Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V obravnavani zadevi je sporno, ali je šlo za zamudo materialnega roka za vložitev zahteve tožnika za vračilo sorazmernega dela plačanega davka. Predvsem je sporno vprašanje, ali so pri tožniku nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo DMV že v mesecu novembru 2010. Tožnik je dal zahtevek za vračilo 14. 6. 2011, navedeni datum je tudi po presoji sodišča po preteku treh mesecev od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka, ki je v konkretnem primeru mesec november 2010.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel zahtevek tožnika za vračilo plačanega davka na motorna vozila od vozila, št. šasije ZFF67NHB000177083, dobavljenega v drugo državo, v višini 43.678,29 EUR. Vsak nosi svoje stroške postopka, pritožba ne zadrži izvršitve. Tožnik je na podlagi 11. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV) za vračilo plačanega davka na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) od vozila Ferrari 458 Italia 4.5, dobavljenega v drugo državo v zgoraj navedeni višini, vložil zahtevek in priložil izjavo in kopije: računa izstavljenega kupcu, zapisnika o prevzemu vozila, mednarodnega tovornega lista CMR, dokazila o plačilu DMV, računa, izdanega tožniku, mednarodne carinske deklaracije MRN in potrdila o gibanju blaga. Vozilo je ozemlje Republike Slovenije zapustilo 5. 11. 2010, zahtevek je bil vložen 14. 6. 2011, kar je več kot tri mesece po preteku roka, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko tožnik zahteval vračilo davka (osmi odstavek 11. člena ZDMV). S tem je zamujen zakonski rok treh mesecev, zato je bil zahtevek na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavržen.
Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja.
Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja razloge po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja dokumente, ki jih je predložil ter se sklicuje na prvi in drugi odstavek 11. člena ZDMV, ki ga citira. Listine, ki lahko služijo kot dokaz o tem, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih je mogoče zahtevati vračilo DMV, zakon določa eksemplifikativno. Zahtevi za vračilo mora biti priloženih več listin, iz katerih izhaja, da je vozilo zapustilo Slovenijo in zgolj ena listina ne zadostuje za izkazan nastop navedenih okoliščin. To pomeni, da vloga za vračilo DMV ni popolna vse do takrat, dokler zavezanec davčnemu organu ne predloži vseh navedenih listin iz drugega odstavka 11. člena ZDMV. Gre za listine listine, ki ne nastanejo istočasno (npr. dokazilo o izvozu ne more biti izdano istočasno kot račun kupcu v drugi državi, saj je pred izvozom vozila predhodno sklenjen pravni posel med prodajalcem in kupcem, sicer prodajalec sploh ne bi organiziral izvoza). V konkretnem primeru je treba ugotoviti, da so bile izvozne listine sicer res izdane že v letu 2010, vendar s tem postopek dobave vozila kupcu še ni bil zaključen. Tožnik je izjavo o tem, da je bilo vozilo prodano v tujino, podal šele v juniju 2011 in takoj zatem vložil zahtevek za vračilo DMV. Rok je v konkretnem primeru začel teči šele od podaje izjave tožnika 9. 6. 2011, zato zahtevek ni bil vložen prepozno. Rok ni prekluziven in davčni upravi prekoračitev ne zapoveduje zavženja zahtevka, temveč ji prepušča diskrecijsko pravico. Sklicuje se na načelo pomoči strankam, saj je bil rok za podajo zahtevka spremenjen z novelo ZDMV-C, ki je ta rok skrajšal kar za polovico. Glede same narave predmetnega roka je treba upoštevati splošna pravila o zastaranju, saj s potekom roka ni prenehala dolžnost davčne uprave, da vrne preplačilo DMV, temveč je ta obveznost postala naturalna. Zgolj formalistično vztrajanje, da je 14. 6. 2011 več kot 3-mesece po novembru 2010, ko je predmetno vozilo zapustilo Republiko Slovenijo in prišlo v roke novega lastnika, predstavlja poseg v ustavno zajamčeni svobodi gospodarske pobude in pravice do zasebne lastnine. S tem tožena stranka tožnika odvrača od bodočega čezmejnega poslovanja. Sodišču predlaga, da odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Tožnik v tožbi, enako kot v pritožbi, izpostavlja svoje stališče, ki naj bi kazalo na to, da je podana tožba utemeljena. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot utemeljeno.
Tožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi je sporno ali je šlo za zamudo materialnega roka za vložitev zahteve tožnika za vračilo sorazmernega dela plačanega davka. Po osmem odstavku 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. V obravnavani zadevi je predvsem sporno vprašanje ali so pri tožniku nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo DMV že v mesecu novembru 2010. Iz dejanskega stanja, ki med strankama sicer ni sporno, izhaja, da je tožnik predložil različne listine, med njimi račun z dne 3. 11. 2010 in zapisnik o prevzemu vozila z dne 8. 11. 2010, iz katerih izhaja, da je bilo vozilo prodano v Budvo ter da ga je kupec 8. 11. 2010 tudi prevzel. Tudi iz mednarodnega tovornega lista CMR 0369445 in potrdila o gibanju blaga A229462 izhaja, da je v tej zadevi obravnavano vozilo 5. 11. 2010 zapustilo območje Republike Slovenije. Tožnik je dal zahtevek za vračilo 14. 6. 2011, navedeni datum je tudi po presoji sodišča po preteku treh mesecev od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi tožnik lahko zahteval vračilo davka, ki je v konkretnem primeru mesec november 2010, kot pravilno ugotavljata oba davčna organa.
V obravnavanem primeru gre po mnenju sodišča za materialni prekluzivni rok, tako kot pravilno navaja tudi pritožbeni organ, katerega zamuda predstavlja izgubo pravice. Zato v obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ni nastopila pravica tožnika zahtevati vračilo, saj ni izpolnjen materialni zakonski pogoj, tj. rok, v katerem je tožnik dolžan takšen zahtevek vložiti (osmi odstavek 11. člena ZDMV).
Sklicevanje tožnika, da zakon dopušča predložitev različnih dokazil, iz katerih se šteje, da je vozilo zapustilo ozemlje Republike Slovenije, na drugačno odločitev ne vpliva. Stališče tožnika, da zahteva za vračilo DMV ni popolna, dokler tožnik ne predloži vseh navedenih listin, ni pravilno. Sodišče se s takšno razlago ne strinja, saj iz zakonske določbe izhaja, kaj je glede na okoliščine konkretnega primera treba šteti kot dokazilo o tem, da je vozilo zapustilo ozemlje Republike Slovenije. V obravnavanem primeru sta oba organa pravilno ocenila, da so okoliščine konkretnega primera, zaradi katerih bi tožnik lahko zahteval vračilo DMV, nastopile v mesecu novembru 2010 in tudi pojasnila, na podlagi katerih dokumentov sta do takšnega zaključka prišla, s tem se strinja tudi sodišče. Zato očitek tožnika, da postopek dobave predmetnega vozila kupcu še ni bil zaključen in da je lahko dal izjavo o tem, da je bilo vozilo prodano v tujini, šele v juniju 2011, na drugačno odločitev glede nastopa okoliščin, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo DMV, v smislu osmega odstavka 11. člena ZDMV ne vpliva, kar je tožniku pravilno pojasnila tudi tožena stranka. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih zato sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Na drugačno odločitev tudi nima vpliva okoliščina, da je navedeni rok z novelo ZDMV-C skrajšan iz šestih mesecev na tri mesece. Novela ZDMV-C je začela veljati 1. 3. 2010, torej je v obravnavanem primeru uporabljeno pravilno materialno pravo pravo, načelo pomoči stranki (7. člen ZDavP-2) v tem primeru pa ni kršeno.
Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo kršitev ustavnih pravic, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.
Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.