10. člena ZInfP je lex specialis glede na določbo 4. odstavka 17. člena ZUS-1 v tem smislu, da se določba 4. odstavka 17. člena ZUS-1 v zadevah dostopa do informacije javnega značaja ne uporablja.

Ob upoštevanju, da je dokazno breme za uveljavljanje izjem na organu, kajti organ zavrne dostop, če se zahteva nanaša na katero izmed zakonskih izjem (1. odstavek 6. člena ZDIJZ), bi sodišče v delu, ki se nanaša na zadevne štiri dokumente lahko sledilo utemeljitvi tožene stranke, vendar samo pod pogojem, če bi bile v izreku razmejitve med posameznimi odločitvami v zvezi z konkretnimi dokumenti dovolj določne, da bi sodišče v skladu z načelom pravne varnosti lahko v točno določenem delu zavrnilo tožbo, in če ne bi bilo nobenega dvoma o tem, ali gre v omenjenem delu obrazložitve izpodbijanega akta za iste dokumente, ki so navedeni v alinejah iz 1. točke izreka odločbe (1. in 6. odstavek 213. člena ZUP ter 7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP).

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 021-58/2008/11 z dne 29. 1. 2009 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Prizadeta stranka v tem upravnem sporu odvetniška družba A. je z vlogo z dne 27. 3. 2008 zaprosila za dostop do določenih dokumentov tožene stranke. Pri tem se je sklicevala na določili 1. odstavka 4. člena ter 5. člen Zakona o dostopu do informacije javnega značaja (ZDIJZ) s pripombo, da bi potrebovala zahtevane podatke v zvezi z neopredeljeno upravno zadevo, ki jo vodi.

Tožeča stranka je zahtevo prizadete stranke zavrnila z odločbo z dne 22. 4. 2008 in sicer z utemeljitvijo, da seznam nepremičnin, ki jih ima oziroma jih je imela v lasti občina ter njeni pravni predniki od 7. 12. 1991 dalje, ni informacija javnega značaja na podlagi 5. odstavka 6. člena ZDIJZ. Lastništvo in historiat prenosa nepremičnin je razviden iz historičnega izpiska in zbirke listin na Okrajnem sodišču v Ljubljani, ki je javna evidenca, in prosilcu prosto dostopna. Glede zahteve za podatke o oddajanju nepremičnin iz omenjenega seznama od dne 7. 12. 1991 dalje pa je tožeča stranka odločila, da to ni informacija javnega značaja v smislu ZDIJZ. Tožeča stranka je navedla, da samo oddajanje nepremičnin oziroma njihovih delov in posledično vpogled v najemne pogodbe po oceni upravnega organa ni informacija javnega značaja.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu, 3. in 4. odstavka 27. člena ZDIJZ in 1. odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), o pritožbi Odvetniške družbe A. d.n.o. - o.p, zoper zavrnilno odločbo št. 090-7/2008-3 z dne 22. 4. 2008 Mestne občine Ljubljana, odločila, da je pritožba je utemeljena in da se odločba z dne 22. 4. 2008 odpravi. Tožena stranka je v prvi točki izreka tudi odločila, da je organ dolžan prosilcu v 5 (petih) delovnih dneh od prejema te odločbe posredovati: dokument „izpis iz elektronskega seznama nepremičnin – evidence nepremičnega premoženja organa“, pri čemer mora organ v dokumentu prekriti naslednje podatke: imena in priimke posameznih fizičnih oseb, ne pa tudi imena pravnih oseb in samostojnih podjetnikov, ki jih vsebuje evidenca; dokument „izpis iz registra osnovnih sredstev za leta 1999, 2000, 2001, 2001, 2003, 2004, 2005, 2006, 2007 in 2008“, pri čemer mora organ v dokumentih prekriti naslednje podatke: imena in priimke fizičnih oseb, ne pa tudi imena pravnih oseb in samostojnih podjetnikov, ki jih vsebujejo posamezni dokumenti; dokument „izpis iz evidence Seznam poslovnih prostorov s podatki o najemnih pogodbah o oddaji“, pri čemer mora organ v dokumentu prekriti naslednje podatke: imena in priimke fizičnih oseb, ne pa tudi imena pravnih oseb in samostojnih podjetnikov, ki jih vsebujejo posamezni dokumenti; v rubriki „Naslov objekta“ podatek o naslovu pri tistih poslovnih prostorih, pri katerih je pod rubriko „Najemnik“ označeno „Prost“; dokumente: priloge k vsakoletni Pogodbi o financiranju Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana in o sodelovanju pogodbenic na področju uresničevanja nalog stanovanjskega gospodarstva s seznamom stanovanj, ki so v lasti organa in jih je organ v letih 2002 do 2008 prenesel v upravljanje Javnega stanovanjskega sklada Mestne občina Ljubljana, in sicer v 7 alineah (v odločbi) naštete dokumente; dokument izpis iz Evidence nezazidanih stavbnih zemljišč.

V preostalem delu je tožena stranka zahtevo prosilca zavrnila.

V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka ugotavlja, da je organ z izpodbijano odločbo v celoti zavrnil zahtevo prosilca z obrazložitvijo, da gre v delu za informacije, ki so že dostopne v prosto dostopnih javnih evidencah, in sicer v zemljiški knjigi, v preostalem pa organ, kot navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi, ne razpolaga z zahtevanimi informacijami.

Pooblaščenec je za razjasnitev dejanskega stanja v obravnavani zadevi opravil dva ogleda in camera, in sicer dne 11. 6. 2008 ter dne 23. 7. 2008. Ob tem Pooblaščenec ugotavlja, da se zahteva prosilca nanaša na vse nepremičnine v lasti organa, in sicer stanovanja, poslovne prostore ter zemljišča, razen nepremičnin, ki predstavljajo javno infrastrukturo. Med naloge povezane z izvirnimi nalogami občine iz 20. in 21. člena Zakona o lokalni samoupravi nedvomno sodi tudi vodenje evidenc v zvezi z lastništvom in oddajo nepremičnin organa. Pooblaščenec v zvezi s tem najprej ugotavlja, da ne držijo navedbe organa, ki se je v izpodbijani odločbi skliceval na dejstvo, da naj bi bil zahtevani seznam nepremičnin v lasti organa s historiatom prenosa nepremičnin razviden iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska in zbirke listine na Okrajnem sodišču v Ljubljani, ki je javna evidenca nepremičnin, ki je prosilcu prosto dostopna. V zvezi s tem Pooblaščenec ugotavlja, da zemljiška knjiga omogoča iskanje zemljiškoknjižnih podatkov po naslednjih iskalnih pojmih: po podatkih o okrajnem sodišču, kjer nepremičnina leži in katastrski občini in številki zemljiškoknjižnega vložka ali po identifikacijski številki nepremičnine (parcelna številka), javnosti pa ni omogočeno splošno iskanje po posameznih lastnikih. Zakon o zemljiški knjigi namreč v 199. členu izrecno opredeljuje omejitev dostopa do osebnih podatkov in sicer javnost zemljiške knjige ne velja za dostop do podatkov o imetnikih pravic, ki niso vezani na posamezni nepremičnino oziroma več nepremičnin, vpisanih v istem vložku, četudi je takšen dostop v informatizirani glavni knjigi tehnično (programsko) mogoč. Nihče nima pravice do dostopa do podatkov, ki so shranjeni v informatizirani glavni knjigi, na način, ki bi omogočal ugotovitev ali je določena oseba lastnik oziroma imetnik drugih pravic na katerikoli nepremičnini. Izjema od teh določil so le upniki, državni organi in imetniki pravic na določeni nepremičnini pod določenimi pogoji, o izpolnjevanju katerih odloča sodnik v zemljiškoknjižnem postopku, česar pa ni mogoče šteti za javni dostop do navedenih podatkov erga omnes, ki ne sme biti vezan na tovrstno izpolnjevanje pogojev v smislu dokazovanja pravnega ali drugega interesa prosilca. Zato v tem delu Pooblaščenec ugotavlja, da javnost zemljiške knjige ne predstavlja pravne podlage za zavrnitev posredovanja spiska vseh nepremičnin, ki jih ima oziroma jih je imel v lasti organ ter njegovi pravni predniki v času od 7. 12. 1991 do 27. 3. 2008. Pooblaščenec je na ogledih in camera ugotovil tudi, da v obravnavanem primeru ni sporno, da organ v določeni meri z zahtevanimi informacijami, ki se nanašajo na seznam nepremičnin v lasti organa in njihovo oddajanje in jih je mogoče pridobiti v obliki več dokumentov, za omejeno obdobje razpolaga in da se te nahajajo v materializirani obliki. Organ tako razpolaga: a) z evidenco nepremičnega premoženja organa – elektronska evidenca, ki jo je organ dolžan vzpostaviti na podlagi 35. člena Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (Uradni list RS, št. 14/07; ZSPDPO) in Uredbe o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (Uradni list RS, št. 84/2007 in 94/2007; Uredba); b) za obdobje od leta 1999 naprej z registrom osnovnih sredstev, ki je bil vzpostavljen leta 1999 in se vodi na podlagi Zakona o računovodstvu (Uradni list RS, št. 23/1999; ZR); c.) za obdobje od leta 2002 naprej z vsakoletnim seznamom stanovanj, ki se nahaja v obliki priloge k pogodbi, s katero organ stanovanja v svoji lasti vsako leto prenese v upravljanje Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana (prej Stanovanjski sklad ljubljanskih občin) in sicer gre za dokumente, ki jih našteva v nadaljevanju točke c.); d) z letnim načrtom pridobivanja in razpolaganja z nepremičnim premoženjem Mestne občine Ljubljana za leto 2008 in 2009, ki je objavljen na spletni strani organa; e) z evidenco nezazidanih stavbnih zemljišč; f) s seznamom poslovnih prostorov s podatki o najemnih pogodbah o oddaji.

