Jedro

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni trditvi, da je tožnico kot vdovo s priznano delno pokojnino treba enako obravnavati kot vdovo, ki ji je priznan sorazmerni del starostne pokojnine in ji skladno z 61. členom ZPIZ-2 priznati še 15 % zneska pripadajoče vdovske pokojnine. Tožnica starostne pokojnine ni uveljavljala, saj je še vedno prijavljena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Delovno razmerje tožnici ni prenehalo. Skladno z drugim odstavkom 108. člena ZPIZ-2 ni podan ključni pogoj za priznanje pravice do pokojnine, to je prenehanje obveznega zavarovanja.

Zakaj ne gre enačiti delne pokojnine in sorazmernega dela starostne pokojnine, je sodišče pravilno pojasnilo, saj pravica do starostne pokojnine vključuje tudi izplačevanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Sorazmerni del starostne pokojnine je njen del in ne neka posebna vrsta pravice, kot je delna pokojnina. Zato ne gre za vsebinsko identični pravici, ki bi omogočali primerljivost in kar bi lahko predstavljalo neenakopravno obravnavo in kršitev 14. člena Ustave RS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 6. 2023 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 15. 2. 2023 ter da se tožnici prizna pravica do izplačila dela vdovske pokojnine od 1. 1. 2023 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, odpravi izpodbijani odločbi toženca z dne 9. 6. 2023 in 15. 2. 2023 ter prizna pravico do izplačila dela vdovske pokojnine od 1. 1. 2023 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je presojalo, ali ji kot uživalki (delne) starostne pokojnine pripada tudi izplačilo dela vdovske pokojnine po 61. členu ZPIZ-2. Sodno varstvo je uveljavljala, ker je bilo kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom ter pravica do socialne varnosti. Odmera in del vdovske pokojnine sta urejena v 61. členu ZPIZ-2. Po tej določbi se lahko vdovi, če je zanjo to ugodneje poleg starostne pokojnine izplačuje tudi 15 % zneska pripadajoče vdovske pokojnine največ do zneska v višini 11,7 % najnižje pokojninske osnove. Tožnica je vdova in prejemnica delne pokojnine povečane za sorazmerni del zneska 20 % starostne pokojnine ter je v povsem primerljivem pravnem položaju kot je vdova, ki je prejemnica sorazmernega dela starostne pokojnine, kateri toženec priznava pravico do izplačila dela vdovske pokojnine. Pri presoji upravičenosti do uživanja dela vdovske pokojnine v primeru uživanja sorazmernega (odvisno od obsega zavarovanja) dela starostne pokojnine zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje, je sodišče strankam, ki se jim izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine priznalo pravico do izplačevanje dela vdovske pokojnine. Temu stališču je kasneje šele po zavzetih stališčih v sodbah pritožbenega sodišča sledil tudi toženec. Sprejeta je bila razlaga, da upravičenec (po sodni praksi) ne more izgubiti pravice do dela vdovske pokojnine, če vstopi v obvezno zavarovanje s časom krajšim od polnega delovnega časa in se mu v tem času pokojnina izplačuje v sorazmernem delu, ker zakon tega izrecno ne določa. Tudi v tožničinem primeru so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine (tako starost kot doba) in vsi pogoji za priznanje pravice do izplačila dela vdovske pokojnine, zato bi moral toženec tožnici kot uživalki delne pokojnine priznati pravico do izplačila dela vdovske pokojnine, če ne drugače vsaj v sorazmernem delu. Prijavljena je v obvezno zavarovanje za 30 ur tedensko. Položaja primerjanih skupin se v bistvenem ne razlikujeta, zato njuna različna obravnava ni upravičena. V obeh primerih gre za vdovo, ki izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, ki se je odločila, da bo za določeno število ur še v zavarovanju, za določeno pa upokojena. Razlaga sodišča v 5. točki obrazložitve je v neskladju z načelom enakosti pred zakonom. Institut sorazmernega dela starostne pokojnine je primerljiv z institutom delne pokojnine. V obeh primerih je podan dvojni status zavarovanca in upokojenca oziroma uživalca pokojnine za sorazmerni del delovnega oziroma zavarovalnega časa. Tožnica je uživalka dela starostne pokojnine, ki se ji izplačuje v višini sorazmerja s krajšanjem ur opravljenega dela. Z uveljavitvijo delne pokojnine je pridobila status zavarovanke in uživalke pokojnine. Še vedno gre za pravico do starostne pokojnine. Četrta točka 7. člena ZPIZ-2 določa, da je delna pokojnina del starostne pokojnine ali predčasne pokojnine, ki se izplačuje zavarovancu, ki ostane v zavarovanju v višini sorazmerja s krajšanjem ur opravljanja dela. Določba tretjega odstavka 61. člena ZPIZ-2 določa, da se lahko vdovi ali vdovcu, če je to ugodneje poleg predčasne, starostne ali invalidske pokojnine izplačuje tudi 15 % znesek pripadajoče vdovske pokojnine po umrlem zavarovancu oziroma uživalcu pravic določenih s tem zakonom, vendar največ do zneska v višini 11,7 % najnižje pokojninske osnove. Nepravično je, da se vdovi, ki prejema delno pokojnino zavrne pravica do izplačila dela vdovske pokojnine, vdovi, ki prejema sorazmerni del starostne pokojnine pa se pravica do izplačila dela vdovske pokojnine prizna. Takšna neenakopravna obravnava jo sili, da naj za en dan prekine zavarovanje in se nato ponovno vključi, da bi prejela del vdovske pokojnine, kar je nesmiselno. Toženec je z izpodbijanima odločbama tožnici kršil ustavno pravico enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Pravica do socialne varnosti (50. člen Ustave RS), kamor sodi tudi pravica do pokojnine, je med drugim namenjena varovanju socialnega rizika starosti in smrti ter zagotavlja posamezniku možnost preživetja in dostojnega življenja. Tožnica in njen pokojni mož sta ves čas plačevala prispevke v sistem obveznega pokojninskega zavarovanja, ki ob izpolnitvi pogojev nudi zavarovancem določena izplačila dajatve. Več kot 40 let je plačevala prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je sedaj ko izpolnjuje vse zakonske pogoje upravičena do izplačila dela vdovske pokojnine iz sistema pokojninskega zavarovanja najmanj v sorazmernem delu. Zaradi težke finančne situacije je bila primorana po izpolnitvi pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine ostati v zavarovanju za 6 ur dnevno, zato se ji izplačuje delna pokojnina.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 6. 2023 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 15. 2. 2023, s katero je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do izplačila dela vdovske pokojnine.

6. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je tožnica, ki je vdova in prejema delno pokojnino, upravičena hkrati do priznanja pravice do dela vdovske pokojnine.

7. Tožnica nesporno izpolnjuje pogoj dopolnjene starosti 53 let za priznanje pravice do vdovske pokojnine in pogoje na strani pokojnega moža po določbi 109. člena ZPIZ-1, upoštevajoč določbo 110. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 109/2006 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1).

8. Vendar pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni trditvi, da je tožnico kot vdovo s priznano delno pokojnino potrebno enako obravnavati kot vdovo, ki ji je priznan sorazmerni del starostne pokojnine in ji skladno z 61. členom ZPIZ-2 potrebno priznati še 15 % zneska pripadajoče vdovske pokojnine. Kot je sodišče v 6. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da tožnica starostne pokojnine ni uveljavljala, saj je še vedno prijavljena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja od 30. 12. 2022. Delovno razmerje tožnici ni prenehalo, kar je potrdila na naroku za glavno obravnavo. Skladno z drugim odstavkom 108. člena ZPIZ-2 ni podan ključni pogoj za priznanje pravice do pokojnine, to je prenehanje obveznega zavarovanja.

9. Neuspešna mora ostati tožničina trditev, da je nesmiselno razlikovanje, ali je prejemnica delne pokojnine1 ali je prejemnica sorazmernega dela starostne pokojnine. Slednjemu nasprotuje predvsem s sklicevanjem na nepragmatičnost zahteve, da bi morala izstopiti iz obveznega zavarovanja za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vsaj za en dan in nato ponovno vstopiti, da bi ji lahko bila priznana pravica do starostne pokojnine bi tako zadostila zakonskim zahtevam. Sodišče pravilno pojasni, da ne moremo enačiti pravice do delne pokojnine, ki je namenjena zavarovancem za lažji prehod iz aktivnega statusa v status uživalca pokojnine. Razlikovalni element je, da gre za zavarovanca, ki je vključen v obvezno zavarovanje in na dan uveljavitve delne pokojnine izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine ter ostane v obveznem zavarovanju v obsegu, ki ustreza sorazmernemu delu polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa, vendar najmanj 2 uri dnevno ali 10 ur tedensko. Zakaj ne gre enačiti delne pokojnine in sorazmernega dela starostne pokojnine, je sodišče pravilno pojasnilo v 6. točki obrazložitve, saj pravica do starostne pokojnine vključuje tudi izplačevanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Sorazmerni del starostne pokojnine je njen del in ne neka posebna vrsta pravice, kot je delna pokojnina. Zato ne gre za vsebinsko identični pravici, ki bi omogočali primerljivost in kar bi lahko predstavljalo neenakopravno obravnavo in kršitev 14. člena Ustave RS.2 Načelo enakosti pred zakonom pomeni, da predpis ne sme arbitrarno urejati enakih dejanskih položajev različno. Obstajati mora razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog, kar je v tej zadevi podano.3 Zakon določa za priznanje pravice do starostne pokojnine in pravice do delne pokojnine različne pogoje, ki jih mora izpolnjevati upravičenec za priznanje posamezne pravice.

10. Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Z odločbo z dne 5. 1. 2023 ji je bila priznana pravica do povečane delne pokojnine od 30. 12. 2022 dalje in je prišlo samo do spremembe obsega obveznega zavarovanja. Tožnica je bila do 29. 12. 2022 vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja za 40 ur tedensko, od 30. 12. 2022 pa vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja 30 ur tedensko. 2 Ustrezno je sklicevanje sodišča na sodbo VDSS Psp 416/2017. 3 Izstop in ponovna vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.