Jedro

Oškodovanec je nedvomno umrl zaradi poškodb, ki mu jih je s kijem povzročil obtoženec in ne zaradi morebitnega udarca z glavo ob padcu ob pločnik, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo postavitev novega izvedenca medicinske stroke. Utemeljeno je tudi zavrnilo pregled kija in rekonstrukcije, kajti dejansko stanje je bilo v celoti razjasnjeno z izpovedbami prič ter z ogledom.

Obtoženčeve sposobnosti razumevanja in obvladovanja niso bile bistveno zmanjšane, ker je udaril oškodovanca s kijem po glavi, ki je nedvomno občutljiv vitalni del telesa in se je zavedal, da mu lahko povzroči posebno hudo poškodbo ter je v to privolil, istočasno pa bi se tudi moral in mogel zavedati, da zaradi poškodbe glave oškodovanec lahko umre, kar se je tudi v resnici zgodilo.

Glede na obtoženčeve zdravstvene razmere in časovno odmaknjenost dejanja je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo nekoliko previsoko kazen, zato je ob uporabi omilitvenih določil kazenskega zakonika v tej smeri ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika ter izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obtožencu izreklo kot primerno kazen dve leti in šest mesecev zapora.

Izrek

Pritožbi zagovornika obt. Z. G. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obt. Z. G. ob uporabi 2. točke 42. čl. in 2. točke I. odst. 43. čl. KZ izreče kazen 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora, v preostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s citirano sodbo spoznalo obt. Z. G. za krivega zaradi kaznivega dejanja posebne hude telesne poškodbe po čl. 135/II in I KZ, mu izreklo kazen štiri leta zapora in odločilo, da mora plačati stroške kazenskega postopka ter povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik odv. M. S. iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 370 ZKP in predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec svetnik J. S. je na seji senata predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po pregledu kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje potem, ko je izvedlo vse potrebne dokaze in obtoženca zanesljivo spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, svoje zaključke pa je tudi primerno obrazložilo. Po oceni pritožbenega sodišča zato ni utemeljena pritožbena navedba, češ da je priča M. O., ki je delala kot natakarica v K. baru, videla, da je obtoženec vzel oškodovancu kij, udarca oškodovanca, kot jih je opisoval obtoženec, pa ne, kajti sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe obširno in prepričljivo obrazložilo, zakaj je poklonilo vero priči O., ne pa obtoženčevemu zagovoru, pritožbeno sodišče pa v zaključke sodišča prve stopnje nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je tudi izrecno obrazložilo, zakaj ni sprejelo zagovora obtoženca in izjav nekaterih prič, da naj bi oškodovanec v lokalu izzival in žalil goste ter zanesljivo zaključilo, da je obtoženec s svojim ravnanjem sprožil dogodke, ki so pripeljali do kaznivega dejanja, kar mu je posebej štelo tudi kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da je iz uradnih zaznamkov o obvestilih, ki sta jih dala v predhodnem postopku M. O. in R. Š. sicer res razvidno, da naj bi se oškodovanec v lokalu vedel neprimerno, vendar sta od prvega zaslišanja dalje izpovedala o neprimernem vedenju obtoženca in očitno v postopku nihče ni imel pomislekov v njuni izpovedbi, zato jima tudi ni predočil njune informativne izjave, ampak je pritožnik šele v pritožbenih navedbah opozoril na to neskladje, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ne vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje zanesljivo zaključilo, da je obtoženec povzročil oškdovancu take poškodbe, da je zaradi njih kasneje tudi umrl. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno sprejelo v celoti izvedensko mnenje in zanesljivo zaključilo, da je oškodovanec nedvomno umrl zaradi poškodb, ki mu jih je s kijem povzročil obtoženec in ne zaradi morebitnega udarca z glavo ob padcu ob pločnik, zato je tudi utemeljeno zavrnilo postavitev novega izvedenca medicinske stroke. Utemeljeno je tudi zavrnilo pregled kija in rekonstrukcije, kajti dejansko stanje je bilo v celoti razjasnjeno z izpovedbami prič ter z ogledom, pri katerem so sodelovale tudi stranke in očividci dogodka.

Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov glede izpovedi priče R. Š., kajti sodišče prve stopnje je njegovo izpoved ocenilo kot skladno z izpovedbami Š. Ž. in M. L., vsi pa so izpovedali, da je obtoženec tekel za oškodovancem, ga dohitel in udaril s kijem, pri tem pa so njihove izpovedi jasne in logične, očitno so izpovedali o dogodku, ko so ga sami videli in ne da bi morda samo sklepali o njem, kot neutemeljeno navaja pritožnik. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da obtoženec ni mogel biti v nobenem silobranu, zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, češ da sodišče ni ocenilo ravnanja oškodovanca in poškodbe obtoženčevega palca, ki naj bi očitno kazala, da se je branil pred oškodovancem, kajti izvedenec je izrecno izpovedal, da to ni tipična obramba poškodba, ampak so take poškodbe na mezinčevi strani podlahti, ko si žrtev poskuša zakriti vitalne dele telesa, v glavnem glavo, medtem ko je obtoženec poškodbo palca najverjetneje dobil, ko je poskušal zagrabiti kij, oziroma ko se je z oškdovancem ruval zanj. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tudi neutemeljena pritožbena navedba, češ da bi moralo sodišče uporabiti določilo člena 135/IV KZ, kajti podan ni nobeden od zakonitih pogojev za uporabo tega določila, zato tudi ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje v zvezi s tem zavzelo kakšno posebno mnenje, poleg tega pa je pritožnik to možnost šele navedel v pritožbi, ne da bi jo tudi ustrezno obrazložil. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi v celoti obrazložilo kazensko odgovornost obtoženca, pri tem je tudi sprejelo izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki je izrecno izpovedal, da je obtoženec "obvladoval svoje ravnanje, da se je zavedal, da je s kijem možno nekoga tudi ubiti, vedel je tudi, ko je zapuščal kavarno, da ga zunaj čaka pretep" (list. št. 159), zaradi česar je tudi neutemeljena pritožbena navedba, češ da naj bi šlo za pomanjkanje naklepa v smeri posebne hude telesne poškodbe, ker je izvedenec dodal svojo laično mnenje, da naj bi obtoženec hotel oškodovanca samo pretepsti. Pritožbeno sodišče je ob tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da obtoženčeve sposobnosti razumevanja in obvladovanja niso bile bistveno zmanjšane in ker je udaril oškodovanca s kijem po glavi, ki je nedvomno občutljiv vitalni del telesa in se je zavedal, da mu lahko povzroči posebno hudo poškodbo ter je v to privolil, istočasno pa bi se tudi moral in mogel zavedati, da zaradi poškodbe glave oškodovanec tudi umre, kar se je tudi v resnici zgodilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede na obtoženčeve zdravstvene razmere in časovno odmaknjenost dejanja obtožencu izreklo nekoliko previsoko kazen, zato je ob uporabi omilitvenih določil kazenskega zakonika v tej smeri ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika ter izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obtožencu izreklo kot primerno kazen dve leti in šest mesecev zapora.

Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo zatrjevanih kršitev niti takih, na katere mora v korist obtoženca paziti po uradni dolžnosti, je razen v zvezi s kazensko sankcijo v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.