Jedro

V položaju, ko je zapis služnosti sam po sebi večpomenski, se lastnik na vpis služnosti v zemljiško knjigo pač ne more zanesti. Ker tožena stranka sama ni bila sklenitelj dogovora, ni niti mogla vedeti, na kaj so stranke sodne poravnave s samo poravnavo zares mislile. V takšnem posebnem primeru nosi lastnik zemljiške parcele breme iskanja obvestil (informacij) o tem, kaj so pogodbene stranke resnično hotele.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v pretežnem delu ugodilo zahtevku na prenehanje z motenjem služnosti (točki II in III izreka), naložilo toženi stranki plačilo stroškov postopka (točka IV izreka) in zavrnilo ugovor zoper izdano začasno odredbo (točka V izreka).

2. Pritožbo je vložila tožena stranka. V njej navaja, da je bila služnost ustanovljena s sodnim aktom, in sicer s sodno poravnavo. Glede na sodno poravnavo ni obstajala nobena pot, po kateri naj bi tožeča stranka in njeni pravni predniki hodili 40 ali celo 60 let. To naj bi bilo razvidno tudi iz fotografij, ki jih je toženi stranki prinesel prijatelj šele sedaj, ko je tožena stranka prejela sodbo. Sodne poravnave si ni mogoče razlagati mimo njene vsebine. Tudi če bi bila nejasna, si je ni mogoče razlagati tako, da bi se v bistvu ustanovila služnost na drugem delu parcele.

3. Tožena stranka se v pritožbi še sklicuje na zaupanje v zemljiško knjigo (10. člen Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju: SPZ). Po njenem mnenju takšna služnost, kot jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ni vpisana v zemljiško knjigo. Veljati bi morala takšna služnost, kot je vpisana v zemljiško knjigo. Drugačna služnost se zaradi 10. člena SPZ ne bi smela uveljavljati.

4. V pritožbi se očita prvostopenjskemu sodišču še, da je verjelo le tožeči stranki in njenim pričam, ki so vsi sorodniki v ravni vrsti. Ni upoštevalo, da so različne priče izpovedale, da pot po parceli K. ni bila prevozna z avtomobilom, temveč, da so se avtomobili puščali na ovinku. Ob ogledu ni bila vidna nobena pot po parceli 499/1, niti po parceli št. 497/4 (obe v k.o. X). Sodišče se naj ne bi niti opredelilo do navedb tožene stranke, niti izpovedi nekaterih prič, ki jih pritožba posebej našteva.

5. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila. V odgovoru je predlagala zavrnitev pritožbe.

6. Že po izteku roka za vložitev pritožbe (6. 12. 2011) je tožena stranka vložila še „pripravljalno vlogo“, ki se nanaša na odgovor na pritožbo. Po svoji vsebini predstavlja takšna „pripravljalna vloga“ dopolnitev pritožbe. Te vloge pritožbeno sodišče ni upoštevalo zato, ker je bila vložena že po izteku pritožbenega roka.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Tožeča stranka je v prvostopenjskem postopku zahtevala varstvo svoje služnosti na temelju 212. in 1. odstavka 99. člena SPZ. Med pravdnima strankama obstoj služnosti in na služnost nanašajoče se besedilo sodne poravnave in vpisa v zemljiško knjigo ni bilo sporno. Sporno je bilo, kako si ga je mogoče razložiti.