Glede točke a) - evidenca nepremičnega premoženja organa – tožena stranka pravi, da morajo samoupravne lokalne skupnosti na podlagi 35. člena ZSPDPO vzpostaviti evidenco nepremičnega premoženja v lasti samoupravnih lokalnih skupnosti in oseb javnega prava, katerih ustanoviteljice so samoupravne lokalne skupnosti in navaja, kaj mora evidenca vsebovati. Pooblaščenec ob tem ugotavlja, da organ v tem delu ne razpolaga s seznamom nepremičnin za celotno obdobje, ki je predmet zahteve, ampak zgolj s trenutnim seznamom v obliki stalne evidence, ki že obstaja in je v fazi ažuriranja, tudi kasneje pa se bo sproti spreminjala in ažurirala glede na spremembe lastništva itd. Izpis iz te elektronske evidence za določen del nepremičnin s stanjem na dan 22. 7. 2008 je organ Pooblaščencu izročil na ogledu dne 23. 7. 2008. Glede točke b) – register osnovnih sredstev - pooblaščenec ugotavlja, da organ za obdobje od leta 1999 naprej razpolaga z registrom osnovnih sredstev in v nadaljevanju navaja, kaj se v tem registru beleži. Glede točke c) – seznam stanovanj prenesenih v upravljanje Javnemu stanovanjskemu skladu mestne občine Ljubljana – tožena stranka ugotavlja, da za organ od leta 2002 s stanovanji v njegovi lasti upravlja Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana. Organ in JSS MOL vsako leto skleneta pogodbo o upravljanju, katere sestavni del je tudi seznam stanovanj, ki jih organ prenese v upravljanje JSS MOL. Organ je Pooblaščencu dostavil pogodbe o upravljanju za leta 2002, 2003, 2004, 2005, 2006, 2007 in 2008, vsaka od pogodb vsebuje tudi prilogo – seznam stanovanj, ki so v lasti organa in prenese v upravljanje stanovanjskemu skladu MOL. Pooblaščenec ugotavlja, da je iz teh seznamov razvidno, katera stanovanja je imel organ v lasti v posameznih letih, ni pa razvidno, ali se stanovanje oddaja, ampak le lokacija stanovanj. Seznam vsebuje za leta 2002 do vključno 2006 za posamezno stanovanje naslednje določene podatke, ki jih tožena stranka našteva. Glede točke d) - letni načrt pridobivanja in razpolaganja z nepremičnim premoženjem Mestne občine Ljubljana – tožena stranka pravi, da je ta dokument objavljen na spletni strani organa ( http://www.ljubljana.si/

). Po vpogledu v dokument Pooblaščenec ugotavlja, da dokument vsebuje „Letni načrt pridobivanja nepremičnega premoženja mestne občine Ljubljana za leto 2008 in 2009“ in „Letni načrt razpolaganja z nepremičnim premoženjem mestne občine Ljubljana za leto 2008 in 2009“. Pooblaščenec ugotavlja, da predstavlja za te dokumente 5. odstavek 6. člena ZDIJZ podlago za neposredovanje. Navedeni člen namreč določa, da organ prosilcu ne posreduje zahtevane informacije, ki je dostopna v prosto dostopnih javnih evidencah ali na drug način že enostavno javno dostopna (objava v uradnem glasilu). Pooblaščenec zato v nadaljevanju ni odločal o posredovanju teh dokumentov, ki so že javno dostopni, prosilca pa napotuje na spletno stran organa http://www.ljubljana.si/

. Glede točke e) – evidenca nezazidanih stavbnih zemljišč - pooblaščenec ugotavlja, da organ razpolaga s seznamom nezazidanih stavbnih zemljišč v lasti organa, ki je po navedbi organa v postopku nastajanja v fazi prečiščevanja in usklajevanja. Organ je navedeni seznam na dan 24. 7. 2008 posredoval Pooblaščencu. Pooblaščencu je organ posredoval izpis iz te evidence. Pooblaščenec po vpogledu vanj ugotavlja, da seznam vsebuje: katastrsko občino in parcelo, katastrsko površino ter površino nezazidanega stavbnega zemljišča. Pooblaščenec ugotavlja, da seznam, naveden pot to točko, ne vsebuje osebnih podatkov. Kronološki seznam za nazaj v tej obliki ne obstaja. Obstaja zgolj aktivna baza, ki se dnevno ažurira. Glede točke f) – seznam poslovnih prostorov s podatki o najemnih pogodbah o oddaji - pooblaščenec ugotavlja, da organ razpolaga s seznamom poslovnih prostorov, ki ga vodi oddelek za ravnanje z nepremičninami. Organ je Pooblaščencu izročil fotokopijo tega seznama za stanje dne 8. 11. 2007 ter naknadno posredoval tudi seznam za stanje dne 3. 9. 2008. Kronološki seznam za nazaj v tej obliki po navedbah organa ne obstaja. Navedeni seznam vsebuje podatke za poslovne prostore, ki jih tožena stranka navaja v odločbi. Pooblaščenec na podlagi navedenega ugotavlja, da organ ne razpolaga s seznamom nepremičnin v lasti pravnih prednikov organa za obdobje od leta 1991 do vključno leta 1998. V tem delu Pooblaščenec ugotavlja, da te informacije sicer izvirajo iz delovnega področja organa, vendar pa se ne nahajajo v obliki dokumenta. Zato v tem delu Pooblaščenec ugotavlja, da za ta del zahteve prosilca ni izpolnjen pogoj obstoja zahtevanega dokumenta v materializirani obliki, kot to določa 4. člen ZDIJZ, zato je treba zahtevo prosilca v tem delu zavrniti. V naslednjem odstavku tožena stranka navaja, kaj je tožeča stranka navedla v dopisu z dne 3. 9. 2008 glede vodenja teh evidenc. Pooblaščenec tudi ugotavlja, da organ ne razpolaga s seznamom o tem, ali se nepremičnine oddajajo oziroma so se oddajale kadarkoli v času od 7. 12. 1991 do 27. 3. 2008 ter ali so se te nepremičnine oddajale v celoti ali le njihovi deli. Organ razpolaga zgolj s podatki, ki so na voljo v obliki seznama poslovnih prostorov s podatki o najemnih pogodbah o oddaji, ki je aktivna evidenca, ne razpolaga pa s seznamom za nazaj. Informacije o kronoloških podatkih o oddaji posameznih nepremičnin sicer izvirajo iz delovnega področja organa, vendar pa se ne nahajajo v obliki dokumenta. V zvezi s tem organ razpolaga zgolj z zgoraj navedenimi seznami, iz katerih so razvidni nekateri (na pa tudi vsi zahtevani) podatki za navedena obdobja. Iz tega izhaja, da je za ta del zahteve prosilca izpolnjen pogoj obstoja zahtevanega dokumenta v materializirani obliki. Pooblaščenec zato ugotavlja, da so v navedenem delu vsi pogoji za obstoj informacije javnega značaja izpopolnjeni, zato v nadaljevanju presoja obstoj morebitnih izjem glede prostega dostopa do teh informacij. Organ lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, če je podana katera izmed zakonsko določenih izjem, opredeljenih v 1. odstavku 6. člena ZDIJZ. Organ se je v svoji odločbi in zgoraj omenjenem dopisu z dne 3. 9. 2008 vsebinsko skliceval na obstoj izjeme po 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJ. Pooblaščenec po pregledu dokumentacije, ki je predmet zahteve ugotavlja, da navedeni dokumenti poleg tega vsebujejo tudi informacije, ki bi lahko predstavljale razloge za obstoj izjem po 3. točki in 11. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, zato je Pooblaščenec v nadaljevanju presojal obstoj izjem po 3., 9. in 11. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Pod točko 2. obrazložitve izpodbijanega akta tožena stranka utemeljuje izjeme po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ. Pod točko 3. obrazložitve odločbe pa tožena stranka obravnava izjemo iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Izjema ima tri elemente, ki morajo biti podani kumulativno. Organ se je v svojem dopisu z dne 3. 9. 2008, ki ga je po svojem pooblaščencu posredoval Pooblaščencu, opredelil do registra osnovnih sredstev, evidence nepremičnega premoženja organa, ki jo organ vodi na podlagi ZSPDPO ter do registra osnovnih sredstev JSS MOL – sredstva v upravljanju in registra osnovnih sredstev ARC LASTNINA, pri čemer sta z vidika zahteve prosilca pomembni in relevantni pri dve evidenci: register osnovnih sredstev in evidenca nepremičninskega premoženja organa, ker se drugi dve evidenci ne nanašata na evidence organa, ampak na evidence drugega zavezanca.

V tem smislu Pooblaščenec po vpogledu v vse dokumente v tej zadevi najprej ugotavlja, da nikakor ni mogoče šteti kot dokumentov, ki so še v postopku izdelave, naslednjih dokumentov: register osnovnih sredstev za posamezno leto, ki je bil vzpostavljen leta 1999 in se vodi na podlagi ZR; vsakoletni seznam stanovanj, ki je priloga k vsakoletni pogodbi, s katero organ ta stanovanja vsako leto prenese v upravljanje Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana (za leto 2002 dokument – Priloga I: Stanovanjske hiše, stanovanja in sobe ter dokumenti, ki jih tožena stranka našteva v nadaljevanju tega oklepaja); Letni načrt pridobivanja in razpolaganja z nepremičnim premoženjem Mestne občine Ljubljana za leto 2008 in 2009, ki je objavljen na spletni strani. Navedeni dokumenti nedvomno ne izpolnjujejo prvega pogoja za obstoj izjeme po 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, saj gre za zaključene dokumente, ki so, kot izhaja iz pregleda navedenih dokumentov, v končni obliki in se ne bodo več spreminjali. Dejstva, da bo organ na podlagi navedenih dokumentov morebiti izdelal nove dokumente, v katerih bo navajal drugačne podatke, oziroma bo popravil objavljene podatke, ni mogoče interpretirati kot dokaz, da gre za dokumente, ki so še v postopku izdelave.

