Jedro

Za dopustno prosto uporabo avtorskih del pri izvajanju dokazov gre, če se avtorsko delo uporabi za namen dokazovanja organa v postopku o resničnosti nekih trditev. Tožena stranka je izdala knjigo, to pa ni „uradni postopek“ v smislu 56. člena ZASP. Uporaba avtorskih del zunaj tega namena, v obravnavanem primeru za seznanitev javnosti, pa ni krita z navedeno izjemo.

Upoštevaje dejstvo, da je tožena stranka zavrnila predlog izvensodne poravnave za prvo objavo ter ponovno brez dovoljenja tožeče stranke kršila njene materialne avtorske pravice pri izdaji druge knjige, je v zvezi z izdajo druge knjige bila pravilno prisojena civilna kazen v višini dvakratnika avtorju izplačanega zneska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 444,48 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka kršila izključno materialno avtorsko pravico s tem, da je brez dovoljenja tožeče stranke reproducirala in distribuirala v knjigi A, kot prilogo 12 a, ter v knjigi B, na straneh 346 do 350, fotokopijo članka: C, avtorja besedila J. T. in avtorja fotografije B. P. iz D. št. 50 z dne 18.12.2009, ki predstavlja avtorsko delo na katerem ima tožeča stranka izključno avtorsko pravico (točki I/1. in I/2. Izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna na svoje stroške objaviti v dnevnih časopisih E. in F. prej navedeni točki izreka te sodbe (točka I/3. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.752,00 EUR v roku 15 dni, po tem datumu z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila in stroške postopka v skupnem znesku 946,00 EUR, (točki I/4. In I/5. izreka). Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 1.876,00 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za plačilo 3.752,00 EUR z zamudnimi obrestmi v delu, ki se nanaša na rok plačila in sicer za čas od izdaje sodne odločbe do prejema sodne odločbe (točka II. izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (točka I izreka) je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbene navedbe, da je bila zaradi neupoštevanja ugovora tožene stranke v zvezi z opredelitvijo vrednosti spornega predmeta za vsak zahtevek posebej kršena pravica tožene stranke do izjave in do sodnega varstva, so neutemeljene. Tožeča stranka je vrednost spornega predmeta opredelila v znesku 5.628,00 EUR, kar je enako vrednosti denarnega zahtevka, ki ga zahteva od tožene stranke zaradi kršitve avtorskih pravic. Glede na tako določeno vrednost spornega predmeta, v danem primeru določitev vrednosti posameznih delov zahtevka nima vpliva na pristojnost sodišča, niti na pravico do revizije. Revizija je namreč v gospodarskih sporih dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000,00 EUR. Da bi vrednost (ne)denarnih zahtevkov v obravnavanem primeru dosegla navedeni znesek, pa tožena stranka ne zatrjuje. Prav tako v obravnavanem primeru ne more nastati vprašanje o stvarni pristojnosti sodišča, saj je za obravnavanje sporov iz avtorske pravice podana izključna stvarna pristojnost okrožnega sodišča (6. točka drugega odstavka 32. člena ZPP).

6. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje o podani pasivni legitimaciji tožene stranke. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka založnik in izdajatelj knjig obravnavanih v tem postopku. Avtor z založniško pogodbo na založnika prenese pravico reproduciranja svojega dela v obliki tiskanja in pravico distribuiranja primerkov dela, založnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal honorar ter delo reproduciral in distribuiral (prvi odstavek 85. člena ZASP). Tožena stranka je na podlagi založniške pogodbe imetnica materialnih avtorskih pravic reproduciranja in distribuiranja za založena dela in s prenosom pravic stopi v položaj avtorja, zato odgovarja za morebitne kršitve avtorskih pravic drugih avtorjev, do katerih pride v zvezi z izdanim delom.

7. Pritožnica tudi s trditvami, da avtorskih pravic tožeče stranke ni kršila, ker je tožeča stranka izdala račun za objavo članka, ne more uspeti. Tožeča stranka je pojasnila, da je račun po prvi objavi članka na toženo stranko naslovila z namenom, da bi nastalo situacijo uredili po izvensodni poti, tožena stranka pa te ponudbe ni sprejela in je račun zavrnila. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da do sklenitve pogodbe med pravdnima strankama v zvezi z objavo članka ni prišlo in je tožena stranka članek objavila brez privolitve tožeče stranke.

8. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na določbo 56. člena ZASP. Uporaba dela je po navedenem določilu prosta, kadar je to nujno potrebno v posamičnih konkretnih primerih zaradi izvajanja nalog javne varnosti ali zagotovitve izvedbe katerih koli uradnih postopkov, med drugim tudi v primeru postopkov v Državnem zboru RS in sodnih postopkih. Tožena stranka je zatrjevala, da je šlo pri izdani publikaciji zgolj za v vezani obliki izdano ustavno obtožbo zoper predsednika RS, ki jo je pripravila skupina poslank in poslancev, sporni članek pa je bil uporabljen kot dokaz, objava knjige pa predstavlja le predstavitev vsebine zakonitega pravnega sredstva javnosti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča določila 56. člena ZASP ni dopustno razlagati tako široko, kot to navaja tožena stranka. Za dopustno prosto uporabo avtorskih del pri izvajanju dokazov gre, če se avtorsko delo uporabi za namen dokazovanja organa v postopku o resničnosti nekih trditev. Tožena stranka je izdala knjigo, to pa ni „uradni postopek“ v smislu 56. člena ZASP. Uporaba avtorskih del zunaj tega namena, v obravnavanem primeru za seznanitev javnosti, pa ni krita z navedeno izjemo.

