Jedro

Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe je treba začeti šteti od takrat, ko je bil sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena pritožba tretje in potrjen napotitveni sklep sodišča prve stopnje, vročen tožeči stranki, in ne že od dneva njegove izdaje.

Ker ugovori tožeče stranke kot tretje v izvršilnih zadevah niti ob vložitvi tožbe niti ob odločanju prvostopenjskega sodišča niso bili pravnomočno zavrnjeni, ta ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev, da je izvršba na sporne premične stvari nedopustna. Tožeča stranka za vložitev takšne tožbe torej ni imela podlage niti v določbi 3. odst. 65. člena ZIZ, niti v napotitvenem sklepu (ki se nanaša le na drugo toženo stranko), in ker tudi ni izkazala, kakšen pravni interes naj bi imela z vložitvijo predmetne tožbe zoper prvo in tretje toženo stranko, je njena tožba zoper prvo in tretje toženo stranko nedopustna.

Izrek

1.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita: - v točkah I. in kolikor se te nanašajo na tretje toženo stranko in se tožba zoper tretje toženo stranko zavrže. - v točki I. izreka, kolikor se ta nanaša na prvo toženo stranko, v točki II. izreka, ter v točki III. Izreka, koliko se ta nanaša na prvo toženo in drugo toženo stranko in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2.Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom v točki I. izreka odločilo, da se zoper prvotoženo in tretjetoženo stranko zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je izvršba Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. Ig 2002/00142 in Ig 2003/00409, ki se nanaša na likalno mizo Stemmatik, medfazno likalno mizo Cometh, šivalni stroj Juki MO 2404 N, šivalni stroj Juki DDL 555 overlook, vezilni stroj Baratto cl 210 N, šivalni stroj Durkopp in trgovsko blago v vrednosti 1,250.000,00 SIT nedopustna v tem delu in da se izvršilna postopka pod opr. št. Ig 2002/00142 in Ig 2003/00409 ustavita in da se razveljavijo vsa opravljena dejanja v delu, ki se nanašajo na tožečo stranko, ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. V točki II. izreka je odločilo, da se enak tožbeni zahtevek tožeče stranke v zvezi z izvršbo Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. Ig 2002/00290 zoper drugo toženo stranko zavrže. V točki III. izreka pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvi toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 165.670,00 SIT, drugi toženi stranki pravdne stroške v znesku 99.884,80 SIT in tretje toženi stranki pravdne stroške v znesku 136.006,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh.

Zoper navedeno odločbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je napačno naziranje sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka prepozno vložila tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, zaradi česar je tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrglo. Meni, da rok za vložitev tožbe ni mogel preteči že 5.7.2004, saj ji je bil sklep, s katerim je zvedela, da je napotitveni sklep postal pravnomočen, vročen šele dne 14.7.2005, kar je po izteku roka, v katerem bi lahko po naziranju sodišča prve stopnje vložila tožbo. Kljub temu, da je sklep postal formalno pravnomočen z izdajo sklepa višjega sodišča, ni postal materialno pravnomočen za tožnico. Zaradi tega pa začnejo pravne posledice pravnomočnosti sklepa za tožnico učinkovati šele od prejema tega sklepa. Ker je bil tožnici rok za vložitev tožbe postavljen po Zakonu o izvršbi in zavarovanju, ki je veljal do 21.9.2002, bi bilo potrebno upoštevati tudi takrat veljavno določbo tega zakona, po kateri je lahko vložnik ugovora tretjega začel pravdo tudi po izteku roka, ki mu ga je določilo sodišče, vse do konca izvršilnega postopka, pri čemer pa mora v takšnem primeru plačati stroške, ki jih povzroči s prekoračitvijo tega roka (3. odst. 65. člena ZIZ). Nadalje opozarja, da druga tožena stranka ni vložila odgovora na tožbo, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo zahtevek zoper prvo in tretje toženo stranko in je glede te odločitve tudi samo s seboj v nasprotju. V obrazložitvi po eni strani tožnici očita, da sta zahtevka zoper ti dve toženki preuranjena in da bo lahko svoj zahtevek zoper njiju vložila v roku 30 dni od prejema sklepa višjega sodišča, s katerim bo njen ugovor pravnomočno zavrnjen, medtem, ko po drugi strani o zahtevku zoper njiju meritorno odločilo. Če se zoper to odločitev ne bi pritožila, kasneje ne bi mogla vložiti tožbe zoper prvo in tretje toženo stranko na nedopustnost izvršbe, ker bi bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Pojasnjuje, da je tožbo vložila tudi zoper ti dve toženi stranki, ker je bila za dne 8.9.2004 oklicana dražba s strani izvršitelja v vseh treh izvršilnih zadevah. Zato meni, da je bil podan njen pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe tudi zoper prvo in tretjetoženo stranko, saj je imela velik interes, da ima še vnaprej v posesti in lasti osnovne stvari, s katerimi izvaja svojo pridobitno dejavnost. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tako izpodbijani sklep kot tudi sodbo razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženim strankam pa naloži plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere dalje do plačila.

