Jedro

Poskus ustanavljanja skupine za izvrševanje kaznivega dejanja po 106. členu KZ/1951 ni bilo inkriminirano po 1. odstavku 117. člena KZ/1951.

Izrek

Zahtevi Javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba okrožnega sodišča v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS spremeni tako, da se obsojeni po 1. točki 350. člena ZKP o p r o s t i o b t o ž b e , da je v poletju leta 1951 ustanavljal skupino oseb, ki je imela za cilj, da bi se s silo zrušila oblast delovnega ljudstva v FLRJ s tem, da je ustanavljal ilegalno organizacijo, ki je imela za cilj, da v slučaju vojne v zaledju napade Jugoslovansko armijo in visoke državne predstavnike, ker je v to organizacijo povabil tri osebe, katerim je naročil, naj zbirajo orožje in municijo, sam pa je tudi zbral 28 nabojev za vojaško puško, 28 nabojev za brzostrelko in 1 pištolo 12 mm kalibra, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 117. členu v zvezi s 16. členom KZ.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo okrožnega sodišča, ki jo je ob zavrnitvi pritožbe potrdilo Vrhovno sodišče LRS, je bil obsojeni spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa združevanja zoper ljudstvo in državo po 117. členu v zvezi s 16. členom KZ/1951. Izrečena mu je bila kazen 6 let strogega zapora in omejitev državljanskih pravic za dobo 2 let in sicer izgube volilne pravice, pravice do pridobitve ali opravljanja volilnih funkcij v družbenih organizacijah in društvih ter pravice javnega nastopanja. Stroškov kazenskega postopka je bil oproščen tako s sodbo sodišča prve stopnje kot s sodbo sodišča druge stopnje. V kazen mu je bil vštet pripor.

Zoper pravnomočno sodbo okrožnega sodišča je Javni tožilec Republike Slovenije vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v korist obsojenca ter predlagal, da se ga po 1. točki 350. člena ZKP oprosti obtožbe. V zahtevi je uveljavil, da je bil po določbi 1. odstavka 117. člena takrat veljavnega kazenskega zakonika iz leta 1951, ki ga je sodišče očitno imelo v mislih, čeprav ni natančneje zakonsko označilo niti imena kaznivega dejanja niti enega izmed štirih odstavkov tega člena, poskus kaznivega dejanja združevanja zoper ljudstvo in državo podan takrat, ko je storilec začel ustanavljati zaroto, tolpo ali kakšno drugačno skupino oseb za izvrševanje kaznivih dejanj iz členov 100 - 103, 108, 109 in 114 - 116 KZ/1951. Iz te določbe torej izhaja, da ustanavljanje skupine oseb za izvrševanje ostalih kaznivih dejanj iz X. poglavja, torej drugih kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo, ni bilo predvideno kot kaznivo dejanje po 1. odstavku 117. člena KZ/1951. Po mnenju javnega tožilca bi se obsojenčevo dejanje, opisano v izreku sodbe, dalo pravno opredeliti le po drugi obliki kaznivega dejanja službe v sovražnikovi vojski med vojno po 1. odstavku 106. člena KZ/1951, saj naj bi obsojenec ustanavljal skupino, ki bi imela za cilj, da bi v primeru vojne v zaledju napadla Jugoslovansko armijo in visoke državne uradnike. Poskus ustanavljanja skupine za izvrševanje kaznivega dejanja po 106. členu KZ/1951 pa ni bilo inkriminirano po 1. odstavku 117. člena KZ/1951. Sodišče je torej kršilo kazenski zakon tako, kot predvideva določba 1. odstavka 365. člena ZKP. Izven primerov iz 1. odstavka 117. člena KZ/1951 je bilo organiziranje skupine sicer inkriminirano tudi po 1. odstavku 299. člena KZ/1951, prav tako pa je bil inkriminiran tudi dogovor za kaznivo dejanje po 298. členu KZ/1951, vendar dejanska podlaga pravnomočne sodbe v opisu dejanja ne omogoča prekvalifikacije na eno izmed obeh navedenih kaznivih dejanj.

Zahteva Javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Javni tožilec pravilno ugotavlja, da iz opisa dejanja v izreku pravnomočne sodbe izhaja ustanavljanje ilegalne organizacije, ki je imela za cilj, da "v slučaju vojne v zaledju napade Jugoslovansko armijo in visoke državne predstavnike", kar bi se lahko pravno opredelilo le kot druga oblika kaznivega dejanja službe v sovražnikovi vojski med vojno po 1. odstavku 106. člena KZ/1951. Iz tega sledi tudi pravilen sklep javnega tožilca, da gre za kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo iz KZ/1951, ki pa v 1. odstavku 117. člena tega KZ ni bilo obseženo. Obsojenčevo dejanje torej ni moglo predstavljati poskus kaznivega dejanja po 1. odstavku 117. člena KZ/1951, zato je vrhovno sodišče sledilo predlogu javnega tožilca in obsojenega oprostilo obtožbe za navedeno kaznivo dejanje.