Prav tako tudi seznam poslovnih prostorov s podatki o najemnih pogodbah o oddaji ne more šteti kot dokument, ki je v postopku izdelave, saj gre za zabeleženje obstoječih najemnih pogodb organa, ki niso in ne morejo biti predmet usklajevanja z drugimi javnopravnimi evidencami. V tem smislu se organ posebej niti ni opredelil do navedenega dokumenta, Pooblaščenec pa na podlagi vpogleda v dokument ugotavlja, da iz njegove vsebine izhaja, da gre za zaključen dokument v določenem časovnem trenutku. Narava evidenc namreč je, da se časovno spreminjajo s spreminjanjem dejstev (npr. ko se sklene nova najemna pogodba). V zvezi s tem Pooblaščenec tako ugotavlja, da tudi ti dokumenti ne izpolnjujejo prvega kriterija za obstoj izjeme po 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, in sicer ne gre za dokumente, ki so še v postopku izdelave, saj so dokumenti v obstoječi obliki zaključeni dokumenti. Na to ne vpliva dejstvo, da zaradi različnih vidikov urejanja pravnega nasledstva pravnih prednikov organa stanje zaključenih evidenc organa v določenem trenutku ni bilo točno oziroma, da so glede določenih zadev tekli pravni postopki, zaradi katerih bi se lahko posamezna dejstva v določenih “starih“ dokumentih kasneje spremenila.

Pooblaščenec se zato ni spuščal v nadaljnje presojanje obstoja izjeme po 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ za navedene evidence in je v nadaljevanju obstoj teh izjem presojal zgolj za evidenco nepremičnega premoženja organa, ki ga je organ dolžan vzpostaviti na podlagi 35. člena ZSPDPO ter za evidenco nezazidanih stavbnih zemljišč.

Evidenca nepremičnega premoženja organa, ki jo vodi Oddelek za razpolaganje z nepremičninami, je po navedbah organa šele v fazi nastajanja in usklajevanja z zakonskimi določbami, zato je trenutno mogoče govoriti le o delovnem osnutku evidence, saj še ni bilo izvedeno preverjanje zanesljivosti in usklajenosti z izvornimi javnimi knjigami niti z Registrom osnovnih sredstev. Evidenca je po navedbah organa nastala na osnovi podatkov nekdanjih organizacijskih enot organa, nekdanjih ljubljanskih občin in mesta Ljubljana, usklajevanj s podatki iz zemljiške knjige in Geodetske uprave Republike Slovenije ter arhiva organa. Evidenca vsebuje interne zaznamke delovne narave, ki niso namenjeni vpogledu izven oddelka. Organ pojasnjuje, da je evidenca zastavljena tako, da se bo lahko dopolnjevala in usklajevala prav z bistvenimi nepremičninskimi javnimi registri (zemljiški kataster, kataster stavb, register prostorskih enot). Element posvetovanja je po navedbah organa izkazan zlasti z dejstvom, da je potrebno notranje podatke medsebojno usklajevati in da zaenkrat vzpostavljeno stanje evidenc nepremičnega premoženja znotraj organa izkazuje potrebo po medsebojni primerjavi in uskladitvi podatkov. Ob tem je organ opozoril, da je izvorna evidenca lastništva nepremičnin zemljiška knjiga in da je tudi evidentirano stanje predmet usklajevanja z zemljiškoknjižnim stanjem. Organ navaja, da je glede na to, da se od njega v konkretnem postopku zahteva izročitev evidence o dejstvu, na katerih nepremičninah ima organ lastninsko pravico, pravzaprav nemogoče jamčiti, da bi bil kakršenkoli podatek, iz katerekoli evidence v nastajanju, zanesljiv, dokler ni usklajen s stanjem, kot ga izkazuje zemljiška knjiga.

Organ navaja, da bi bilo o natančnem lastništvu nepremičnin organa, ki ne bi zavajal, ustvarjal zmede ali dajal javnosti napačne predstave, mogoče govoriti šele po uskladitvi evidenc z Geodetsko upravo RS in zemljiško knjigo. Evidence bo namreč potrebno natančno preveriti glede na podatke teh virov, ki predstavljata edina gotova vira podatkov o lastništvu nepremičnega premoženja – zemljiška knjiga o samem dejstvu lastništva, zemljiški kataster pa o tipizaciji posamezne nepremičnine. Navedeno je zamišljeno tudi kot sklepna faza uskladitve evidenc, ki pri organu nastajajo. V zvezi s tem organ navaja, da je zelo veliko nepremičnin, ki se v evidencah beležijo, predmet sodnih postopkov. V navedeni javni evidenci pa so številne nepremičnine še vedno vpisane kot družbena lastnina, pogosto pa tudi kot last ene od bivših občin in je potrebno lastniško stanje uskladiti z delitvenimi sporazumi med posameznimi naslednicami (mednje sodi tudi organ) nekdanjih občin. Organ meni, da bi razkritje dokumenta povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine in ustvarilo vtis, da so podatki o lastništvu nepremičnin natančni in zanesljivi.

Pooblaščenec v zvezi s tem v prvi vrsti ugotavlja, da je predmet zahteve po ZDIJZ lahko vsak dokument, ki predstavlja informacijo javnega značaja, ne glede na to, ali gre za dokument, v katerem so zapisana resnična ali napačna dejstva. V zvezi s tem podrobnejše kriterije za določitev dokumentov, ki so še v postopku izdelave, opredeljuje Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (1. odstavek 7. člena ). Kot določa ZSPDPO se evidenca poveže z zemljiško knjigo, zemljiškim katastrom in katastrom stavb ter z drugimi evidencami. ZSPDPO in uredba ne določata roka za vzpostavitev te evidence niti ne opredeljujeta znakov, po katerih bi bilo mogoče opredeliti, kdaj je evidenca zaključena. Sklicuje se tudi na 73. člen Uredbe. Pooblaščenec obenem ugotavlja, da gre pri evidencah, s katerimi razpolaga organ, za že obstoječe evidence. Navedene evidence niso statične, ampak se bodo vedno ažurirale in se bodo podatki v njih spreminjali glede na spreminjajoče se poteke pravnih postopkov, prodaje premoženja, usklajevanja podatkov v zemljiški knjigi ipd. Ob smiselni uporabi 1. odstavka 7. člena UPIJZ je tako za vzpostavitev evidence šteti trenutek, ko je bila evidenca vzpostavljena in zaključena. Upoštevaje navedeno Pooblaščenec ugotavlja, da obstoječa evidenca, ki omogoča izpis v obliki dokumenta, ni več dokument, ki bi bil v postopku izdelave ter tudi ni več predmet posvetovanja znotraj organa, ampak kaže na stanje pregleda nad nepremičninami organa v danem trenutku. Pooblaščenec ne more slediti navedbam organa v delu, da bi razkritje evidenc, ki niso skladne s stanjem v zemljiški knjigi, že samo po sebi ogrozilo varnost pravnega prometa ali povzročilo napačno razumevanje vsebine dokumenta v javnosti. Pokazalo bi namreč le na to, da organ bodisi nima ustrezno vodenih evidenc bodisi, da gre za nepremičnine, katerih lastništvo očitno še ni pravno nesporno. Zato Pooblaščenec ne more pritrditi navedbi, da je lahko razlog za zavrnitev dostopa golo dejstvo, da organ morebiti določeno nepremičnino vodi kot svojo lastnino ne glede na drugačne navedbe v zemljiški knjigi. Organ ni izkazal nastanka škode v primeru razkritja dokumenta, če bi resnično šlo za dokument v izdelavi. Razkritje dokumenta v izdelavi bi namreč za obstoj izjeme iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ moralo povzročiti napačno razumevanje njegove vsebine. Zgolj dejstvo, da dokument kaže, da organ nima točne in ažurne evidence o lastništvu nepremičnin samo po sebi še ne more opravičevati obstoja škode v primeru razkritja dokumenta. Pravno gledano je namreč v 11. členu Stvarnopravnega zakonika jasno določeno, da je zemljiška knjiga tista evidenca lastninske pravice, ki se v tem smislu šteje za javno evidenco z vidika zagotavljanja varnosti pravnega prometa z nepremičninami. Samo dejstvo, da določen organ v svojih evidencah lastništva nima ustrezno zabeleženega in evidenc nima usklajenih z zemljiško knjigo, zato ne more spremeniti dejstva, ki izhaja iz zemljiške knjige in po drugi strani dejstva, da organ določeno nepremičnino morebiti napačno vodi v svojih evidencah. To dejstvo samo po sebi torej ne bi moglo negativno vplivati na lastninsko pravico organa oziroma drugih upravičencev do posamezne nepremičnine, o čemer odloča sodišče v posameznih sodnih postopkih. V navedenem primeru zato v smeri nerazkritja informacije ne morejo pretehtati morebitne neprijetnosti, ki bi jih lahko imel organ, če bi se nanj ali na sodišče obrnili posamezniki, ker bi jih zmotilo, da organ nepremičnine, ki izhajajo iz podatkov iz zemljiške knjige, ne pripadajo organu, dejansko vodi v svojih evidencah kot nepremičnine v lasti organa. Pooblaščenec dodaja, da je namen ZDIJZ ravno zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov, pri čemer si morajo organi prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu, državljani pa imajo v zvezi z delom državnih organov pravico oblikovati si svoje mnenje. Ob tem velja opozoriti, da so v interesu javnosti pogosto informacije, ki so za zavezani organ negativne (denimo takšne, ki odražajo slabo delo, neracionalno upravljanje, počasnost, neodzivnost, celo sum korupcije ali drugih neetičnih ali kaznivih dejanj), zato je navadno prav dostop do takšnih informacij ocenjen kot „v prevladujočem interesu javnosti“. V zvezi s tem Pooblaščenec pojasnjuje še, da je ena izmed glavnih funkcij pravice do informacij javnega značaja ravno nadzorna funkcija, ki skupaj z demokratično funkcijo pomeni uresničevanje načela javnosti in odprtosti delovanja državnih organov. Funkcija nadzora omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave, nadzor nad pravilnostjo dela javnih oblasti in nadzor nad porabo proračunskega denarja, ker preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Tako se izkaže, da v konkretnem primeru ni podan nobeden izmed treh elementov iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Pooblaščenec je nato po uradni dolžnosti preveril, ali bi podatki o tem, da se posamezna nepremičnina ne oddaja, kot so zabeleženi v „Seznamu poslovnih prostorov s podatki o najemnih pogodbah o oddaji“, lahko predstavljali izjemo, kot jo določa ZDIJZ v 11. točki 1. odstavka 6. člena. Pod točko 5. obrazložitve odločbe obravnava institut delnega dostopa in pomen nezaupnosti po določilu 7. člena ZDIJZ.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper ugodilni del odločbe. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano upravno odločbo odpravi in vrne organu, da v zadevi odloči ponovno. Pooblaščenec je nepravilno uporabil določilo 5. odstavka 6. člena ZDIJZ. Tožeča stranka že ima na svoji spletni strani objavljen dostop do spletne aplikacije „javni informacijski sistem prostorskih podatkov Mestne občine Ljubljana“. Aplikacija med drugim omogoča pregled vseh parcel na območju Mestne občine Ljubljana z izpisom parcelnih označb in natančnim iskanjem po posameznih katastrskih občinah z zato namenjenim iskalnikom. Aplikacija omogoča iskanje tudi po naslovih ulic in hišnih številk po območju celotne Mestne občine Ljubljana, kot tudi navzkrižno pregledovanje nepremičnin tako, da se z označbo hkratno prikazujejo označene posamezne nepremičnine na naslovu (ulica in hišna številka) in katastrski občini s parcelno številko. Vsakdo lahko torej v vsakem trenutku vpogleda v navedeno spletno aplikacijo in po naslovu ali parcelni številki in katastrski občini identificira v manj kot nekaj sekundah katerokoli nepremičnino na območju Mestne občine Ljubljana. Z uporabo elektronske zemljiške knjige lahko nato vsakdo v vsakem trenutku za vsako tako identificirano nepremičnino pridobi historiat zemljiškoknjižnega lastništva, vključno z vsemi drugimi podatki iz zemljiške knjige oziroma, ki se v zemljiško knjigo vpisujejo. Podatki o nepremičninah, ki so v lasti Mestne občine Ljubljana, so tako z uporabo javnih evidenc očitno že javno dostopni in zato bi moral Pooblaščenec prosilca napotiti na uporabo navedenih spletnih aplikacij. Vsakdo lahko torej z uporabo javnopravnih evidenc že sedaj ugotovi za vsako stavbo, za katero mu je znan naslov ali zemljiškoknjižni podatek, lahko pa tudi samo okvirna lokacija ali pa kar za vse nepremičnine v Ljubljani, kdo je njihov zemljiškoknjižni lastnik.

