Jedro

Pričetek legalizacije nelegalnega objekta ne predstavlja okoliščine, ki bi bila relevantna z vidika izdaje izpodbijane odločbe in presoje njene zakonitosti. Za odločitev v zadevi je namreč bistveno zgolj, da tožnik pred začetkom gradnje spornega objekta in v času izdaje izpodbijane odločbe za izvedeni poseg ni imel ustreznega dovoljenja; zakonitost izrečenega inšpekcijskega ukrepa se namreč presoja glede na pravno in dejansko stanje v času izdaje prvostopenjske upravne odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper, je kot prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik (kot inšpekcijski zavezanec) takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo bazena maksimalnih tlorisnih dimenzij 11,45 m x 5,05 m, globine 1,5m, vključno s strojnico in stopnicami, ki je izveden na parc. št. 6982/1, k. o. ... (1. točka izreka) ter da mora tožnik na svoje stroške v treh mesecih od prejema odločbe odstraniti predhodno opredeljeno gradnjo in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka). Prvostopenjski organ je podal še opozorilo po prvem odstavku 89. člena Gradbenega zakona - GZ (3. točka izreka), izrekel prepovedi po prvem odstavku 93. člena GZ (4. točka izreka), odločil o označitvi objekta s tablo po prvem odstavku 96. člena GZ (5. točka izreka), podal pouk o tem, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka) ter navedel, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (7. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se bazen glede na dimenzije ne uvršča med enostavne objekte in bi bilo za njegovo izgradnjo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ga investitor ni pridobil. Obravnavani objekt je v skladu določbami GZ zato nelegalen objekt. 3. Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi svoje odločbe je med drugim pojasnila, da prvostopenjski organ ne presoja pogojev za legalizacijo objekta, temveč opravlja inšpekcijski nadzor po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), v primeru ugotovitve kršitve predpisov pa izreče ustrezen inšpekcijski ukrep. Inšpekcijski postopek je ločen od postopka pridobivanja gradbenega dovoljenja, zato so navedbe o postopku legalizacije nerelavantne. Takšno je tudi stališče iz sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča, X Ips 928/2005 z dne 2. 4. 2009, ter sodba Upravnega sodišča, II U 330/2011). Izrečen inšpekcijski ukrep je določen po samem zakonu (82. člen GZ), zato upravni organ ni imel podlage oz. razloga za presojo morebitne (ne)sorazmernosti izrečenega ukrepa.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da je v postopku prišlo do napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj gradbena inšpektorica ni upoštevala, da je tožnik že pričel s postopkom legalizacije. O začetku postopka legalizacije vseh objektov na parcelah tožnika 6982/1 in 6982/2 je bil upravni organ obveščen z dopisom v drugi inšpekcijski zadevi, ki jo vodi ista inšpektorica. V upravnem postopku ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti, ki inšpektorje veže na podlagi 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in 7. člena ZIN. Upoštevati bi bilo treba sprožene postopke legalizacije, kot tudi, da tožnik ni sam postavil nelegalnih objektov, pač pa jih je zgolj podedoval. Inšpekcijski organ je tožniku naložil težji ukrep, čeprav bi se enako lahko doseglo s postopkom legalizacije, ki je bil sprožen še pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo njegovih stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

**K I. točki izreka:**

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ tožniku naložil odstranitev nelegalnega objekta - bazena na parc. št. 6982/1, k. o. ... (ter izrekel druge ukrepe, prepovedi in opozorila).

8. Tožnik najprej uveljavlja, da je bilo v zadevi napačno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj upravna organa nista upoštevala, da je za objekt v teku postopek legalizacije.