Tožena stranka je dne 1.9.2005 pravočasno vložila še dopolnitev pritožbe, v kateri navaja, da je bil dne 25.5.2005 izdan sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št.II Cpg 310/2005, s katerim je bila njena pritožba v zadevi opr. št. Ig 2002/00142 zavrnjena, kar pomeni, da so izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe. Glede na navedeno predlaga, da se izpodbijana sodba in sklep razveljavita.

Druga tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke navedla, da je napotitveni sklep Okrajnega sodišča v Brežicah v izvršilni zadevi opr. št. Ig 2002/00290 postal pravnomočen dne 3.6.2004 in da je rok za vložitev tožbe v tej zadevi začel teči tega dne, iztekel pa se je 5.7.2004. Ker je tožeča stranka vložila tožbo po preteku procesnega roka šele 6.9.2004, je bila tožba vložena prepozno. Pravi, da je nelogično, da je tožeča stranka vložila tožbo dne 6.9.2004, Ker tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sklep Višjega sodišča prejela šele 14.7.2005, ko po njenih navedbah za ta sklep sploh še ni vedela, saj v pritožbi navaja, da je sklep Višjega sodišča prejela šele 14.7.2005. Druga tožena stranka zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi odločbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

a) K odločitvi iz točke II. izreka izpodbijane odločbe Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka dne 6.9.2004vložila tožbo zoper drugotoženo stranko pravočasno, to je v okviru 30-dnevnega roka, ki ji ga je postavilo izvršilno sodišče v napotitvenem sklepu opr. št. Ig 2002/00290 z dne 24.11.2003. Iz spisa Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. Ig 02/00290 izhaja, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. II Cpg 271/2004 z dne .6.2004 zavrnilo pritožbo tožnice zoper navedeni napotitveni sklep in ta sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Iz povratnice pripete k tej odločbi izhaja, da je tožnica sklep pritožbenega sodišča prejela dne 14.7.2004 (tožnica v pritožbi pomotoma navaja datum 14.7.2005). Iz napotitvenega sklepa Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. Ig 2002/00290 z dne 24.11.2003 pa izhaja, da je bila tožnica napotena, da v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa začne pravdo za nedopustnost izvršbe. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno napačno zaključilo, da je tožeča stranka tožbo vložila prepozno. V teoriji sicer obstajajo različna mnenja o tem, kdaj nastopi pravnomočnost pri odločbah sodišča druge stopnje (glej prof. dr. Lojze Ude: Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 314). Vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča potrebno 30-dnevni rok za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe, začeti šteti od takrat, ko je bil sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena pritožba tretje in potrjen napotitveni sklep sodišča prve stopnje, vročen tožeči stranki in ne že od dneva njegove izdaje. Stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožeča stranka tožbo v tej zadevi vložiti najkasneje 5.7.2004, kar je 30 dni po izdaji sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cpg 271/2004 z dne 3.6.2004, je nesprejemljivo, saj tedaj tožnica za ta sklep še ni vedela. Vročen ji je bil šele dne 14.7.2004. Ob takšnem pojmovanju začetka teka roka za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, bi bila tožnici odvzeta možnost vložitve tožbe na nedopustnost izvršbe po 3. odst. 65. člena ZIZ. Rok za vložitev te tožbe tako ni mogel začeti teči prej, kot je tožnica prejela sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cpg 271/2004 z dne 3.6.2004. Upoštevajoč takšen začetek teka roka ter določbo 3. odst. 83. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/1994) pa je potrebno ugotoviti, da je tožnica tožbo dne 6.9.2004 vložila pravočasno. Rok za vložitev tožbe zaradi sodnih počitnic namreč ni začel teči že naslednjega dne po vročitvi tega sklepa tožnici 15.7.2004, ampak šele z 16.8.2004, iztekel pa se je 14.9.2004. Ker je tožnica tožbo dne 6.9.2005 tako vložila pravočasno in za zavrženje tožbe niso bili podani pogoji po določbi 1. odst. 274. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004), sodišče prve stopnje njenega zahtevka (pravilno: tožbe) ne bi smelo zavreči, ampak bi moralo o njem meritorno odločiti. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo iz točke II. izreka izpodbijane odločbe bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj tožeči stranki z nezakonitim postopanjem ni omogočilo obravnavanja pred sodiščem. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 1. odst. 354. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje v točki II. izreka, ter v točki III. izreka, koliko se ta nanaša na drugotoženo stranko razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