Gotovo pa se ni mogoče strinjati, da dostopu do informacij javnega značaja (pridobivanju podatkov o lastništvo nepremičnin) ne zadošča uporaba dveh popolnoma javnih evidenc, od katerih ena ne zahteva niti registracije uporabnika, iskanje pa je omogočeno celo po samem podatku o okvirni lokaciji (iskanje po zemljevidu). Pod točko 2.2. tožbe tožeča stranka pravi, da so zahtevani podatki v dokumentu v postopku izdelave (9. točka 1. odstavka 6. člena ZDIJZ) in se sklicuje na specifičen škodni test. Pojasnjuje, da je MOL začel z razpolaganjem podatkov o evidenci nepremičnin šele v letu 2001, ko je bila izvedena delitev premoženja nekdanjih občin med Mestno občino Ljubljana in primestnimi občinami. Šele v letu 2001 je tako MOL uredil razmerja med nekdanjimi občinami, ki so se nanašala na vprašanje delitve nepremičnega premoženja nekdanjih ljubljanskih občin glede na geografski položaj novonastalih občin. Vse od sprejema Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS,št. 72/1993) pa do leta 2001, ko so bili citirani sporazumi sklenjeni, ni bilo mogoče določiti oziroma govoriti o lastniku nepremičnin, ki so se na območju nekdanjih in sedaj vseh novonastalih občin nahajale. Zakon o lokalni samoupravi je šele predvidel ustanovitev mestne občine, Zakon o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (Uradni list RS,št. 60/94) pa je določil, da ima Ljubljana status mestne občine in je opredelil njeno območje tako, da obsega poleg Ljubljane še na 3373. strani citiranega Uradnega lista RS naštete kraje. V vmesnem obdobju je v sodnih pravdnih postopkih, ki so se nanašali na vprašanje lastništva oziroma so iz dejstva lastništva izvirali in so bili obligacijske narave, praviloma prihajalo do procesnih zapletov zaradi formulacij različnih oblik sosporništva, ki so izhajale iz nedorečenosti vprašanja singularnega pravnega nasledstva glede konkretne nepremičnine, ki je bila predmet pravde. V tem obdobju je bilo o jasno določenem lastniku nepremičnin na relevantnem območju nemogoče govoriti. Po letu 2001 je bilo tako lastništvo nepremičnega premoženja šele pravno opredeljeno in šele takrat je MOL lahko pričela z vzpostavljanjem določenih evidenc nepremičnega premoženja v njeni lasti. Sklicuje se na sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 30/96 z dne 19. 9. 1996 in II Ips 409/2001 z dne 17. 4. 2002. Elektronski seznam nepremičnin – evidenca nepremičnin tožeče stranke - je evidenca, ki jo je tožeča stranka šele začela vzpostavljati z dnem sprejetja Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin. Sklicuje se na 4. in 5. odstavek 35. člena ZSPDPO. Evidenca iz 1. alineje izreka odločbe je prav evidenca, ki jo tožeča stranka vzpostavlja na podlagi citiranega zakonskega določila, in je evidenca v nastajanju, saj še nikakor ni dokončna, niso vzpostavljene nobene povezave skladno z določili zakona. Evidenca je šele v fazi, ko se podatki vanjo šele vnašajo, šele nato bo opravljeno preverjanje podatkov in šele nato povezovanje z drugimi javnimi knjigami. Prav tako evidenca ni usklajena z registrom osnovnih sredstev organa in vsebuje interne zaznamke organa, namenjene procesu vzpostavljanje evidence. Nadalje je tožeča stranka tudi izčrpno opozorila, da bi izpisi iz evidenc tožeče stranke v nastajanju, ki so še vedno predmet posvetovanja, pri organu lahko povzročili nepredstavljivo zmedo. Izpise bi mogli upravičenci šteti kot javne listine, za katere učinkuje domneva resničnosti in z njimi postopati v pravnem prometu tako, da bi se domnevalo, da so podatki navedeni v izpisih resnični in bi posamezniki to lahko uporabljali tudi v uradnih postopkih kot dokaz lastništva, do česar se izpodbijana odločba ne opredeli. V navedeni javni evidenci pa so številne nepremičnine še vedno vpisane kot družbena lastnina, pogosto pa tudi kot last ene od bivših občin in je potrebno lastniško stanje uskladiti z zgoraj navedenimi delitvenimi sporazumi. Brez dvoma bi bilo zato mogoče o natančnem lastništvu nepremičnin, ki ne bi zavajal, ustvarjal zmede ali dajal javnosti napačne predstave, govoriti šele po uskladitvi nastajajočih evidenc z Geodetsko upravo RS in zemljiško knjigo. Navedeno je zamišljeno tudi kot sklepna faza uskladitve evidenc, ki pri MOL nastajajo. Potrebno jih bo natančno preveriti glede na podatke prej navedenih virov. Ob upoštevanju Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 76/05, v nadaljevanju UPIJZ), ki v 1. odstavku 7. člena določa, da se za podatke iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in ga vodi organ, štejejo podatki, ki se nahajajo v dokumentu, ki ga še ni podpisala in odposlala ali kako drugače zaključila uradna oseba organa, ki je z veljavnimi predpisi pooblaščena za odločanje, pa navedeno velja še toliko bolj. Pooblaščenec je navajal, da je informacija javnega značaja lahko tudi neresničen podatek oziroma napačno dejstvo. Z navedenim se je morda strinjati, če ne bi bilo v popolnem nasprotju s samim smislom dostopa do informacij javnega značaja, zlasti njegovo nadzorno funkcijo. Po mnenju tožeče stranke je očitno, da ni namen razkrivanja podatkov v pripravi v fazi vnašanja v evidence, za katere je med vsemi udeleženci postopka popolnoma nesporno, da se šele oblikujejo, čeprav določene podatke že vsebujejo in so popolnoma nezanesljive ter služijo zgolj za interno uporabo – izdelavo evidence. Z razkritjem takih podatkov se ne more izvajati prav noben nadzor nad delom tožeče stranke, še najmanj pa nad njenim nepremičnim premoženjem, ki ga taka evidenca brez kakršnegakoli dvoma nikakor ne prikazuje verodostojno. Res je, da 35. člen ZSPDPO ne določa roka za dokončanje navedene evidence, vendar to na navedeno nima vpliva. To ne pomeni, da do lastništva nepremičnin s strani tožeče stranke ni mogoče priti. Nadaljnja argumentacija Pooblaščenca (stran 9, 3. odstavek), da gre pri predmetni evidenci za že obstoječo evidenco, ki ni statična in bi z razlago, kot jo predlaga tožnik, lahko omejili dostop do vseh dinamičnih evidenc, ne vzdrži kritičnega tehtanja. Tako stališče ne razlikuje med evidenco, ki šele nastaja, in neko dinamično evidenco. Zemljiška knjiga, na primer, je jasno dinamična evidenca, ki se stalno spreminja, vendar pa je zaključena evidenca in izpis iz nje v vsakem trenutku predstavlja zaključeno in pravilno stanje na določen trenutek. Drugo pa je evidenca, ki se šele oblikuje in njena vsebina še ni oblikovana. Vnašanje podatkov v evidenco ne pomeni njenega ažuriranja, temveč njeno nastajanje. V tem pa se evidenca v nastajanju in dinamična evidenca v bistvenem razlikujeta. Razlikovati je potrebno torej vnašanje podatkov z namenom, da se evidenca nepremičnin šele vzpostavi in vnašanje podatkov, da se evidenca ažurira. Izpis iz nje je popolnoma nezanesljiv in vanjo se vsakodnevno vnašajo popravki, dopolnitve, prepisuje stanje iz uradnih postopkov, vključno s sodnimi, vnesene ima uradne zaznamke, čaka se na povezovanje z drugimi evidencami, ki bodo povzročile nove kontrole in preverjanja. Zavezancu je, kot se zavzema tožeča stranka, potrebno zgolj dopustiti, da evidenco vzpostavi, mu nato naložiti, da jo javno objavi ter ga po potrebi omejiti z rokom, ne pa da se to zagotavlja s prisilitvijo zavezanca, da razkriva podatke o nepremičninah, ki jim ne zaupa niti sam. Pooblaščenec v celoti spregleda, da predstavlja izpis iz navedene evidence javno listino, skladno z določilom 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP). Za uradno evidenco se šteje evidenca, ki je bila vzpostavljena na podlagi zakona, podzakonskega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanja javnih pooblastil. Potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, morajo biti v skladu s podatki uradne evidence. Iz izdanega izpisa ne bo razvidno, da je evidenca šele v nastajanju temveč bo razvidno le, da gre za evidenco, ki se vodi na podlagi zakona (35. člen ZSPDPO) in bo dokazoval resničnost v njem navedenih dejstev. Glede na navedeno tako ne vzdrži stališče pooblaščenca, da se lahko v tem smislu le zemljiška knjiga šteje za tisto javno evidenco, ki dokazuje lastništvo nepremičnin. Stvarnopravni zakonik sicer določa domnevo lastništva po stanju zemljiške knjige, ZUP pa določa, da se kot resnično domneva, kar izhaja iz izpisa iz javnih evidenc, kar izpis, ki se nalaga tožeči stranki pod 1. alinejo 1. točke izreka izpodbijane odločbe brez kakršnegakoli dvoma je. Grobo bi se zavajalo javnost, ki bi se v dobri veri na te podatke zanašala in jih celo štela kot resnične in zanesljive, kar pa nikakor niso, dokler evidence ne prestanejo sklepnega usklajevanja z GURS in preverjanja z zemljiškoknjižnim stanjem. Prosilec je nasprotna stranka oziroma pooblaščenec predlagatelja v postopku vračanja zaplenjenega premoženja, ki se upira obstoju izjeme po 1. odstavku 19. člena ZDen. Če predpostavimo, da bi (delni) izpisi iz zgoraj navedenih evidenc bili predloženi nepravdnemu sodišču ali upravnemu organu, bi ta brez dvoma mogel sklepati, da so to pač nepremičnine, s katerimi MOL kot lastnik razpolaga. Tožeča stranka bi nato v konkretnem upravnem ali sodnem postopku dokazovala, da so njene lastne evidence nepravilne in netočne in navajala, kot navaja v tem postopku, sodišče pa bi moglo take trditve povsem pravilno oceniti kot neprepričljive, saj bi naslovni organ vendar zavrnil dostop do evidenc, ki bi mogle ustvarjati zmedo ali zavajati. Seznami nepremičnin ne bi vsebovali informacije, da gre za neuradne, neprečiščene in nezanesljive podatke, ki so predstavljali šele nabor informacij za ustvarjanje zanesljivih in preglednih evidenc. Tožeča stranka poudarja, da na izpisih očitno ni navedeno, da gre za evidence v nastajanju, nekatere so opremljene z delovnimi opombami, ni jasno ali je v zvezi z njimi odprt kakšen drug sodni postopek, zlasti denacionalizacijski, ali je morebiti predmet razpolaganja ali kaj drugega. Glede na tako navedeno tožeča stranka meni, da je brez dvoma izkazan obstoj izjeme od prostega dostopa po 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, saj obstojijo vsi trije kumulativno zahtevani elementi obstoja izjeme – dokument je v postopku izdelave, dokument je predmet posvetovanja pri organu in razkritje dokumenta bi tudi brez kakršnegakoli dvoma povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine. Tožeča stranka se strinja, da je mogoče kot dokončane šteti dokumente, ki se nanašajo na prenos tistih stanovanj, ki jih je tožeča stranka prenesla v last JSS (javnemu stanovanjskemu skladu) tožeče stranke. V zvezi s stališčem Pooblaščenca, da razkritje dokumenta ne bi povzročilo zmede v javnosti in bi se kvečjemu „pokazalo le to, da organ nima ustrezno vodenih evidenc, bodisi da gre za nepremičnine, katerih lastništvo še ni pravno nesporno“, pa želi tožeča stranka razjasniti naslednje: Do leta 2007, ko je bil sprejet ZSPDPO, tožeča stranka ni imela zakonske dolžnosti voditi evidenco na takšen način, kot jo želi voditi sedaj, izjema so bili predpisi o finančnem poslovanju, vendar je tak seznam odražal samo dejanski popis nepremičnin na podlagi ogledov in popisa komisij ob koncu leta in ni odražal lastništva, ker ni bil usklajen s katastrom in zemljiško knjigo ali z drugimi subjekti. Tožeča stranka je pričela samoiniciativno s popisom premoženja, pri čemer je navedeno oteževala okoliščina, da je dokumentarno gradivo skladno z Zakonom o upravi iz leta 1994 moralo ostati na prejšnjih občinah, zdajšnjih upravnih enotah. Ni si odveč predstavljati, kako je potekalo evidentiranje nepremičninskega stanja brez možnosti uporabe dokumentarnega gradiva. Sporazumi med občinami pa so bili, kot rečeno, sklenjeni šele leta 2001. Tako se je začela graditi evidenca nepremičnin, najprej ročno in potem podprto še z informacijsko podporo, ki se združuje v centralno informatizirano bazo nepremičnega premoženja, ki se bo povezovala tudi z drugimi javnimi evidencami. V luči navedenega je morda potrebno obravnavati stališče Pooblaščenca, da bi razkritje navedene baze podatkov v nastajanju pokazalo „na neustrezno vodenje evidenc“. Navedeno morebiti drži, vendar zahteva obsežno poznavanje historiata razvoja lokalne samouprave in poslovanja lokalnih skupnosti z nepremičnim premoženjem, preden bi se navedeno moglo razlagati na napačen način. Tožeča stranka meni, da z razkrivanjem nepopolne nastajajoče evidence, polne uradnih zaznamkov in nepreverjenih podatkov, ki se šele vnašajo, gotovo ne gre pričakovati učinkov kot jih navaja Pooblaščenec, obveščenost javnosti o delu tožeče stranke in na drugi strani omogočanje državljanom funkcijo nadzora nad delom tožeče stranke.

