Jedro

Če sta zakonca imela pred sklenitvijo zakonske zveze vsak svoje stanovanje, sta se po 14. členu ZSR morala odločiti, katero stanovanje bosta še naprej uporabljala, razen če nobeno od stanovanj zanju ni bilo primerno. To je veljalo tudi v primeru, če je bil en zakonec na enem stanovanju samo uporabnik stanovanja. Dosledno temu izhodišču je sodna praksa razlagala tudi določbe o odpovedi stanovanjskega razmerja. Imetniku stanovanjske pravice je bilo mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje na podlagi 60. člena ZSR tudi tedaj, ko je imel prazno družinsko stanovanjsko hišo njegov zakonec, ki je bil po 1. odstavku 5. člena le uporabnik (stališče s posvetovanja rednih sodišč SRS 18. in 19.2.1987 v Ljubljani, Pravosodni bilten, št. 2/87, str. 24).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala, da ji proda stanovanje št. 28 v IV. nadstropju stavbe na Vrhniki pod pogoji iz stanovanjskega zakona. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 128. člena SZ v povezavi s 60. členom prej veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili 59. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tožničin delež na skupnem premoženju je neznaten, zakonska zveza je razpadla, sporna hiša pa bo verjetno prodana zaradi poplačila dolgov tožničinega moža. Ker je odločitev o tožničinem deležu predhodno vprašanje, ki ga sodišče ni rešilo, je podan tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer kršitev 12. člena ZPP. Zaradi te kršitve sta bila zmotno uporabljena 128. oz. 148. člen SZ. Tožeča stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi pritožbi tožeče stranke.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Stanovanjska pravica je bila po zakonu o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84) pravica, ki je bila dodeljena sicer eni osebi, vendar za zadovoljevanje stanovanjskih potreb družine. Poseben položaj med družinskimi člani je imel zakonec. Zakonodajalec je izhajal iz predpostavke, da zakonca stanujeta skupaj in je zato določil, da imata pravico le do enega stanovanja. Če sta imela pred sklenitvijo zakonske zveze vsak svoje stanovanje, sta se po 14. členu ZSR morala odločiti, katero stanovanje bosta še naprej uporabljala, razen če nobeno od stanovanj zanju ni bilo primerno. To je veljalo tudi v primeru, če je bil en zakonec na enem stanovanju samo uporabnik stanovanja. Dosledno temu izhodišču je sodna praksa razlagala tudi določbe o odpovedi stanovanjskega razmerja. Imetniku stanovanjske pravice je bilo mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje na podlagi 60. člena ZSR tudi tedaj, ko je imel prazno družinsko stanovanjsko hišo njegov zakonec, ki je bil po 1. odstavku 5. člena le uporabnik (stališče s posvetovanja rednih sodišč SRS 18. in 19.2.1987 v Ljubljani, Pravosodni bilten, št. 2/87, str. 24). Da sta tožnica in U.C. zakonca ter da njuna zakonska zveza tudi dejansko še vedno obstaja, sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili. Da je zakonska zveza "dejansko razpadla" tožeča stranka ni uspela dokazati, na revizijski stopnji pa dvom v pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni več pravno odločilen (3. odstavek 385. člena ZPP). Sodišči sta tudi ugotovili, da je stanovanjska hiša primerna za bivanje cele družine (glede na to, da ima dve ločeni stanovanji celo za morebitno bodoče ločeno življenje bolne tožnice). Sodišči prve in druge stopnje sta tako že iz tega razloga pravilno odločili, da je odpovedni razlog po 60. členu ZSR podan in s tem tudi ovira po 2. odstavku 128. člena stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94).

Če pa je navedeni odpovedni razlog podan celo tedaj, ko ima prazno stanovanjsko hišo le tisti zakonec, ki je uporabnik stanovanja, je toliko bolj podan tedaj, če je stanovanjska hiša skupno premoženje zakoncev po 2. odstavku 51. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 39/84 - preč. bes.). Velikost deleža na tem skupnem premoženju zato na obstoj odpovednega razloga ne more imeti nobenega vpliva.

Če pa ni pomembno, kolikšen je delež tožnice na skupnem premoženju, tudi ni bil kršen 12. člen ZPP. Odločitev o višini deleža v tej pravdi ni predhodno vprašanje.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).