Jedro

Z izjavo na listini je toženec pristopil k dolgu. Tožnik je imel pravni interes, da plača dolg, ker je bila njegova nepremičnina obremenjena s hipoteko, dolg pa je zapadel.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v tistem delu, s katerim je tožencu naloženo, da je dolžan izročiti tožnici: 15 skodelic, čajni komplet, kavni komplet, kasete audio in video, 100 knjig ( leksikon, pravopis, Ljudje in zemlja, romani, strokovna literatura, Biblija, šolske knjige, zdravstvena literatura), 10 parov damskih čevljev, smučarske hlače, trikrat bundo, osebno garderobo, higienske pripomočke, pijačo po izbiri (whisky, stock, vino, kerner), kozarce, skodelice za kavo, bižuterijo, 1300 l kurilnega olja, in v tistem delu, v katerem je zavrnjen zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka izročiti: barometer, 4 krat zlati prstani, jedilni pribor ter se v tem obsegu in glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem se pritožbi zavrneta in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da ji je tožena stranka dolžna izročiti stvari, naštete v točkah I. do XI. točke 1. izreka, ki se nahajajo v toženčevi hiši V. 37a, S. in ji plačati sodno odmerjene stroške v znesku 334.554,00 SIT, v roku 15 dni pod izvršbo. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo.

Proti tej sodbi sta se pritožili tožeča in tožena stranka. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo v zavrnilnem delu sodbe. Navaja, da je njen zahtevek za vrnitev stvari upravičen v celoti. Dejstvo, da priči R. F. in S. O. nista potrdila vseh v tožbi naštetih predmetov, ne more vplivati na to, da je sodišče zahtevek za del predmetov zavrnilo. Obe priči sta povedali, da je bila hiša opremljena za bivanje, da je bila kuhinja lepo opremljena, zato je normalno razumeti pričanje v tem smislu, da v to spada tudi jedilni pribor.

R. F. je povedala, da se spomni barometra, kipa nekega svetnika, da je bil v tožničini sobi tepih in da je imela tožnica telefon oziroma dva, da je imela prstane in verižice ter da ni odnesla iz hiše ničesar, ker ni mogla. Tudi priča S. O. pove, da se spominja kipa svetnika. V zvezi s plačilom uporabnine za pohištvo in druge predmete, ki so ostali v hiši, je bilo na samem ogledu ugotovljeno, da del teh predmetov uporabljajo najemniki. Res je, da tožena stranka v hiši ni živela in da predmetov ni uporabljala direktno, je pa nesporno, da je hišo skupaj s predmeti oddajala in da je torej od uporabe teh predmetov imela korist, saj je za njihovo uporabo dobivala najemnino. Dejstvo je, da je tožena stranka uporabljala predmete v tem smislu, da je to njej prinašalo koristi (najemnino), tožeči pa škodo. Poleg tega je ravnala nepošteno, zato ni razloga, da ne bi vse koristi, ki jo je pridobila, vrnila in poravnala tudi nastalo škodo.

Tožena stranka se pritožuje proti obsodilnemu delu sodbe, sklicuje se na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga razveljavitev sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti ali pa ponovno odločanje.