b) K odločitvi iz točke I. izreka izpodbijane odločbe Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo tudi o tožbenem zahtevku zoper prvo in tretje toženo stranko. Iz kopij izvršilnih spisov Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. Ig 02/00142, kjer nastopa prva tožena stranka kot upnik in opr. št. Ig 03/00409, kjer nastopa tretje tožena stranka kot upnik, izhaja, da je tožnica kot tretja v obeh izvršilnih zadevah vložila ugovora, s katerima je uveljavljala svojo lastninsko pravico na istih premičnih stvareh, ki so predmet tudi tega pravdnega postopka. Njena ugovora je izvršilno sodišče na prvi stopnji s sklepoma opr. št. Ig 142/2002 z dne 25.11.2004 in opr. št. Ig 409/2003 z dne 26.11.2004 zavrnilo, o pritožbah tožnice zoper ta dva sklepa pa v času, ko je bila izdana izpodbijana odločba v tej pravdni zadevi, še ni bilo pravnomočno odločeno. Ker njeni ugovori kot tretje v navedenih izvršilnih zadevah tako niti ob vložitvi tožbe, niti ob odločanju prvostopenjskega sodišča, niso bili pravnomočno zavrnjeni, tožnica ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev, da je izvršba na sporne premične stvari nedopustna. Po določbi 2. odst. 181. člena ZPP se lahko ugotovitveno tožbo vloži le, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožnik pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz tega razmerja, ali če ima tožnik kakšno drugo pravo korist od vložitve takšne tožbe. Ker tožeča stranka za vložitev takšne tožbe ni imela podlage niti v določbi 3. odst. 65. člena ZIZ, niti v napotitvenem sklepu Okrajnega sodišča v Brežicah Ig 2002/00290 z dne 24.11.2003 - z njim je bila napotena na vložitev tožbe le zoper drugotoženo stranko, in ker tudi ni posebej izkazala, kakšen pravni interes naj bi z vložitvijo predmetne tožbe zoper prvo in tretje toženo stranko imela, je njena tožba zoper prvo in tretje toženo stranko nedopustna. Tožeča stranka je svoj pravni interes za vložitev tožbe v tej zadevi v postopku pred sodiščem prve stopnje omenila le v tožbi, kjer je le na splošno navedla, da ima pravni interes zato, ker brez svojih premičnih stvari, za katere je izvršitelj v vseh treh izvršilnih postopkih že razpisal javno dražbo, ne more opravljati svoje dejavnosti. Enako svoj pravni interes za vložitev tožbe zoper prvo in tretjetoženo stranko utemeljuje tudi v pritožbi. Vendar pa so po zaključkih pritožbenega sodišča takšne navedbe o izkazanem pravnem interesu neutemeljene, saj s tožbo v tej zadevi ne more doseči ničesar več in ničesar drugega kot lahko doseže z ugovorom tretje v izvršilnih postopkih. S samo vložitvijo takšne tožbe tožnica ne more zadržati izvršbe na spornih premičninah (2. odst. 59. člena ZIZ v zvezi s 6. odst. 65. člena ZIZ), to lahko doseže le s predlogom za odlog izvršbe (9. točka 1. odst. 73. člena ZIZ v zvezi s Odločbo Ustavnega sodišča,št. U-I-110/03-16, z dne 14.4.2005). Ker lahko odlog izvršbe predlaga že od vložitvi ugovora tretje v izvršilnem postopku, je njena tožba zoper prvo in tretjetoženo stranko tudi v tem smislu nepotrebna. Sodišče prve stopnje glede na navedeno ne bi smelo tožbenega zahtevka zoper prvo in tretje toženo stranko zavrniti, ampak bi moralo v skladu z določbo 2. odst. 181. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 274. člena ZPP in upoštevajoč tudi lastne ugotovitve o nedopustnosti takšne tožbe pred pravnomočnostjo sklepov o ugovoru tožnice kot tretje v izvršilnih postopkih tožbo zoper njiju zavreči. S kršitvami navedenih določb je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, takšna kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Poleg tega je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj so razlogi prvostopenjskega sodišča pomanjkljivi, nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedene odločitve navaja, da bo tožeča stranka tožbo na nedopustnost izvršbe zoper prvo in tretje toženo stranko lahko vložila šele po pravnomočnosti sklepov o zavrnitvi jenih ugovorov kot tretje v izvršilnih zadevah in je zato a tožba zoper njiju nedopustna, po drugi strani pa navaja, da je tožbeni zahtevek zoper njiju zavrnilo zaradi neutemeljenosti in pomanjkanja pasivne legitimacije, za kar pa ni navedlo nobenega razloga.