Na eni strani lahko danes vsakdo z uporabo dveh preprostih informatiziranih in splošno dostopnih evidenc, ki jih je tožeča stranka opisala, brez težav ugotovi, katere nepremičnine ima tožeča stranka v lasti. Če bi tožeča stranka že vzpostavila evidenco po 35. členu ZSPDPO in jo povezala z zbirkami podatkov, kot to zahteva citirano zakonsko določilo, ne bi obstajala nobena ovira, da te podatke komurkoli tudi posreduje. Predlaga, da sodišče odločbo v ugodilnem delu odpravi in vrne informacijskemu pooblaščencu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka primarno ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke in pravi, da tožnik da v skladu z določbo 17. člena ZUS-1 ne more biti stranka v postopku upravnega spora.

Pravi, da določbe 1. odstavka 10. člena ZInfP ni mogoče tolmačiti kot specialno določbo, ki omogoča organom sprožitev upravnega spora in ki je ostala v veljavi po sprejemu ZUS-1. Tožena stranka poudarja, da gre pri ZUS-1 za generalni, kasnejši zakon v razmerju do 3. odstavka 10. člena ZInfP, zato je treba pri razlagi, kateri zakon velja, izhajati iz namena ZUS-1 in ZInfP. V pravni teoriji sproža dilemo vprašanje, ali mlajši splošni zakon razveljavlja starejšega specialnega. To vprašanje naj bi se razrešilo s smiselno razlago obeh predpisov. Načeloma je mogoče reči, da ima mlajši splošni zakon takšen učinek. Namen zakonodajalca pri sprejemu ZUS-1 pa je bil prav v poenotenju upravnega spora, zato se mora razlagati kot novo normativno izhodišče za vse vrste upravnih sporov. Teleološka razlaga ZUS-1 torej vodi do zaključka, da navedene določbe ZInfP ni mogoče razlagati na ta način, da bi lahko prvostopenjski organi v postopkih dostopa do informacij javnega značaja sprožali upravne spore zoper odločbe drugostopenjskega organa. Navedena zakonska ureditev tudi sledi 157. členu Ustave RS, po katerem je smisel upravnega spora v odločanju o zakonitosti dokončnega akta, ki posega v pravice, obveznosti in pravne koristi posameznikov in organizacij. Upravni spor je torej sodni nadzor zgolj nad javnopravnim razmerjem, v katerem nastopata na eni strani posameznik, na drugi strani pa nosilec državne oblasti.

Sodišču predlaga, da tožbo zavrže. Podrejeno pa dodatno pojasnjuje, da je bil predmet presoje s strani tožene stranke v obravnavani zadevi obstoj dokumentov z zahtevanimi informacijami in ne z vsemi informacijami za vse nepremičnine na območju tožeče stranke in morebiten obstoj izjem po 6. členu ZDIJZ. Iz ureditve ZDIJZ nedvomno izhaja spodbujanje uporabe spleta pri omogočanju dostopa do informacij javnega značaja. Tega cilja pa ni mogoče tolmačiti na način, da se s tem organ zavezanec po ZDIJZ lahko izogne posredovanju dokumenta, ki na spletu ni dostopen, če so na spletu v razpršeni obliki dostopne posamezne informacije iz zahtevanega dokumenta.