Navaja, da tožnica ob svojem odhodu iz najete hiše na naslovu V. 37a ni pustila vseh stvari, katerih izročitev je zahtevala s svojo tožbo. Tiste stvari, ki so nedvomno last tožnice in jih pritožnik v nadaljevanju našteva, pa lahko tožeča stranka kadarkoli prevzame in odpelje. Toženec je po izselitvi tožnice poskrbel za fotografiranje vseh prostorov, vse prostore v hiši si je ogledala tudi sodnica, ki je opravila ogled na kraju samem. V sodbi niso jasno in precizno navedene tožničine stvari, ki jih mora izročiti toženec. Dolžan naj bi bil tudi stvari, katerih obstoj sploh ni dokazan in jih sodišče ob ogledu na kraju samem ni našlo. Tožnica ni ponudila dokaza o tem, da bi v stanovanju pustila 1300 litrov kurilnega olja in nedoločeno količino pijače po izbiri, sodišče pa tudi ni ugotovilo, ali se navedena količina kurilnega olja in kakšna pijača sploh nahaja v toženčevi hiši. Sodbe sploh ni mogoče izvršiti v celoti, saj so stvari, ki so predmet sodbe, v nekaterih primerih nedoločene, kot 100 knjig, osebna garderoba, higienski pripomočki, garnitura kristalnih kozarcev, čajni in kavni komplet, pijača po izbiri, bižuterija, čeprav ne gre za generične oziroma nadomestne stvari, v nekaterih primerih pa je nedoločeno število oziroma količina stvari (skodelice za kavo, kozarci, avdio in video kasete, krožniki iz keramike).

Pritožnik opozarja, da lahko izroči tožnici samo tiste stvari, ki se še vedno nahajajo v hiši V. 37a, ne pa tistih, ki jih nima v posesti.

Zato je ravnalo sodišče napačno, ko je zavezalo toženca tudi k vrnitvi tistih specificiranih stvari, ki jih ob ogledu na kraju samem ni našlo in navedlo v zapisniku in torej ni dokazov za to, da bi še vedno obstajale. Očitno je tožnica ob svojem odhodu iz najete hiše pustila zgolj neuporabne stvari ali stvari neznatne vrednosti, edina izjema je oprema kuhinje, ki je bila povsem uporabna, pa je toženka ob izselitvi očitno ni imela kam prenesti, in jo je zato pustila v hiši, ko pa je toženec namestil dodatno ključavnico na vhodna vrata hiše, pa je ni več mogla odpeljati. Kuhinjsko opremo, ki je tudi po ugotovitvi sodišča nesporno last tožnice, bi lahko ta že davno prevzela od tožnika, če bi le želela.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Tožeča stranka v tej zadevi z lastninsko tožbo (37. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, ki ga je treba uporabiti na podlagi 268. člena Stvarnopravnega zakonika) zahteva vrnitev stvari oziroma predmetov od tožene stranke. Za predmete trdi, da so njena last, vendar jih je toženec zadržal brez pravnega naslova. Gre za večje število predmetov (pohištvo, druga oprema stanovanja, osebni predmeti in ostalo), ki so se potrditvi tožnice nahajali v toženčevi stanovanjski hiši, potem ko je morala sama kot najemnica hišo zapustiti zaradi nedopustnega ravnanja toženca.

Sodišče prve stopnje je najprej ugotavljalo, ali je toženec dejansko onemogočil tožnici vstop v hišo in ji s tem preprečil, da bi odpeljala svoje pohištvo in druge svoje stvari. Na podlagi izvedenih dokazov (izpovedi pravdnih strank ter zaslišanih prič) je ugotovilo, da je toženec onemogočil tožnici dostop v hišo in ji s tem tudi onemogočil prevzem stvari, saj je vračilo pogojeval s plačilom visokega zneska (računa za telefon). Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za dvom v pravilnost teh dejanskih ugotovitev. Med pravdnim postopkom sta se stranki sicer dogovarjali, da bi tožnica prevzela sporne predmete, vendar do tega ni prišlo, kot ugotavlja sodba, tudi zaradi ravnanja toženca. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi tožnica že zdavnaj lahko odpeljala svoje stvari iz toženčeve hiše, pa tega do sedaj ni hotela.

Bistveno vprašanje je, kot se je v nadaljevanju pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, obseg stvari, ki jih je tožnica pustila v toženčevi hiši in vrnitev katerih je od toženca upravičena zahtevati.