9. Sodišče s tem v zvezi pritrjuje stališču upravnih organov, da pričetek legalizacije nelegalnega objekta ne predstavlja okoliščine, ki bi bila relevantna z vidika izdaje izpodbijane odločbe in presoje njene zakonitosti. Za odločitev v zadevi je namreč bistveno zgolj, da tožnik pred začetkom gradnje spornega objekta in v času izdaje izpodbijane odločbe za izvedeni poseg ni imel ustreznega dovoljenja; zakonitost izrečenega inšpekcijskega ukrepa se namreč presoja glede na pravno in dejansko stanje v času izdaje prvostopenjske upravne odločbe. Postopek pridobivanja dovoljenj je ločen od obravnavanega (inšpekcijskega) postopka, morebitna kasnejša pridobitev gradbenega dovoljenja pa lahko vpliva le na izvršitev izpodbijane inšpekcijske odločbe (tako npr. tudi Vrhovno sodišče v sodbi, X Ips 928/2005 z dne 2. 4. 2009, na katero se sklicuje tudi toženka v drugostopenjski odločbi).

10. Neupoštevno je tudi tožnikovo sklicevanje, da spornega objekta ni sam postavil, pač pa je nepremičnino zgolj podedoval. GZ v prvem odstavku 79. člena določa, da je inšpekcijski zavezanec v postopku inšpekcijskega nadzora investitor, če je investitor neznan, pa se za inšpekcijskega zavezanca šteje zemljiškoknjižni lastnik zemljišča ali objekta, na katerem se izvaja gradnja. Inšpekcijski ukrepi zaradi nedovoljenih posegov so tako v prvi vrsti uperjeni zoper investitorje, ki gradijo brez ustreznih dovoljenj. Ker pa je namen inšpekcijskih ukrepov vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred nedovoljeno gradnjo, sprememba lastništva oziroma sprememba nosilca obveznosti ne more biti ovira za odpravo nezakonitega položaja. Pri tem ni pomembno, ali so pravni nasledniki sami nadaljevali z nedovoljeno gradnjo ali prispevali k njej. Tako se inšpekcijski ukrepi lahko prenesejo na zavezančeve pravne naslednike, to je tiste osebe, ki pridobijo nelegalno zgrajeni objekt, saj je ukrep v javnem interesu vezan na bistveno lastnost objekta - njegovo nelegalnost. S prenosom pravic pa ta pomanjkljivost ne preneha.

11. Tožnik uveljavlja še, da je inšpekcijski ukrep, s katerim mu je bila naložena odstranitev nelegalnega objekta, nesorazmeren, saj si tožnik prizadeva za legalizacijo tega, s katero bi bil dosežen namen GZ.

12. Sodišče s tem v zvezi najprej ponavlja, da za odločitev v obravnavni zadevi zatrjevana okoliščina, da je tožnik pričel s postopki legalizacije predmetnega objekta, ni relavantna. Ob tem sodišče dodaja, da so inšpekcijski ukrepi v primeru nelegalne gradnje določeni v zakonu. Iz prvega odstavka 82. člena GZ tako izhaja, da v primeru nelegalnega objekta gradbeni inšpektor, drug pristojni inšpektor ali občinski inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani na stroške inšpekcijskega zavezanca, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. V okoliščinah predmetne zadeve, ko je inšpektor ugotovil, da je obravnavani objekt nelegalna gradnja, je tožniku lahko izrekel zgolj predstavljene ukrepe, tj. ustavitev gradnje objekta in njegovo odstranitev ter vzpostavitev prejšnjega stanja. Za stališče tožnika, da bi inšpektor v takšnem položaju lahko inšpekcijski postopek zaključil tudi brez izreka navedenih ukrepov, in sicer na podlagi upoštevanja okoliščine, da je tožnik pričel s postopki za legalizacijo objekta, zakonske podlage ni. Iz predstavljenih razlogov je treba zavrniti tudi (izključno na navedenem napačnem stališču temelječ) tožbeni očitek, da je upravni organ z izrečenim ukrepom kršil načelo sorazmernosti.

13. Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj sta se tožnik in toženka tej pisno odpovedala (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

15. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora.

16. Odločitev o stroških tožnika temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.