V obravnavani zadevi je predmet zahteve spisek informacij o vseh nepremičninah, ki jih ima oziroma jih je imela v lasti Mestna občina Ljubljana ter njeni pravni predniki v času od 7. 12. 1991 do 27. 3. 2008, in ne o vseh nepremičninah na območju Mestne občine Ljubljana. Nenazadnje bi tožeča stranka lahko bila lastnica nepremičnine tudi izven območja Mestne občine Ljubljana. Tožeča stranka je v svoji določbi prosilca napotila na spletno dostopno zemljiško knjigo, v svoji tožbi pa se sklicuje na dostopnost zahtevanih informacij preko spletnih strani tožeče stranke in sicer preko navedenega informacijskega sistema. V zvezi s tem tožena stranka poudarja, da v tem delu zahtevani dokumenti niso na voljo v obliki spiska na spletnih straneh tožeče stranke. Preko navedenega informacijskega sistema so namreč na voljo posamezne informacije o vseh nepremičninah, pri čemer mora posameznik pregledati podatke za vse nepremičnine, te podatke pa primerjati s podatki iz javno dostopne zemljiške knjige in si iz tega sam ustvariti nov dokument, ki bi v tem delu vsebinsko ustrezal zahtevanemu spisku, kot ga je zahteval prosilec. To pa ni namen in smisel ZDIJZ. Tožena stranka je tako presojala, ali obstaja dokument oziroma drug nosilec, ki vsebuje že zbrane zahtevane informacije, s katerim razpolaga tožeča stranka. Predmet zahteve pa so podatki za vse nepremičnine, ki jih ima oziroma jih je imela v lasti Mestna občina Ljubljana ter njeni pravni predniki v času od 7. 12. 1991 do 27. 3. 2008 in ne vse nepremičnine na območju Mestne občine, kot jih vsebuje navedeni informacijski sistem. Napotitev prosilca torej ne predstavlja izpolnitve zahteve prosilca, saj bi si moral prosilec iz navedenega informacijskega sistema dokumente ustvariti sam. Sistem namreč ne vsebuje seznama vseh nepremičnin, ki jih ima oziroma jih je imela v lasti Mestna občina Ljubljana, niti ne omogoča enostavnega priklica po tovrstnih kriterijih, temveč gre za sistem, ki vsebuje določene podatke za vse nepremičnine na določenem območju, pri čemer sistem ne vsebuje podatkov o lastniku posameznih nepremičnin. Vsebinsko gre torej za povsem drug seznam in ne seznam, ki je bil predmet zahteve prosilca v predmetni zadevi. Glede na tožbene očitke pod točko 2.2, ki se nanašajo na obstoj izjeme po 9. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ v delu, ki se nanaša na „elektronski seznam nepremičnin“ – evidenco nepremičnega premoženja organa, tožena stranka pojasnjuje, da je predmet zahteve po ZDIJZ lahko vsak dokument, ki predstavlja informacijo javnega značaja, ne glede na to, ali gre za dokument, v katerem so zapisana resnična ali napačna dejstva. Prosilec ni zahteval javne listine ali potrdila o lastništvu, ampak dokument po ZDIJZ. Podrobnejše kriterije za določitev dokumentov, ki so še v postopku izdelave, opredeljuje Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 76/05 s spremembami in dopolnitvami; UPIJZ), ki to ureja v 1. odstavku 7. člena. Kot določa ZSPDPO, se evidenca poveže v zemljiško knjigo, zemljiškim katastrom in katastrom stavb ter z drugimi evidencami. ZSPDPO in Uredba ne določata roka za vzpostavitev te evidence, niti ne opredeljujeta znakov, po katerih bi bilo mogoče opredeliti kdaj je evidenca zaključena. Prav tako zakon tega ne pogojuje s trenutkom, ko bo evidenca povezana z navedenimi javnimi evidencami. Tožena stranka poudarja, da gre pri evidencah, s katerimi razpolaga tožeča stranka, za že obstoječe evidence. Navedene evidence niso statične, ampak se bodo vedno ažurirale in se bodo podatki v njih spreminjali glede na spreminjajoče se poteke pravnih postopkov, prodaje premoženja, usklajevanja podatkov v zemljiški knjigi ipd. Tolmačenje navedene izjeme na način, kot ga navaja organ v dopisu z dne 3. 9. 2008, bi v praksi pomenilo, da bi na podlagi te izjeme lahko javnosti omejili dostop do večine dokumentov, ki predstavljajo izpis iz obstoječih evidenc za neznano dolgo obdobje, saj se podatki v njih dejansko dnevno ažurirajo. Ob smiselni uporabi 1. odstavka 7. člena UPIJZ je tako za vzpostavitev evidence šteti trenutke, ko je bila evidenca vzpostavljena in zaključena. Upoštevaje navedeno tožena stranka ugotavlja, da obstoječa evidenca, ki omogoča izpis v obliki dokumenta, ni več dokument, ki bi bil v postopku izdelave ter tudi ni več predmet posvetovanja znotraj organa, ampak kaže na stanje pregleda nad nepremičninami organa v danem trenutku. Ugotoviti je potrebno tudi, da organ ni izkazal nastanka škode. Razkritje dokumenta v izdelavi bi namreč za obstoj izjeme iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ moralo povzročiti napačno razumevanje njegove vsebine. Zgolj dejstvo, da dokument kaže, da organ nima točne in ažurne evidence o lastništvu nepremičnin, samo po sebi še ne more opravičevati obstoja škode v primeru razkritja dokumenta. Pravno gledano je namreč v 11. členu Stvarnopravnega zakonika jasno določeno, da je zemljiška knjiga tista evidenca lastninske pravice, ki se v tem smislu šteje za javno evidenco z vidika zagotavljanja varnosti pravnega prometa z nepremičninami. Samo dejstvo, da določen organ v svojih evidencah lastništva nima ustrezno zabeleženega in evidenc nima usklajenih z zemljiško knjigo, zato ne more spremeniti dejstva, ki izhaja iz zemljiške knjige in po drugi strani dejstva, da organ določeno nepremičnino morebiti napačno vodi v svojih evidencah. Tožena stranka želi ob tem opozoriti tudi na napačno tolmačenje tožeče stranke, ki javno listino v smislu ZUP enači z dokumenti, ki jih kot informacije javnega značaja posredujejo organi zavezanci. V tem smislu je povsem jasno, da delni dostop do določenega dokumenta, s katerim razpolaga organ, in v katerem so določeni podatki prekriti, ne predstavlja javne listine v smislu 179. člena ZUP. To izhaja tako iz določil ZUP kot tudi ZDIJZ, ki jasno razlikujejo med tem, kdo je v obeh primerih upravičen do posameznih listin oziroma podatkov, do katerih podatkov je upravičen in po kakšnem postopku oziroma katere informacije predstavljajo informacije javnega značaja po ZDIJZ, do katerih je upravičen vsak prosilec. Narava potrdila oziroma javne listine po ZUP je povsem drugačna od prosto dostopne informacije javnega značaja, s katero se lahko seznani vsakdo. Katerikoli organ bi torej ravnal nezakonito, če bi obe ureditvi med seboj zamenjeval in prosilcu po ZDIJZ ne posredoval informacije javnega značaja oziroma upravičencu po ZUP namesto javne listine posredoval dokument v obliki delnega dostopa po ZDIJZ. Ureditev in poslovanje po 179. členu ZUP torej ne more šteti kot razlog za zavrnitev zahteve po ZDIJZ. Določena vsebinska podobnost same vsebine takšnih potrdil ali izpisov iz javnih evidenc pri tem ne more igrati nobene vloge in ne spremeni dejstva, da organ z določenim dokumentom, ki predstavlja informacijo javnega značaja, razpolaga.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Ker tožena stranka oporeka aktivno legitimacijo tožeči stranki, sodišče najprej pojasnjuje, da je glede tega vprašanja že zavzelo pravno stališče in sicer po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-303/08-9 z dne 11. 2. 2010. Sodišče je v upravnih sporih (U 503/2007-18 in U 783/2007-22 z dne 28. 4. 2010, U 2423/07-23 z dne 12. 5. 2010 in U 1976/2008 z dne 26. 5. 2010), ki jih je nadaljevalo po prekinitvi postopka v zadevi U 503/2007 (sklep v zadevi U 503/2007 z dne 3. 12. 2008) zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti neskladja med določilom 4. odstavka 17. člena ZUS-1 in določilom 3. odstavka 10. člena ZInfP z vidika načela pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije) podalo interpretacijo omenjenega razmerja med dvema zakonskima določbama in sicer tako, da je sprejelo v obravnavo tožbe tožečih strank v omenjenih zadevah. Ustavno sodišče je namreč v zadevi U-I-303/08-9 z dne 11. 2. 2010 odločilo, da 4. odstavek 17. člena ZUS-1 in 3. odstavek 10. člena ZInfP nista v neskladju z ustavo in sicer z utemeljitvijo, da v predmetni zadevi „ne gre za to, da z ustaljeno metodologijo pravnega vrednotenja ne bi bilo mogoče priti do enotne razlage (tj. do odgovora na vprašanje, katero normo je treba uporabiti v takšnem primeru), pač pa za vprašanje (odločitev), katera razlaga je prava (oziroma kateri razlagalni argumenti pridejo v poštev, v kakšnem razmerju sta si ZUS-1 in ZInfP)“ (8. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). V zadevah U 503/2007 in U 783/2007-22 z dne 28. 4. 2010 U 2423/07-23 z dne 12. 5. 2010 ter U 1976/2008 z dne 26. 5. 2010 je sodišče podalo interpretacijo omenjenih zakonskih določil, ki je v tem upravnem sporu zaradi njene obširnosti ne bo ponavljalo, ampak na kratko sodišče iz omenjene interpretacije povzema, da tožeča stranka ima aktivno legitimacijo za tožbo v tem upravnem sporu, ker je Ustavno sodišče v izreku odločilo, da določili 4. odstavka 17. člena ZUS-1 in 3. odstavka 10. člena ZInfP nista v neskladju z ustavo, čeprav za to odločitev ni podalo interpretacije, in ker je na tej podlagi Upravno sodišče moralo zavzeti široko razlago določila 3. odstavka 7. člena ZUS-1 za to, da se lahko med-institucionalni spori med javno-pravnimi subjekti razrešujejo v sodnem postopku in je na tej podlagi izpeljalo, da je določba 3. odstavka 10. člena ZInfP lex specialis glede na določbo 4. odstavka 17. člena ZUS-1 v tem smislu, da se določba 4. odstavka 17. člena ZUS-1 v zadevah dostopa do informacije javnega značaja ne uporablja.