Nekateri predmeti so tudi po navedah tožene stranke, ponovljenih v pritožbi, nesporno last tožnice in se nesporno v toženčevi hiši še vedno nahajajo. To so: v kuhinji vsi elementi viseči in stoječi, električni štedilnik s pečico, kombiniran hladilnik Gorenje, pomivalni stroj Gorenje, miza s stekleno ploščo in petimi stoli, v spalnici dvojna omara z drsnimi vrati, kotna omara, francoska postelja z jogijem, v drugi spalnici francosko ležišče pliš, v dnevni sobi trikrat bela omara, v kleti gorilec za peč, v sobi za goste šank z vsemi stoječimi elementi ter nekaj oblačil, posteljnine in malenkosti. Toženec v pritožbi zatrjuje, da glede večjega števila ostalih stvari, ki jih zahteva tožnica, njihov obstoj ni dokazan oziroma ni ugotovljen in jih zato ni dolžan vrniti. Gre za sledeče stvari: multipraktik, mikser za juice, toaster, kuhinjska posoda rostfrei 15 kom., 30 krožnikov (18 francoski porcelan, ostalo keramika), tri garniture kozarcev, (črno vino, belo vino, konjak), glasbeni stolp Sony z dvema zvočnikoma, viderekorder Orion, dva TV sprejemnika Nordmende ekran 42 cm in Goldstar ekran 42 cm, likalna deska, likalnik na paro, smuči Elan RC, smučarske palice in smučarski čevlji, sintisajzer namizni šivalni stroj, sesalec Electrolux, pralni stroj Gorenje WA 512 s sušilcem za perilo, umetna novoletna jelka, 1899 bombažnih prtov z novoletenim motivom, šank, marmornato stojalo za pršut, telefon Panasonic s tajnico, dve vazi z likom laboda, slike hčerke, konja, mostu v Benetkah in zadnje večerje (skulpture), krznen plašč, dve plastični mizi, 7 plastičnih stolov (s terase) in plafonirke. Toženec vrnitev naštetih stvari zavrača s trditvijo, da jih sodišče ob ogledu na kraju samem ni našlo. Pritožbeno sodišče pa najprej poudarja, da sodišče prve stopnje ob ogledu ni bilo dolžno iskati naštetih predmetov, niti tega ni storilo. Iz zapisnika o ogledu hiše V. 37a z dne 2.12.2003 je razvidno, da si je sodišče sicer natančno ogledalo prostore v hiši, v kateri sedaj bivajo drugi najemniki, pri tem pa je ugotovilo, da se večina stvari, ki so predmet tožbenega zahtevka, v hiši nahaja, vendar je vse neurejeno in nepregledno, ker so bile nekatere stvari nepregledno nametane v škatlah ali po tleh v različnih prostorih. Kljub temu iz zapisnika izhaja, da je tožeča stranka (poleg opreme kuhinje) kot svoje prepoznala veliko stvari, ki so predmet zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato dokazno oceno o tem, katere posamezne stvari last tožnice so ostale v toženčevi hiši in katere ji je dolžan vrniti, gradilo skladno z določbo 8. člena ZPP in v razlogih sodbe tudi obrazložilo, v kolikšnem obsegu in zakaj je tožnica dokazala utemeljenost svojega zahtevka. Pri tem je dokazno oceno oprlo na izpovedbe zaslišanih strank in prič. Zlasti priči R. F. in S. O., ki sta tožnico večkrat obiskovala, sta izpovedovala o tem, katere predmete last tožnice sta videla v hiši. Toženec sam pa se zaslišan kot stranka glede posameznih predmetov (spornih) ni opredelil, povedal pa je, da so v hiši ostale stvari last tožnice, pri čemer je nekatere znosil v klet in jih tam shranil, večje stvari pa so ostale tam, kjer so bile.