9. Prvostopenjska sodba je ugotovila, da je bila v zemljiško knjigo vknjižena služnostna pravica na zemljišču s parc. št. 499 na temelju sodne poravnave z dne 30. 8. 2002. Ustanovljena je bila „služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi preko parc. št. 499 in sicer po tistem delu te parcele, ki meji na parc. št. 497/4, v širini 3 m, do parc. št. 497/4 in parc. št. 253/2 in 247/2 ter v obratni smeri nazaj na javno pot, v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 497/4, 253/2 in 247/2“ (rš. 7 prvostopenjske odločbe; vse nadaljnje navedbe robnih številk se bodo nanašale na prvostopenjsko odločbo, tudi če to ne bo posebej tako označeno). Med strankama ni bilo sporno, da se sedaj služnost nanaša na parcelo s parc. št. 499/1, ki je nastala z delitvijo prejšnje parcele št. 499. Vse parcele se nahajajo v k.o. X. 10. Izhodišče utemeljitve prvostopenjske sodbe je bilo, da je takšen zapis sodne poravnave skop in nejasen (rš. 10). S takšnim izhodiščem se strinja tudi pritožbeno sodišče. Besedilo namreč govori o o služnosti, ki naj bi tekla po tistem delu parcele 499 (sedaj: 499/1), ki meji na parcelo s parc. št. 497/4. To besedilo pušča odprto, ali je mišljen takšen pas, katerega po eni strani omejuje prav meja parcel 499/1 in 497/4 (in v nadaljevanju še parcel 253/2 in 247/2), ali pa je s tem zgolj mišljeno tisto področje parcele 499/1, ki ga približno omejujejo meje parcel 497/4 in 253/2 ter 247/2. Mogoče je oboje. Za prvo od dveh možnih razlag se zavzema tožena stranka, za drugo pa tožeča stranka. Kaj je bilo zares mišljeno z besedilom stvarne služnosti, se toliko bolj zastavlja zato, ker omenja besedilo stvarne služnosti tudi dostop do javne poti. Tožena stranka je trdila, da naj bi bil s tem mišljeno dostop do parc. št. 1936, ker naj bi tam tekla javna pot. Ni pa ji uspelo dokazati, da gre pri tej parceli za takšno parcelo, po kateri naj bi bila tekla javna pot (rš. 13). Parc. št. 1936 je namreč povezana z vsemi parcelami v lasti tožeče stranka. Če naj bi po parc. št. 1936 res tekla javna pot, potem bi bilo nelogično, da bi pravni prednik tožene stranke pristal še na ustanovitev služnosti preko parc. št. 499, saj takšna služnost niti ne bi bila nujno potrebna. Vse to je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče v rš. 13. Poleg tega samo besedilo govori o služnostni pravici hoje in vožnje preko parcele št. 499 od parc. št. 497/4, v nadaljevanju do parcel in 253/2 do 247/2 in nato v obratni smeri nazaj na javno pot. Če se upošteva to besedilo, bi bilo torej najbolj verjetno, da bi morala biti javna pot v bližini izhodišča, torej parcele 497/4. Parcela s parc. št. 1936 pa je na nasprotni strani parcele s par. št. 499/1 (kot parcela 497/4). Parcela s parc. št. 1936 meji prav na parceli 247/2 in 253/2, in nikakor ne na parc. št. 497/4. 11. V položaju, ko je zapis služnosti sam po sebi večpomenski, se lastnik na vpis služnosti v zemljiško knjigo pač ne more zanesti. Ker tožena stranka sama ni bila sklenitelj dogovora, ni niti mogla vedeti, na kaj so stranke sodne poravnave s samo poravnavo zares mislile. V takšnem posebnem primeru nosi lastnik zemljiške parcele breme iskanja obvestil (informacij) o tem, kaj so pogodbene stranke resnično hotele.

12. Prvostopenjsko sodišče je iz različnih okoliščin pravilno sklepalo na resnično voljo skleniteljev sodne poravnave. Ta je bila v tem, da obstaja služnost še naprej po obstoječi poti slabe kakovosti. Da je takšna pot ob sklenitvi sodne poravnave v letu 2002 že obstajala, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo (rš. 14). Dostop pa je obstajal že prej, in sicer prav po trasi, kjer je še sedaj služnostna pot. Ta pot je bila sicer slabe kakovosti, vendar pa je bila prevozna s traktorjem. Takšna je ugotovitev na začetnem delu v rš. 14 prvostopenjske odločbe. V luči teh ugotovljenih dejstev je očitno, da so stranke sodne poravnave v letu 2002 v resnici mislile na obstoječo pot, ki je obstajala že takrat in očitno že dolgo prej. Spričo slabe kakovosti poti postane tudi razumljivo, zakaj so v samo poravnavo zapisale, da si mora pot urediti tožeča stranka sama.

