Jedro

Zmotne so pritožbene navedbe, da je prišlo do lastninjenja tuje (srbske) pravne osebe glede nepremičnin v Sloveniji s sprejemom ZLNDL. Drugi odstavek 1. člena ZLNDL jasno določa, da se lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih imajo tuje osebe pravico uporabe ali razpolaganja, uredi s posebnim zakonom. Ta zakon je Zakon o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva. Pravno podlago za odločitev glede lastninjenja spornega premoženja zato predstavljata Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Zakon o ratifikaciji Sporazuma o vprašanju nasledstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je okrajna sodnica na Okrajnem sodišču v Šmarjah pri Jelšah zavrnila ugovor predlagatelja in potrdila sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice, ki ni dovolila vpisa lastninske pravice na nepremičnini ID znak 1 v korist A..

2. Proti temu sklepu je vložil predlagatelj pritožbo. V pritožbi navaja, da je s potrdilom Republike Srbije, Agencije za gospodarske registre z dne 7.11.2013 predlagatelj izkazal, da je pravni naslednik „Ag“. Na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 14.6.1984 je v zemljiški knjigi pri posameznem delu št. 2 v stavbi št. 3 k.o. P vpisana družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe na ta subjekt. A. je tuja pravna oseba s sedežem v Republiki Srbiji. Tudi glede tujih pravnih oseb bi se glede lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini do ureditve pravic srbskih pravnih oseb morale uporabljati določbe ZLNDL. Gre za zakon, ki je izrazito subsidiarne narave, saj velja samo za lastninjenje tiste družbene lastnine nepremičnin, katerih lastninjenje ni uredil noben drug predpis, bi po mnenju pritožnika zaradi pravne praznine moralo zemljiškoknjižno sodišče upoštevati določbo 3. člena ZLNDL in že po uradni dolžnosti opraviti vpis v zemljiško knjigo. Drugačna odločitev pomeni kršitev ustavnih pravic o enakosti pred zakonom, načela pravne države in načela enakega varstva pravic. Predlagatelj je predlogu priložil listino, ki utemeljuje vpis lastninske pravice, zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in dovoli vknjižbo v korist predlagatelja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da so zmotne pritožbene navedbe, da je prišlo do lastninjenja tuje (srbske) pravne osebe glede nepremičnin v Sloveniji s sprejemom ZLNDL. Drugi odstavek 1. člena ZLNDL jasno določa, da se lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih imajo tuje osebe pravico uporabe ali razpolaganja, uredi s posebnim zakonom. Tako pritožnik, kot prvostopenjsko sodišče pa sta očitno spregledala, da je takšen poseben zakon že bil sprejet, to je Zakon o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN, Ur. l. štev. 20 z dne 8.8.2002). Pravno podlago za odločitev glede lastninjenja spornega premoženja zato predstavljata Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustavni zakon) in Zakon o ratifikaciji Sporazuma o vprašanju nasledstva. 16. člen Ustavnega zakona je pravnim osebam, ki so imele ob uveljavitvi tega zakona (25.6.1991) svoj sedež izven Republike Slovenije, ob dejanski vzajemnosti, do ureditve pravic tujih oseb glede nepremičnin, zajamčil lastninsko pravico in druge stvarne pravice na nepremičninah v obsegu, kot so jih imele ob uveljavitvi tega zakona. Med te pravice je spadala tudi pravica uporabe glede na takratno pojmovanje družbene lastnine. Pravni prednik predlagatelja pravice uporabe, ki je bila vpisana nanj v zemljiški knjigi, zato te pravice ni izgubil, ni pa še na tej podlagi pridobil lastninske pravice. To je pridobil z omenjenim Zakonom o ratifikaciji Sporazuma o vprašanju nasledstva. Sporazum je bil podpisan na Dunaju 29.6.2001. S tem Sporazumom je pet suverenih enakopravnih držav naslednic nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije (Bosna in Hercegovina, Republika Hrvaška, Republika Makedonija, Republika Slovenija in Zvezna republika Jugoslavija) v prilogi G v 1. členu določilo pravice do premičnega in nepremičnega premoženja v državi naslednici, do katerega so bili upravičeni državljani ali druge pravne osebe SFRJ na dan 31.12.1990. V času podpisa tega Sporazuma je Srbija s Črno goro tvorila Zvezno republiko Jugoslavijo. Ko se je na podlagi referenduma Črna gora osamosvojila, je nastala samostojna Republika Srbija, obe pa sta naslednici ZRJ, zato ta Sporazum velja po osamosvojitvi tudi za Republiko Srbijo in bi zemljiškoknjižno sodišče moralo pri odločanju upoštevati te pravne podlage.

5. Pač pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča predlagatelj zemljiškoknjižnemu predlogu ni priložil listine, na podlagi katere bi lahko sodišče dovolilo vpis. Potrdilo Agencije za gospodarske registre sicer izkazuje, da je predlagatelj pravni naslednik v zemljiški knjigi vpisanega imetnika pravice uporabe, zato bi ta listina lahko bila podlaga za vknjižbo na predlagatelja (45. člen ZZK-1). Ker pa je potrdilo Registra gospodarskih subjektov, Agencije za gospodarske registre Republike Srbije priloženo brez ustrezne overitve (priložen je samo prevod potrdila), na podlagi Zakona o overitvi listin v mednarodnem prometu (ZOLMP, Ur. l. RS 64/2001) pa tuje listine, izdane v državah članicah haaške Konvencije o odpravi potrebe po legalizaciji tujih javnih listin (ur. l. FLRJ - MP, št. 10/62), overjajo organi, ki jih skladno s 6. členom te konvencije določi država izvora listine (tretji odstavek 15. člena), ta listina ne izpolnjuje vseh formalnih pogojev, da bi na njeni podlagi zemljiškoknjižno sodišče lahko dovolilo predlagani vpis. Iz teh razlogov je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in na podlagi 2. točke drugega odstavka 161. člena ZZK-1 potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.