Glede identitete predmetov je tožnica že tožbi priložila obširen seznam stvari. V zvezi s tem pa pritožba utemeljeno opozarja, da nekatere stvari sploh niso individualizirane, torej tako določene, da ne more biti dvoma, za katero stvar gre, nekatere pa sploh niso številčno opredeljene. Gre za sledeče stvari po seznamu, ki jih izpostavlja tudi pritožba: 15 skodelic, čajni komplet, kavni komplet, kasete audio in video, 100 knjig, 10 parov damskih čevljev, smučarske hlače, 3 krat bunda, osebna garderoba, higienski pripomočki, pijača po izbiri, kozarci, skodelice za kavo, bižuterija. V tem delu je zahtevek tožeče stranke za vrnitev predmetov nedoločen (tudi glede vrnitve knjig) in bi moralo sodišče prve stopnje tožnico pozvati, da predmete opredeli tako, da bo njen zahtevek določen in izvršljiv (108. člen ZPP). Nadalje pa se tožena stranka utemeljeno pritožuje glede odločitve, da mora toženec izročiti 1300 litrov kurilnega olja.

Toženec je priznal, da je tožnica pustila v hiši približno polovico cisterne kurilnega olja. O tem pa sodba nima razloga in ne pojasni, zakaj verjame tožnici. Na drugi strani pa se tudi tožnica utemeljeno pritožuje, da je sodišče z razlogi, ki so v nasprotju z izpovedbo priče R.F., zavrnilo njen zahtevek za vrnitev barometra, prstanov ter jedilnega pribora. Tudi glede teh predmetov pa bi morala tožnica seveda najprej postaviti tožbeni zahtevek tako, da bi bile stvari določljive, nato pa dokazati, da je njihova lastnica in da so ostali v hiši toženca. Neutemeljeno pa se tožnica pritožuje glede kipa svetnika, saj v njenem zahtevku tako opredeljenega predmeta ni zaslediti, enako velja glede verižic,ki jih omenja v pritožbi. Za "tepih v tožničini sobi" pa je sodišče glede na izvedene dokaze zaključilo, da tožnica ni dokazala njegovega obstoja.

Ob taki situaciji in glede na trditveno in dokazno podlago ter postavljeni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo (37. člen ZTLR) o pretežnem delu zahtevka, le glede zgoraj naštetih predmetov pa je bilo potrebno pritožbama ugoditi in sodbo v tem delu razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek (353. člen ZPP in 1. odst. 354. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v tistem delu, v katerem zahteva, da ji je toženec dolžan plačati odškodnino za uporabo in koriščenje lastne opreme in osebnih stvari v hiši V. 37a za obdobje od 15.9.1999 dalje do izročitve po ceni 30.000,00 SIT na mesec z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Iz tožbe izhaja, da tožnica zahteva odškodnino zato, ker je toženec oddal v najem hišo drugim osebam, ki uporabljajo vso njeno opremo. V postopku je bilo dejansko ugotovljeno, da del predmetov, last tožnice, uporabljajo tretje osebe, torej najemniki, ki jim je toženec oddal v najem hišo. V pritožbi se tožnica sklicuje na plačilo uporabnine za pohištvo in druge predmete, ki so ostali v hiši, češ da je imel toženec od uporabe teh predmetov korist, saj je za njihovo uporabo dobival najemnino. Podlaga zahtevka naj bi bila torej v neupravičeni obogatitvi (219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR), ki naj bi bila v tem, da se je toženec na račun tožničinega prikrajšanja okoristil z uporabo njenih premičnin. O tem pa niti v tožbi niti kasneje v postopku tožnica ni postavila ustreznih trditev in ni navajala, niti dokazala, da naj bi tožnik dobival dodatno oziroma višjo najemnino zaradi tega, ker je najemnikom oddajal tudi stvari last tožnice. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka pravilna, čeprav iz drugih razlogov.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbama pravdnih strank ter delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer naj sodišče v ponovljenem postopku o vrnitvi še spornih predmetov ponovno odloči glede na napotke v obrazložitvi.

V ostalem pa je bilo potrebno pritožbi zavrniti in v nerazveljavljenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških postopka pa je v skladu z določilom 3. odst. 165. člena ZPP.