13. Glede na povedano je tudi povsem vseeno, ali so po prej obstoječi poti lahko vozila osebna vozila, ali ne. Dogovorjena je bila zgolj pravica vožnje in hoje po obstoječi poti. Njena kakovost ni bila odločilna. Pritožnica sicer vidi stvari drugače, in v pritožbi tudi na več mestih obrazloži, vendar brez uspeha.

14. Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, v katerem trdi, da je sodišče verjelo le tožeči stranki in njenim pričam. Na pričanje F. Ž. se sodba opira v rš. 14, pri čemer ta priča ni v sorodstveni zvezi z nobeno od strank. Sodba se opira tudi na pričanje C. in A. K., in obema verjame (rš. 14). Iz rš. 13 in 14 pa je celo razvidno, da sta navedeni priči v sorodstvenem razmerju s toženo stranko. O pristranskosti sodišča pri presoji dokazov torej ni ne duha ne sluha.

15. Da se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do izpovedi F. Ž. ter C. in A. K., je bilo obrazloženo že prej. Do izpovedi F. K. in B. B. pa se prvostopenjsko sodišče v resnici ni posebej opredelilo. Vendar to ni bistvena kršitev, ki bi vplivala na pravilnost odločitve.

16. Pritožnica zatrjuje, da sta F. K. in B. B. izpovedala, da se je pot po K. parceli usposobila za vožnjo z avtomobilom šele po letu 1999. Takšen dokaz ni bistven že zato, ker je prvostopenjsko sodišče v rš. 14 jasno ugotovilo, da „preden sta svojo nepremičnino kupila C. in A. K., očitno ni bilo dobrega dostopa do teh nepremičnin in da se tudi z avtomobilom ni dalo priti, dalo pa se je npr. s traktorjem, in sicer prav tam, kjer pot poteka tudi sedaj“. Če se temu doda še ugotovitev prvostopenjskega sodišča v rš. 1999, da sta parc. št. 498 in 41.s kupila C. in A. K. v letu 1999, je prvostopenjsko sodišče torej prišlo do iste ugotovitve, za pravilnost katere se zavzema tudi pritožba. Pri tem pa prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo pričanj F. K. in B. B.. To niti ni bilo potrebno. Opustitev prvostopenjskega sodišča je bila torej očitno takšna, da ni v ničemer vplivala na končno odločitev.

17. Kar pa se tiče novih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, ti niso upoštevni. Nove dokaze sme stranka predložiti le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca prvega naroka za glavno obravnavo (1. odstavek 337. člena ZPP). Navedbe tožene stranke niso takšne, da bi se lahko iz njih sklepalo, da bi dokazov ne bi bila mogla ob potrebni skrbnosti predložiti že prej, še med prvostopenjskim postopkom. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da tudi same fotografije, ki kažejo zaraščeno pot, ki naj bi bila podobna travniku, v ničemer ne izpodbijajo ugotovitev prvostopenjskega sodišča, zlasti tistih v rš. 14. Tudi po zaraščeni poti, ki je v naravi videti travnik, je mogoče voziti s traktorjem ali hoditi. Predvsem pa je bilo odločilno stanje v letu 2002 in ne v letu 1999. 18. Pritožba je torej neutemeljena. Višje sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na temelju 1. odstavka 351. in na temelju 353. člena ZPP.

19. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.

20. Zahteva se lahko le povrnitev za pravdo potrebnih stroškov (1. odstavek 155. člena ZPP). Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Vsebina odgovora pa ni bila takšna, da bi lahko vplivala na odločitev v zadevi. Stroški za odgovor na pritožbo torej niso bili potrebni in jih bo morala nositi stranka sama.