Jedro

S tem, ko je toženčeva mati kot nekdanja imetnica stanovanjske pravice privolila, da odkupi stanovanje toženčev brat, to je tožnik, po 117. členu SZ in je ta tudi sklenil kupoprodajno pogodbo dne 12.7.1993, je pravica, ki je izhajala iz ZSR, za toženca ugasnila.

Po 147. členu bi toženec kot nekdanji uporabnik lahko zahteval sklenitev najemne pogodbe le v primeru, če bi mati kot nekdanja imetnica stanovanjske pravice ne privolila v odkup, temveč želela skleniti najemno pogodbo, pa bi jo pri tem smrt prehitela.

56. člen SZ obveznosti sklenitve najemne pogodbe ne ureja. To pomeni, da toženec njene sklenitve tudi po sodni poti ne more izsiliti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala izpraznitev stanovanja v II. nadstropju stanovanjske hiše T., J. Ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku, s katerim je nasprotni tožnik zahteval sklenitev najemne pogodbe, in ugotovitev, da je uporabnik navedenega stanovanja.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika (nasprotnega toženca) ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo, nasprotni tožbeni zahtevek toženca pa zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, J. R. (v nadaljevanju toženec (sicer tožnik iz nasprotne tožbe). Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je odločitev v nasprotju s Stanovanjskim zakonom in 591. členom Zakona o obligacijskih razmerjih. Po mnenju toženca bi uporabnik imel pravico do sklenitve najemne pogodbe in sicer na podlagi 1. odstavka 147. člena SZ.

Položaj matere pravdnih strank kot imetnice stanovanjske pravice se po odstopu pravice do nakupa tožniku in sklenitve prodajne pogodbe ni spremenil. Mati ni bila nikoli lastnica, zato je treba njeno pravico do stanovanja presojati kot najemno razmerje. Ker je skupaj z materjo živel toženec, sedaj velja zanj 56. člen SZ. Najemno razmerje ni prenehalo, toženec pa je bil v tem razmerju ožji družinski član. Opozarja še na dejstvo, da je o odstopu pravice do nakupa izvedel šele na pogrebu. Prepričan je bil, da mu gredo vse pravice kot uporabniku in ožjemu družinskemu članu. Zato predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo spremeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev najemne pogodbe in ugodilo tožbenemu zahtevku na izpraznitev stanovanja, ki se nahaja v II.

nadstropju stanovanjske hiše T., J. Toženec se sklicuje na pravno ureditev po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ, Uradni list RS, št. 18/91-23/96) v povezavi s prejšnjim Zakonom o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR, Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84). Bistveno razhajanje med stališčem revidenta in sodišča druge stopnje je v povezavi med prejšnjo in sedanjo ureditvijo oz. v tem, kako novi zakon rešuje pravni status nekdanjih uporabnikov po 5. členu ZSR.

Da je bil toženec uporabnik stanovanja v času uveljavitve SZ, je bilo ugotovljeno. Vendar pa SZ pojma uporabnika ne pozna več. Zato je prehod na novo ureditev uredil v prehodnih določbah. Med njimi je tudi 147. člen, ki pa ga toženec zmotno razlaga.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se navedena določba za toženca ne more uporabiti. S tem, ko je toženčeva mati kot nekdanja imetnica stanovanjske pravice privolila, da odkupi stanovanje toženčev brat, to je tožnik (nasprotni toženec, v nadaljevanju tožnik), po 117. členu SZ in je ta tudi sklenil kupoprodajno pogodbo dne 12.7.1993, je pravica, ki je izhajala iz ZSR, za toženca ugasnila. Ugasnila zato, ker po odkupu stanovanja (privatizaciji) po 117. in naslednjih členih SZ položaj kupca in njegovo pravico oz. obveznost oddajati to stanovanje v najem ne ureja več navedena prehodna določba SZ, temveč določbe poglavja, ki urejajo najemna razmerja.

Po 147. členu bi toženec kot nekdanji uporabnik lahko zahteval sklenitev najemne pogodbe le v primeru, če bi mati kot nekdanja imetnica stanovanjske pravice ne privolila v odkup, temveč želela skleniti najemno pogodbo, pa bi jo pri tem smrt prehitela.

Zato si toženec tudi zmotno razlaga 56. člen SZ. Ta določba obveznosti sklenitve najemne pogodbe ne ureja. To pomeni, da toženec njene sklenitve tudi po sodni poti ne more izsiliti. Da tožnik s tožencem ni sklenil najemne pogodbe, ni sporno. Toženec torej uporablja stanovanje nezakonito in tako tožnik na podlagi 58. člena SZ upravičeno zahteva njegovo izselitev.

Ali je toženec vedel za privolitev matere, da stanovanje odkupi njegov brat, za odločitev ni pomembno.

Ker je sodišče pravilno razsodilo o tožbenem zahtevku že iz navedenih razlogov, nadaljnji razlogi v zvezi z morebitnim posebnim statusom spornega stanovanja po zadnjem odstavku 56. člena SZ in zadnjem odstavku 147. člena SZ niso potrebni. Zato jih revizijsko sodišče ne navaja.

Revizijsko sodišče končno še ugotavlja, da 591. člen Zakona o obligacijskih razmerjih za obravnavani spor ne velja.

Ker je torej odločitev v tem sporu pravilna, je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti. Revizijsko sodišče je to storilo potem, ko je ugotovilo, da med postopkom tudi ni bilo kršitve po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti. Odločitev temelji na 393. členu ZPP.