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenih kršitev pravdnega postopka na podlagi določbe 1. odst. 354. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo, in izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje razveljavilo tudi v delu, ki se nanaša na prvo in tretje toženo stranko. Tožbo zoper tretjetoženo stranko je zato kot nedopustno zavrglo in posledično v skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP tožeči stranki naložilo, da tretje toženi stranki v roku 15 dni plača stroške pravdnega postopka v znesku 136.006,00 SIT (400 točk za odgovor na tožbo, 400 točk za prvo glavno obravnavo, 100 točk za trajanje le-te in 40 točk za odsotnost iz pisarne, 18 točk (2%) materialnih stroškov in 20% DDV v znesku 21.076,00 SIT ter taksa za odgovor na tožbo v znesku 9.550,00 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2005 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče je tako zavrglo tožbo le zoper tretjetoženo stranko, saj je tožeča stranka v pritožbi izkazala, da je pravni interes za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe naknadno podan tudi zoper prvotoženo stranko. Tožeča stranka je namreč v pravočasni dopolnitvi pritožbe z dne 1.9.2005 navedla, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom, opr. št. II Cpg 310/2005, z dne 5.5.2005, pravnomočno zavrnilo njen ugovor tretje v izvršilni zadevi opr. št. Ig 02/00142 ter pritožbi priložila tudi prepis tega sklepa. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča so te nove pritožbene navedbe po določbi 1. odst. 337. člena ZPP dopustne, saj je bil navedeni sklep drugostopenjskega sodišča izdan po izdaji izpodbijane odločbe v tej pravdni zadevi in tožnica zato pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi njenega ugovora v izvršilni zadevi Ig 02/00142, ki se je vodila na predlog prvotožene stranke, ni mogla uveljaviti v postopku pred sodiščem prve stopnje. S pravnomočnostjo sklepa o zavrnitvi ugovora tožeče stranke kot tretje v tej izvršilni zadevi, pa je postala njena tožba na nedopustnost izvršbe tudi zoper prvotoženo stranko naknadno dopustna, saj ima sedaj za vložitev takšne ugotovitvene tožbe podlago v določbi 3. odst. 65. člena ZIZ. Ker je tako tudi o tožbenem zahtevku zoper prvotoženo stranko potrebno meritorno odločiti, pritožbeno sodišče tožbe zoper prvotoženo stranko ni zavrglo, ampak je pritožbi v tem delu ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki I. izreka ter v točki II. izreka, koliko se ti nanašata na prvotoženo stranko razveljavilo in zadevo tudi v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvostopenjsko sodišče bo moralo tako v novem sojenju o tožbenem zahtevku zoper prvotoženo in drugotoženo stranko meritorno odločiti, pri čemer bo moralo - upoštevajoč, da drugotožena stranka ni odgovorila na tožbo, presoditi tudi, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe zoper njo. Prvostopenjsko sodišče se bo moralo posebej opredeliti in dločiti tudi o drugem delu 1. točke tožbenega zahtevka, s aterim tožeča stranka od pravdnega sodišča zahteva, da ustavi izvršilne postopke Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. Ig 2002/00142, Ig 2002/00290 in Ig 2003/00409 in razveljavi vsa opravljena dejanja, ki se nanašajo nanjo.

Na podlagi določbe 3. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.