Jedro

V upravnem postopku ni bilo ugotovljeno, ali je tožnica s poroko s tujim (avstrijskim) državljanom v letu 1938 pridobila tuje (moževo) državljanstvo. Od te ugotovitve je odvisno, ali je po poroki obdržala svoje dotedanje državljanstvo. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2360/97-11 z dne 12.11.1999, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.7.1997. Z njo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine M. z dne 13.7.1994, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije in da se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I-13/94, v nadaljevanju ZDRS), ni štela za jugoslovansko državljanko.

V razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da je po določbi 39. člena ZDRS pri ugotavljanju posameznikovega državljanstva potrebno uporabiti predpise o državljanstvu od njegovega rojstva do dne ugotavljanja njegovega državljanstva. Po navedeni zakonski določbi se tožnica ne šteje za državljanko Republike Slovenije, ker po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS, ni imela državljanstva Republike Slovenije in SFRJ. Tožnica je po določbi 3. odstavka 15. člena Zakona o občinah (Službeni list Kraljevine Jugoslavije, št. 35 z dne 29.4.1933) dne 28.4.1939 s sklenitvijo zakonske zveze z avstrijskim državljanom izgubila svojo dotedanjo domovinsko pristojnost v bivši občini M. oziroma na območju Kraljevine Jugoslavije ter si po določbi 16. člena istega zakona pridobila domovinsko pristojnost po možu v kraju njegovega prebivališča v C. Tudi po določbi 29. člena Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS (Uradni list Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, št. 109 z dne 19.1.1928) je državljanka kraljevine z omožitvijo izgubila svoje dotedanje državljanstvo, razen, če po predpisih moževe domovine ni pridobila njegovega državljanstva, ali, če si je dotedanje državljanstvo pridržala z ženitno pogodbo, ali pa je ob sklenitvi zakona podala tako izjavo, česar pa tožnica v postopku ni izkazala. Zato je po presoji sodišča prve stopnje pravilna ugotovitev upravnih organov, da je tožnica dne 28.4.1939 s poroko z avstrijskim državljanom postala tuja državljanka. Po določbi 3. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46-105/48) tuja državljanka, ki se je omožila z državljanom FLRJ po 6.4.1941 z omožitvijo ni avtomatično pridobila državljanstva FLRJ, lahko pa ga je pridobila le z redno naturalizacijo (2. odstavek 9. člena). Zato tudi, če bi bilo za tožničinega drugega moža B.P., s katerim se je poročila dne 16.4.1944, s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da je državljan FLRJ, to na njen državljanski status ne bi imelo vpliva.

Po določbi 39. člena ZDRS velja za državljana Republike Slovenije, kdor je po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS, imel državljanstvo Republike Slovenije in SFRJ. To pomeni, da uporaba avstrijskega prava pri ugotovitvi tožničinega državljanstva ne pride v poštev. Zato je zavrnilo njen ugovor, da upravna organa v postopku nista ugotavljala, ali je po predpisih moževe domovine sploh pridobila njegovo državljanstvo. Pri zavrnitvi tožbenega ugovora pa je upoštevalo predvsem tožničino izjavo, v kateri je navedla, da je avstrijsko državljanstvo pridobila s poroko z avstrijskim državljanom avtomatično.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je bila evidenca o njenem državljanskem in osebnem statusu pomanjkljivo vodena, saj zakonski zvezi, ki ju je sklenila, sploh nista bili evidentirani. Ugotovitev upravnih organov, ki mu pritrjuje sodišče prve stopnje, da si ob sklenitvi zakonske zveze z avstrijskim državljanom ni pridržala državljanstva Kraljevine SHS z ženitno pogodbo ali izjavo, ki jo je podala ob sklenitvi zakona, je zato vsaj preuranjena, še zlasti zato, ker je avstrijsko državljanstvo pridobila na podlagi posebne prošnje dne 15.12.1947. V zadevi pa je potrebno uporabiti tudi tuje pravo, in sicer avstrijske predpise, ki so urejali državljanstvo v letu 1939, v času ko je sklenila zakonsko zvezo z avstrijskim državljanom. Če po predpisih moževe domovine ni pridobila njegovega državljanstva, in to zatrjuje, po določbi 29. člena Zakona o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ni izgubila državljanstva kraljevine. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 29. člena Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS je državljanka kraljevine z možitvijo s tujim državljanom izgubila državljanstvo, razen če po predpisih zakonov moževe domovine ni pridobila njegovega državljanstva, ali, če si je pridržala državljanstvo kraljevine z ženitno pogodbo ali, če take pogodbe ni, če je podala ob sklenitvi zakona tako izjavo.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bila tožnica v upravnem postopku pozvana na predložitev dokazil o tem, ali si je pridržala državljanstvo kraljevine z ženitno pogodbo. Dokazil o tem ni predložila, v upravnem postopku pa tudi ni navajala, da bi podala izjavo o pridržanju državljanstva. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev upravnih organov, ki ji pritrjuje sodišče prve stopnje, da si tožnica svojega dotedanjega državljanstva ni pridržala.

Utemeljeno pa tožnica ugovarja, da v postopku pred izdajo ugotovitvene odločbe o njenem državljanstvu ni bilo ugotovljeno, ali je po predpisih moževe domovine s poroko sploh pridobila moževo državljanstvo. Pri tem je potrebno upoštevati, da je bila Avstrija v letu 1938 že priključena tretjemu rajhu (Nemčiji) in bi bilo zato potrebno tožničino državljanstvo presojati po predpisih, ki so takrat urejali državljanstvo tujke, ki je sklenila zakonsko zvezo z avstrijskim državljanom. Od navedene ugotovitve je odvisno, ali je tožnica po poroki s tujim državljanom po določbi 29. člena Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS obdržala svoje dotedanje državljanstvo. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča, če se tožničino državljanstvo presoja na tej pravni podlagi, dejansko stanje v tem delu nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno. Od pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je odvisna pravilna uporaba materialnega prava.

Po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče z določbo 3. odstavka 15. člena Zakona o občinah utemeljevati, da je tožnici državljanstvo Kraljevine SHS prenehalo s poroko s tujim državljanom. Navedena zakonska določba ureja prenehanje članstva oziroma domovinstva v določeni občini zaradi pridobitve članstva v drugi občini oziroma zaradi izgube državljanstva. Izgubo državljanstva pa je urejal tedaj veljavni Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS (členi od 21 do 37).

Ker je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v skladu s 76. členom ZUS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.