Jedro

Glede na to, da je v resnici sporen le del naloženega davka, po presoji Vrhovnega sodišča, revident s tem, ko je navedel kot sporen celoten naložen davek, ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, po katerem bi moral jasno in določno izkazati, koliko naloženega davka je še spornega.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka po odvetnici dne 30. 10. 2007 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29. 3. 2005, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo z dne 24. 5. 2004. Z njo je Davčni urad M.S. tožniku za leto 2003 odmeril davek od dobička iz kapitala pri prodaji vrednostnih papirjev in deležev iz kapitala v tam navedenem znesku.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožnik navaja, da je revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. V skladu s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavanem primeru je revident sicer kot sporno vrednost navedel celoten znesek naloženega davka, ki znaša 29.378,12 EUR (prej 7.040.174,40 SIT), vendar po presoji Vrhovnega sodišča revident s tem, ko je le pavšalno navedel kot sporen celotni naloženi davek, ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, po katerem bi moral jasno in določno izkazati, koliko naloženega davka je še spornega. Tako Vrhovno sodišče ni moglo presoditi, ali sporni del naloženega davka presega 20.000,00 EUR. Torej revident v obravnavanem primeru ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrglo kot nedovoljeno.

8. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.