Tako kot v že omenjenih sodbah v istovrstnih zadevah pa sodišče tudi v tem upravnem sporu pripominja, da sprejem tožbe v obravnavo na podlagi razrešenega razmerja med 4. odstavkom 17. člena ZUS-1 in 3. odstavkom 10. člena ZinfP še ne pomeni avtomatično, da ima tožeča stranka pravni interes za tožbo. Tožeča stranka mora v tovrstnih sporih izkazati, da ima konkreten pravni interes za tožbo v tem smislu, da s tožbo varuje določen pravno zavarovani interes, pravico ali obveznost. Če to ni izkazano, sodišče tožbo lahko zavrže na podlagi 3., 5. ali 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Zato je v predmetni zadevi pomembno, da tožeča stranka uveljavlja pravni interes preko tega, kot sama navaja v tožbi, da zahtevane informacije niso informacije javnega značaja zaradi določila 5. odstavka 6. člena ZDIJZ in da je podana izjema iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.

Prosilec se v zahtevi z dne 27. 3. 2008 ni skliceval na prevladujoč javni interes. Zato za odločitev o zahtevi za dostop do informacije javnega značaja ni bil pristojen svet samoupravne lokalne skupnosti po 3. alinei 2. odstavka 21. člena ZDIJZ in v tej zadevi med strankami tudi ni sporno, da je o zahtevi za dostop do informacije javnega značaja odločala uradna oseba iz 9. člena ZDIJZ. To pomeni, da sodišče lahko nadaljuje s presojo zakonitosti izpodbijanega akta po vsebini.

Prvi tožbeni argument tožeče stranke je, da so podatki o nepremičninah v lasti Mestne občine Ljubljana že javno dostopni in sicer prek spletne aplikacije „Javni informacijski sistem prostorskih podatkov Mestne občine Ljubljana“ in prek uporabe elektronske zemljiške knjige. Na določilo 5. odstavka 6. člena ZDIJZ ter uradna glasila, publikacije, medije, strokovno literaturo ter zbirko listin na Okrajnem sodišču v Ljubljani se je tožeča stranka sklicevala že v prvostopenjski odločbi, tako da ta tožbeni ugovor ne prinaša novih dejstev v smislu 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), razen glede konkretne omembe spletne aplikacije. Tožeča stranka je na strani 3 tožbe tudi navedla, dostop do katerih podatkov je možen prek omenjenih dveh javno dostopnih virov. Vendar pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi na podlagi predhodnega ogleda ugotovila, da tožeča stranka razpolaga z določenimi seznami, ki se nanašajo na zahtevo prosilca, in sicer so nekateri izmed teh dokumentov v materializirani obliki in te dokumente našteva na strani 3 odločbe v točkah od a) do f). V nadaljevanju tožena stranka za vsak seznam iz omenjenih 6 točk navaja, ali se nahaja v materializirani obliki in katere informacije vsebuje glede na zahtevo prosilca. Tožena stranka je na tej podlagi ugotovila, da je samo Letni načrt pridobivanja in razpolaganja z nepremičninami Mestne občine Ljubljana javno dostopen na spletni strani in zato to ni informacija javnega značaja (točka d.) in da se seznam poslovnih prostorov s podatki o najemnih pogodbah o oddaji ne nahaja v materializirani obliki (točka f.). Tožena stranka je v zvezi z dostopom do zemljiške knjige na strani 3 izpodbijanega akta pojasnila in utemeljila, zakaj ni mogoče enačiti podatkov oziroma informacij iz navedenih seznamov s podatki, ki jih prosilec dobi prek zemljiške knjige, in zakaj na tej podlagi ni mogoče zavrniti dostopa do zahtevanih informacij. Glede tožbenega ugovora v zvezi podatkovno bazo „Javni informacijski sistem prostorskih podatkov Mestne občine Ljubljana“ in dostopa do zemljiške knjige, je tožena stranka podala dodatne zavrnilne argumente v 2. točki odgovora na tožbo, na kar tožeča stranka ni odgovorila, zaradi česar sodišče ne more ugotoviti zadostne prepričljivosti v tožbenih argumentih; poleg tega pa je ugovor glede podatkovne baze „Javni informacijski sistem prostorskih podatkov Mestne občine Ljubljana“ novo dejstvo v smislu 3. odstavka 20. člena ZUS-1 in tožeča stranka ni navedla, zakaj tega dejstva ni mogla uveljavljati že v upravnem postopku. To pomeni, da v zvezi z razlogi za izpodbijano odločitev, ki se vežejo na tožbeni ugovor iz točke 2.1. tožbe, sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta.

Kar pa zadeva tožbeni ugovor glede izjeme iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, sodišče ugotavlja naslednje: Tožbeni ugovor, da so zahtevane informacije še v postopku izdelave in še predmet posvetovanja in da bi njihovo razkritje povzročilo napačno razumevanje vsebine, je nov glede na prvostopenjsko odločbo; tožeča stranka namreč ni zavrnila dostopa do zahtevanih dokumentov na podlagi izjeme iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, je pa v ugotovitvenem postopku v pisni vlogi z dne 3. 9. 2008 uveljavljala to izjemo. Zaradi tega, ker je na to dejstvo tožeča stranka opozorila toženo stranko pred izdajo odločbe in ker je tožena stranka izdala odločbo na podlagi 1. odstavka 252. člena ZUP z uporabo določila 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, sodišče lahko po vsebini in z vidika pravil dokaznega prava presodi, ali je tožena stranka pravilno razlagala določilo 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ oziroma če ga je tudi pravilno uporabila v danih okoliščinah. Z vidika dokaznega prava je pomembno, da tožena stranka na strani 7 (točka 3) izpodbijanega akta navaja štiri dokumente, za katere prek argumentiranega dejanskega stanja šteje, da ne morejo biti dokumenti v nastajanju. To so: register osnovnih sredstev za posamezno leto, ki je bil vzpostavljen leta 1999 in se vodi na podlagi ZR; vsakoletni seznam stanovanj, ki je priloga k vsakoletni pogodbi, s katero organ ta stanovanja vsako leto prenese v upravljanje javnega stanovanjskega sklada mestne občine Ljubljana; letni načrt pridobivanja in razpolaganja s nepremičnim premoženjem mestne občine Ljubljana za leto 2008 in 2009, ki je objavljen na spletni strani organa; seznam poslovnih prostorov s podatki o najemnih pogodbah.

Na tej podlagi tožena stranka pravi, da se zato v nadaljevanju odločbe za navedene evidence ne spušča v nadaljnje presojanje obstoja izjeme iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, ampak obstoj izjem presoja zgolj za evidenco nepremičnega premoženja organa, ki ga je ta dolžan vzpostaviti na podlagi 35. člena ZSPDPO ter za evidenco nezazidanih stavbnih zemljišč.

Tožeča stranka v tožbi dejanski in pravni ugotovitvi tožene stranke, da navedeni štirje dokumenti ne morejo veljati za dokumente v nastajanju, ne nasprotuje oziroma v zvezi s tem ničesar ne navede, saj skozi celo tožbo izrecno omenja samo dokument (predzadnji odstavek na str. 4, prvi in tretji odstavek na str. 6, četrti odstavek na str. 7, četrti odstavek nas tr. 8) iz prve alinee točke 1. izreka izpodbijane odločbe, z izjemo navedbe, da se strinja, da je dokument, ki se nanaša na prenos stanovanj, ki jih je tožeča stranka prenesla v lasti Javnega stanovanjskega sklada, dokončan. Ob upoštevanju, da je dokazno breme za uveljavljanje izjem na organu, kajti organ zavrne dostop, če se zahteva nanaša na katero izmed zakonskih izjem (1. odstavek 6. člena ZDIJZ), bi sodišče v delu, ki se nanaša na navedene štiri dokumente lahko sledilo utemeljitvi tožene stranke, vendar samo pod pogojem, če bi bile v izreku razmejitve med posameznimi odločitvami v zvezi z konkretnimi dokumenti dovolj določne, da bi sodišče v skladu z načelom pravne varnosti lahko v točno določenem delu zavrnilo tožbo, in če ne bi bilo nobenega dvoma o tem, ali gre v zgoraj omenjenem delu obrazložitve izpodbijanega akta za iste dokumente, ki so navedeni v alinejah iz 1. točke izreka odločbe (1. in 6. odstavek 213. člena ZUP ter 7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Vendar sodišče ugotavlja, da ne more v določenem delu zavrniti tožbe, kajti po eni strani ni dovolj določnega ujemanja v pojmovanju listin, ki jih tožena stranka omenja v navedenem delu obrazložitve, in listin, ki so navedene v alinejah pod točko 1. izreka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), po drugi strani pa je 1. točka izreka razdeljena na dva odstavka, drugi odstavek pa na 5 alinej, kar sicer samo po sebi še ni problem z vidika zahtev po jasnosti razmerij, ki z sodno odločbo postanejo pravnomočna, če ne bi bil prvi stavek v drugem odstavku skupen za vseh 5 alinej drugega odstavka (6. odstavek 213. člena ZUP). Zaradi tega sodišče ni moglo zavrniti določenega dela tožbe ob upoštevanju pravil dokaznega bremena.

Tožena stranka v nadaljevanju izpodbijanega akta, na str. 8 od drugega odstavka obrazložitve naprej, obravnava le evidenco nepremičnega premoženja, ki ga je tožeča stranka dolžna vzpostaviti na podlagi 35. člena Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (ZSPDPO), ter evidenco nezazidanih stavbnih zemljišč. Na te evidence se očitno nanaša tudi tožbeni ugovor v zvezi z izjemo iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, čeprav tožeča stranka izrecno omenja le „evidence nepremičnega premoženja“.