9. Prav tako objav spornega članka ni moč uvrstiti med omejitve pravic po 2. točki prvega odstavka 48. člena ZASP, saj citirana izjema ne pokriva situacije, ko se časopisni članki v celoti reproducirajo, ampak velja le za pripravo in reprodukcijo povzetkov člankov v pregledih tiska.

10. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je objava ugotovitvenih zahtevkov o kršitvi avtorskih pravic v časnikih D1 in D2 glede na okoliščine primera utemeljena. Tožeča stranka je objavo sodbe zahtevala glede na dejstvo, da so bile kršitve storjene prav z nedovoljeno objavo njenega avtorskega dela, publikacije tožene stranke pa so bile namenjene široki javnosti v Republiki Sloveniji.

11. Na podlagi prvega odstavka 101. člena ZASP je določena zakonska domneva, da se v primeru, kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti šteje, da so materialne avtorske pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za 10 let od dokončanja dela pod pogojem, da ni s pogodbo drugače določeno. V takem primeru delodajalec pri tožeči stranki za avtorsko delo v delovnem razmerju prejema plačo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil avtor članka J. T. pri tožeči stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi in je tožeča stranka avtorju članka decembra 2009 izplačala plačo 3.054,81 EUR, kar izhaja iz njenega potrdila.

12. Ker v pogodbi o zaposlitvi ni določeno kaj drugega, velja glede ustvarjenih avtorskih del v času trajanja te pogodbe domneva po prvem odstavku 101. člena ZASP. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka na primeren način izračunala višino nadomestila za objavo spornega članka. Avtor članka je za svoje delo - pisanje in urejanje prispevkov, prejemal plačo in ne honorarja. Izračun tožeče stranke temelji na dejansko opravljenem plačilu avtorju, pri čemer je tožeča stranka kot kriterij za določitev nadomestila upoštevala vse opravljeno delo avtorja v mesecu decembru 2009, ko je nastal sporni članek, ovrednoteno po številu znakov. Na podlagi tega pa je izračunala, da je odpadlo na sporni članek 31 % stroškov dela avtorja v decembru 2009, kar znaša 938,00 EUR.

13. Tožena stranka je zatrjevala, da je tak način obračuna neprimeren, višini zahtevka pa je ugovarjala, ker da je zahtevek znatno previsok. Pritožbene navedbe, da potrdilo tožeče stranke o izplačilu plače ni nikakršen dokaz, ker ga je zapisala tožeča stranka sama, so neutemeljene. Tožeča stranka je bila delodajalec avtorja, zato je kot taka navedeno potrdilo lahko izdala le sama. Tožeča stranka je z izplačilom plače zaposlenemu avtorju izkazala višino stroškov za opravljen obseg dela, pritožbeno sodišče pa ocenjuje navedeni način kot primeren, saj je avtor od tožeče stranke prejemal in prejel plačo in ne honorarja.

14. Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka lahko zahtevala le običajni honorar, glede katerega bi morala podati ustrezno trditveno podlago. Tožena stranka je prezrla, da je kršilec dolžan plačati upravičencu po drugem odstavku 168. člena ZASP odškodnino v obsegu, ki se določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali pa v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju. Tožeča stranka je nastalo škodo po višini opredelila glede na dejansko nastale stroške, ki jih je imela z izplačilom plače avtorju članka. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da je ob pavšalnem ugovoru tožene stranke o nepravilnem modusu izračuna, višine škode in previsokem zahtevku, tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen.

15. Pravilna je bila tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje zakonitih zastopnikov tožene stranke, ki ga je podala v vlogi z dne 27.3.2012. V zvezi s podano stopnjo krivde je tožena stranka navajala le, da je verjela, da z ničimer ne krši avtorske pravice tožeče stranke ter ji ni mogoče očitati kršitve, ki bi bila storjena iz hude malomarnosti ali namenoma, ter da gre pri njenih publikacijah za manjše izdaje, v katerih sporni članek predstavlja le enega izmed številnih drugih prispevkov. Glede na nesubstanciran dokazni predlog za zaslišanje zakonitih zastopnikov tožene stranke v zvezi s stopnjo krivde, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko zakonitih zastopnikov tožene stranke ni zaslišalo.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve v zvezi z višino prisojene civilne kazni za drugo objavo članka v knjigi B.. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine pravilno upoštevalo vse okoliščine primera in sicer stopnjo krivde kršilca, velikost nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila v zvezi z objavo druge knjige kršitev avtorskih pravic na strani tožene stranke izvedena z eventualno namero, saj je tožena stranka vedela, da tožeča stranka ne soglaša z brezplačno objavo spornega članka, pa je članek kljub temu objavila brez dovoljenja tožeče stranke. Tožena stranka s ponavljanjem navedb o neopaznosti članka ne more omajati pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi s težo kršitve in stopnjo krivde. Upoštevaje dejstvo, da je tožena stranka zavrnila predlog izvensodne poravnave za prvo objavo ter ponovno brez dovoljenja tožeče stranke kršila njene materialne avtorske pravice pri izdaji druge knjige, je po oceni pritožbenega sodišča v zvezi z izdajo druge knjige bila pravilno prisojena civilna kazen v višini dvakratnika avtorju izplačanega zneska.

17. Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka je v pravdi uspela s tremi od štirih zahtevkov v celoti, s četrtim zahtevkom pa je uspela v višini 2/3. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da gre glede na navedeno za sorazmerno majhen uspeh tožene stranke v pravdi in je zato na podlagi 154. člena ZPP tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki vse stroške postopka (primerjaj sklep VS RS II Ips 47/2003).

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 350,40 EUR - nagrada za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi), 20 EUR - pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 ZodvT) in 20 % DDV na odvetniške storitve, kar skupaj znaša 444,80 EUR.