Jedro

Pooblastilo, da SRD izda po izpeljanem upravnem postopku sklep o privatizaciji, se nanaša le na to odločitev in ne generalno pooblastilo, da SRD izdaja vse svoje sklepe kot akte v upravnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 518/2000-12 z dne 4.7.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnice zoper sklep nadzornega sveta SRD d.d., L., z dne 16.3.2000. Iz navedenega sklepa izhaja, da SRD, d.d. pri pregledu poslovnih knjig na dan 31.12.1992 ni ugotovila obstoja družbenega kapitala v Družbi G., d.o.o., L. Sodišče prve stopnje, ki je tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS je v obrazložitvi navedlo, da akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalne skupnosti, ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Dokončni posamični akt je odločba in sklep, ki jo izdajo organi državne uprave in nosilci javnih pooblastil v upravnih stvareh, v zato posebno določenem (upravnem) postopku. Predmet izpodbijanja v upravnem sporu pa niso akti poslovanja, če tudi so po svoji zunanji obliki sestavljeni kot sklep ali celo odločba. V konkretnem primeru pa gre za sklep, sprejet na seji nadzornega sveta SRD d.d., po katerem ta družba pri pregledu poslovnih knjig na dan 31.12.1992 ni ugotovila obstoja družbenega kapitala v družbi G. d.o.o., L. Tako ne gre za upravni akt, s katerim bi se poseglo v pravico oziroma pravno korist posameznika, v tem smislu, da bi bilo mogoče zoper tak sklep vložiti pritožbo ali sprožiti upravni spor. V tem primeru gre namreč za akt poslovanja tožene stranke, ne pa za upravni akt oziroma za akt ali dejanje, s katerim bi se posegalo v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, v smislu 3. odstavka 1. člena ZUS.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Navaja, da zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti SRD (nadalje ZZLPPO) določa pogoje, na podlagi katerih so se družbe, ki se do takrat, iz v zakonu točno določenih razlogov še niso privatizirale, prešle v last in upravljanje SRD. Na podlagi tega zakona so bile na SRD prenesene pristojnosti za nadaljnje odločanje v postopkih privatizacije, ki jih je pred uveljavitvijo zakona imela Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo. To je razvidno iz 3. odstavka 4. člena ZZLPPO. Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo je nesporno upravni organ, ki odloča o upravnih stvareh v upravnem postopku in tako je s prenosom njenih pristojnosti na SRD le-ta pridobila javna pooblastila za vodenje privatizacijskih postopkov. To je razvidno tudi iz 16. člena ZZLPPO, ki določa postopek privatizacije in izdajo sklepa o tem, ki ga sprejme SRD po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku in zoper katerega je možna pritožba na ministrstvo pristojno za ekonomske odnose in razvoj. Iz tega izhaja, da SRD odloča s sklepom o privatizaciji, ki ga sprejema po določilih splošnega upravnega postopka in da je izpodbijani sklep upravni akt. SRD bi na podlagi 4. člena ZZLPPO morala nadaljevati s postopkom privatizacije tam, kjer je Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo končala.

Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo je kot zadnje dejanje dne 14.9.1998 izdala odločbo, na podlagi katere je družba G. prešla v last in upravljanje SRD, ker ni v roku vložila vloge za izdajo soglasja k privatizaciji in predložila otvoritvene bilance. SRD bi zato morala družbo G. pozvati na predložitev otvoritvene bilance stanja na dan 1.1.1993, da bi lahko ugotovila višino družbenega premoženja in izdala sklep o privatizaciji. Ugotavljanje višine družbenega kapitala pa je sestavni del sklepa o privatizaciji. SRD pa ni delovala tako, temveč je nadzorni svet te družbe izdal izpodbijani sklep, v katerem je ugotovil, da v družbi G. ni družbenega premoženja. Nadzorni svet je odločal v upravni stvari, za katero je pridobil javna pooblastila za vodenje upravnih postopkov. Izpodbijani sklep nadzornega sveta predstavlja dokončen posamični akt, s katerim je odločeno o privatizacijskem postopku. Da gre za dokončni posamični akt pa potrjuje dejstvo, da je bilo z navedenim sklepom dokončno odločeno o uporabi certifikatov, ki so jih upravičenci vplačali na podlagi poziva SRD in Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 29.9.1998. Sklep, s katerim je zaključen privatizacijski postopek določene družbe, kot je sklep o ugotovitvi, da ni družbenega premoženja, je upravni akt in je zoper njega, ker zanj ni izrecno predpisana pritožba, možno direktno sodno varstvo v upravnem sporu.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izpodbijani akt ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, temveč akt poslovanja nadzornega sveta gospodarske družbe. Akt ni bil izdan v upravnem postopku in ne posega v pravico oziroma pravno korist posameznika, saj ugotavlja le stanje oziroma obstoj družbenega kapitala v družbi G. d.o.o., L. na dan 31.12.1992. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na določbo 16. člena ZZLPPO, po kateri naj bi SRD pridobila javno pooblastilo na področju privatizacije nasploh za vse odločitve v zvezi s lastninjenjem in privatizacijo podjetij z družbenim kapitalom, ki so v celoti ali delno v njeni lasti. Po določbi 2. odstavka 16. člena ZZLPPO SRD izda sklep o privatizaciji po določbah zakona o splošnem upravnem postopku. Ta sklep pa se vroči le pravni osebi, ki se privatizira ter denacionalizacijskim upravičencem, ki so zavarovali svoj zahtevek v skladu z 48. členom tega zakona. Zoper ta sklep je dopustna pritožba. Iz tega je tudi razvidno, da lastniki certifikatov, ki bi sodelovali pri interni razdelitvi oziroma notranjem odkupu delnic, niso stranke v tem postopku. Pooblastilo, da SRD izda po izpeljanem upravnem postopku sklep o privatizaciji, se nanaša le na tovrstno odločitev in ni generalno pooblastilo, da SRD izdaja vse svoje sklepe kot akte v upravnem postopku. SRD mora nadaljevati s postopkom privatizacije, vendar ne kot organ, ki nadaljuje delo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo, temveč kot gospodarska družba, ki je lastnik podjetja, ki se mora privatizirati v skladu z zakonom. Odločitve o tem pa so, razen tistih, za katere je posebej v zakonu določeno, da so upravni akti, le akti poslovanja gospodarske družbe.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da ni podan razlog, s katerim tožnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 73. v zvezi z 68. členom ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.