Določilo 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ pravi, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je v postopku izdelave, in je še predmet posvetovanja v organu, njegovo razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine. Izjemo mora torej utemeljiti organ in sicer bi moral v konkretnem primeru organ izkazati oziroma dokazati, da so zahtevane evidence v postopku izdelave in so še predmet posvetovanja, poleg tega pa bi moral organ dokazati tudi, da bi razkritje evidenc, ki so še v postopku izdelave in v procesu posvetovanja znotraj organa, povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine. Če eden izmed teh treh kriterijev ni izkazan, izjeme ni mogoče uveljaviti. Prvo vprašanje, ki ga torej mora razrešiti sodišče, je, ali so evidence nepremičnega premoženja v postopku izdelave, kar v konkretnem primeru zajema tudi drugi kriterij (predmet posvetovanja v organu), ker med strankama prekrivanje prvega in drugega kriterija ni sporno. V konkretnem primeru to ni samo dejansko vprašanje, kajti določilo 2. odstavka 1. člena ZSPDPO (Uradni list RS, št. 14/2007) določa, da ta zakon ureja evidence nepremičnega premoženja države in samoupravnih lokalnih skupnosti. Določilo 4. odstavka 35. člena ZSPDPO, ki pravi, da samoupravne lokalne skupnosti vzpostavijo evidenco nepremičnega premoženja v lasti samoupravnih lokalnih skupnosti, ne določa, kdaj je evidenca vzpostavljena oziroma kdaj je zaključena. Tudi določilo 5. odstavka tega člena, ki pravi, da se te evidence povežejo z zemljiško knjigo, zemljiškim katastrom in katastrom stavb, ne pomeni, da so evidence zaključene oziroma da niso več v postopku izdelave in posvetovanj v smislu 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ šele takrat, ko so povezane z omenjenimi tremi viri. Evidence nepremičnin so zaključene v tem smislu, da niso več v postopku izdelave ali posvetovanj (9. točka 1. odstavka 6. člena ZDIJZ) še preden se povežejo z omenjenimi tremi viri, ker vzpostavitev evidenc določa določilo 4. odstavka 35. člena ZSPDPO, povezavo evidenc iz 4. odstavka 35. člena z omenjenimi tremi viri pa določa določilo 5. odstavka istega člena. Nadalje je za razlago, kdaj so evidence zaključene v smislu ZDIJZ, pomembno, da je zakonodajalec v določilu 6. odstavka 35. člena ZSPDPO dal pooblastilo vladi, da predpiše vsebino in postopke vodenja, naloge posameznih organov v zvezi z vodenjem evidenc ter roke za vključitev posameznih upravljavcev in pravnih oseb v evidenco. S tem je vlada dobila zakonsko pooblastilo, da bi lahko predpisala, kdaj je evidenca zaključena – tudi v smislu 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ - tako da bi bilo mogoče brez potrebne uporabe metod razlage predpisov ugotoviti, ali je določena evidenca še v postopku izdelave in posvetovanja v organu. Sodišče ugotavlja, da vlada tega z Uredbo o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (Uredba, Uradni list RS, št. 84/2007, 94/2007) ni storila izrecno, vendar pa smiselno iz 71. člena Uredbe izhaja, kdaj je evidenco treba šteti za zaključeno, tako da ni več v postopku izdelave in posvetovanja v smislu 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, saj ta člen določa, kateri konkretni podatki se vpisujejo v evidenco zemljišč (1. odstavek 71. člena Uredbe), in kateri konkretni podatki se vpisujejo v evidenco stavb oziroma delov stavb (2. odstavek 71. člena Uredbe). Tožena stranka pa ni ugotovila oziroma utemeljila, da aktualno stanje obravnavanih evidenc že vsebuje vse podatke iz 16 alinej oziroma 14 alinej določil 1. in 2. odstavka 71. člena Uredbe, zaradi česar tudi ni imela podlage, da je štela, da zahtevane evidence niso v postopku izdelave in predmet posvetovanj v organu. S tega vidika je torej dejansko stanje v izpodbijani odločbi pomanjkljivo ugotovljeno, kar pa je posledica nepravilne interpretacije 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi z citiranimi določbami ZSPDPO in Uredbe. Takšno interpretacijo in uporabo določila 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ podpira tudi določba 1. odstavka 7. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 76/2005, 119/2007), ki je sicer splošna interpretacijska in podzakonska določba, in ki določa, da se za podatke iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in ga vodi organ, štejejo podatki, ki se nahajajo v dokumentu, ki ga še ni podpisala in odposlala, ali kako drugače zaključila uradna oseba organa, ki je v skladu z veljavnimi predpisi pooblaščena za odločanje. Okoliščine, da bi predmetni evidenci že imeli podpis oziroma bi bile zaključene s strani pooblaščene osebe v smislu 1. odstavka 7. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja, tožena strank ni ugotovila. Pri tem sodišče pripominja, da organ seveda ne sme zavlačevati s podpisom pooblaščene osebe, če so predmetne evidence v skladu z Uredbo in ZSPDPO že dokončane, oziroma, če do takega zavlačevanja pride, to ne more biti relevantno z vidika presoje, ali je dokument v postopku izdelave in posvetovanja v smislu ZDIJZ.

Na zgornjo interpretacijo izjeme iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ ne vpliva dejstvo, da določilo 3. odstavka 71. člena Uredbe pravi, da morajo upravljavci vsako spremembo v svoji evidenci nepremičnin uskladiti z novim stanjem najpozneje v 15 dneh po nastali spremembi. Povsem razumljivo je, da se bodo tovrstne evidence kontinuirano vzpostavljale, popravljale in dopolnjevale, vendar je v predmetni zadevi očitno, da tožena stranka ni ugotovila vseh pravno relevantnih dejstev iz 1. in 2. odstavka 71. člena Uredbe, da bi lahko štela, da je bila t.i. prva ali začetna evidenca že dokončana oziroma da ni več v postopku izdelave oziroma posvetovanja v organu v smislu 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.

Vendar pa nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v navedenem delu, ki je posledica nepravilne uporabe materialnega prava, v konkretnem primeru še ne more biti samo po sebi razlog za ugoditev tožbi. Kajti določilo 2. odstavka 6. člena ZDIJZ pravi, da ne glede na določbe 1. odstavka, se dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa, razen v primerih iz petih alinej tega določila, med katerimi pa ni izjeme iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. To določilo v konkretnem primeru zahteva nadaljevanje presoje zakonitosti obravnavanega dela izpodbijane odločbe zaradi tega, ker je tožena stranka kljub temu, da je (pravilno) štela, da morajo biti vsi trije kriteriji iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ izpolnjeni kumulativno, zato da se izjema lahko uveljavi, vseeno opravila tudi test javnega interesa in v okviru tega presojo tretjega kriterija iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Na str. 9 izpodbijane odločbe od 5 odstavka do konca točke 3 obrazložitve izpodbijanega akta namreč tožena stranka tehta, ali je javni interes za razkritje informacij močnejši od interesa, ki ga zagovarja tožeča stranka, to pa je varstvo pred povzročanjem zmede med uporabniki evidenc in napačnim razumevanjem vsebine evidenc, kar bi se lahko po mnenju tožeče stranke odražalo tudi v sodnih sporih. Na tem mestu pride do delnega prepletanja kriterija „povzročanja napačnega razumevanja vsebine“ evidenc iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ in pojma „javni interes“iz 2. odstavka 6. člena ZDIJZ, ki ga v konkretnem primeru zagovarja tožeča stranka, pri čemer je kriterij iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ ožji od pojma javni interes iz 2. odstavka 6. člena ZDIJZ. Z vidika kriterija iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ je namreč nepomembno, ali bi nastala škoda v primeru razkritja, a tožena stranka tovrstno škodo vključuje v dokazno oceno v predzadnjem odstavku na str. 9 odločbe; določilo 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ namreč ne govori o škodi v primeru razkritja, ampak je z vidika tega določila bistveno, ali bi razkritje povzročilo napačno razumevanje vsebine evidenc. Za to, da bi tožena stranka ugotovila zadostno stopnjo verjetnosti, da bi javnost napačno razumela razkrite evidence, pa bi morala tožena stranka ugotavljati tudi, ali bi to nevarnost lahko odpravila ustrezna označba na evidencah, da le-te še niso usklajene z določenimi drugimi viri in da zato niso zanesljive oziroma da velja le domneva iz 11. člena Stvarnopravnega zakonika. Tožena stranka je torej zmotno štela, da tretji kriterij iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ zahteva obstoj škode. Je pa tovrstna škoda lahko relevantno dejstvo z vidika testa javnega interesa iz 2. odstavka 6. člena ZDIJZ. In ravno tako je tožena stranka pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje z vidika tehtanja javnega interesa, ker ni ugotavljala, ali bi lahko negativne posledice razkritja evidenc za javni interes v danem stanju preprečila ustrezna označba na evidencah, da evidence iz določenih razlogov oziroma nevzpostavljenih povezav z drugimi viri niso zanesljive in da velja domneva iz 11. člena Stvarnopravnega zakonika. Poleg teh pomanjkljivosti pri ugotavljanju dejanskega stanja bi tožena stranka glede na to, da se je spustila v tehtanje javnega interesa za razkritje z argumenti proti razkritju tožeče stranke morala upoštevati tudi druge določbe ZSPDPO. Že sam ZSPDPO med načela ravnanja s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti uvršča načelo preglednosti, ki pa pomeni, da upravljavec stvarnega premoženja vodi postopke ravnanja s stvarnim premoženjem samoupravnih lokalnih skupnosti na način, ki zagotavlja preglednost vodenja postopkov in sprejemanja odločitev (7. člena ZSPDPO). Ker vodenje evidenc v smislu 35. člena ZSPDPO tudi spada med postopke ravnanja s stvarnim premoženjem, načelo preglednosti v danih okoliščinah konkretnega primera govori v prid javnemu interesu po transparentnosti vodenja evidenc. In enako velja tudi za načelo javnosti (8. člen ZSPDPO), ki določa, da je ravnanje s stvarnim premoženjem samoupravnih lokalnih skupnosti javno, razen v primerih, ko poseben zakon določa drugače. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in iz navedenih razlogov celotno izpodbijano odločbo tožene stranke št. 021-58/2008/11 z dne 29. 1. 2009 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka je dolžna v roku 30 dni od prejema sodbe izdati nov upravni akt, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega in procesnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: V skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR.

Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Po določilu prvega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Po določilu drugega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 toženca zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka tega določila, to pa je v konkretnem primeru Informacijski pooblaščenec. Ker je toženec Republika Slovenija, je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Republika Slovenija je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 20% DDV, kar skupaj znese 420 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožnici v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.