Jedro

Narava uveljavljane lastninske pravice ni deljiva in ne omogoča različne odločitve za vsakega posameznega solastnika. Tožnik namreč zahteva (so)lastninsko pravico na realnem delu sporne nepremičnine (medetažnem delu s podstrešjem), zato so solastniki nepremičnine neločljivo povezani.

Izrek

I. Pritožbama tožene stranke S. P. ter P. Z. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej v celoti glasi: ″1. Zavrne se tožbeni zahtevek: ″Ugotovi se, da je tožnik J. Z., lastnik medetažnega dela stanovanjskega objekta s podstrešjem, torej lastnik dela stavbe št. 1288 k.o. X, ki je v izvedenskem mnenju izvedenca V. T. z dne 10. 6. 2009, ki je priloga in sestavni del te sodbe, opredeljen kot „garsonjera, medetaža“ (prostori na skici z označbo št. 2), kot ″etaža-II″ (prostori na skici z označbo št. 3) in kot ″mansarda – podstrešje″ (prostori na skici z označbo št. 4), ter solastnik tem delom stavbe pripadajočih skupnih delov stavbe in pripadajočega zemljišča, na katerem opisani deli stavbe stojijo.″

2. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške pravdnega postopka toženi stranki P. Z. v znesku 6.184,61 EUR, toženi stranki S. P. pa v znesku 5.926,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.″

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, toženi stranki P. Z. v znesku 847,29 EUR, toženi stranki S. P. pa v znesku 1.694,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I. točko ugotovilo, da je tožnik lastnik dela stavbe št. 1288 k.o. X, opredeljene v skici, ki je priloga in sestavni del sodbe, kot ″garsonjera, medetaža″, ″etaža-II″ in kot ″mansarda-podstrešje″. Pod II. točko je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da je tožnik solastnik pripadajočih skupnih delov stavbe in pripadajočega zemljišča, na katerem deli stavbe stojijo. Pod III. do VI. točko je odločilo je o stroških postopka.

2. Zoper sodbo so bile pravočasno vložene tri pritožbe. Tožnik izpodbija odločitev pod II., III., IV., V. in VI točko1, toženka P. Z. (v nadaljevanju ″prva toženka″ - kot jo v izpodbijani sodbi imenuje prvostopno sodišče) pod I., III., IV. in VI. točko, toženka S. P. (v nadaljevanju ″druga toženka″ - kot jo v izpodbijani sodbi imenuje prvostopno sodišče) pa pod I., III., V. in VI. točko izreka. Vsi trije pritožniki uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, tožnik pa še nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik predlaga spremembo izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe z ugoditvijo zahtevku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo v novo sojenje, toženki pa predlagata spremembo izpodbijanega prisodilnega dela z zavrnitvijo zahtevka. V pritožbah so priglašeni pritožbeni stroški. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožbena odgovora, v katerih se zavzemata za zavrnitev pritožb, sta vložila tožnik in druga toženka, ki priglašata tudi stroške, nastale v zvezi s podajo odgovorov. Toženec A. Z. ml. je vložil odgovor na pritožbo prve toženke, v katerem se pridružuje njenim pritožbenim navedbam ter predlaga, da se tej pritožbi ugodi.

4. Pritožbi prve in druge toženke sta utemeljeni, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da sta bila pokojni prvi toženec in prva toženka ob vložitvi tožbe solastnika nepremičnine parc. št. 1480/9 k.o. X., - da na gornji nepremičnini stoji stanovanjska stavba št. 1288, - da je tožnik na podlagi dogovora in soglasja pokojnega prvega toženca in prve toženke zgradil prizidek na zahodnem delu stavbe št. 1288, - da so tožnik, pokojni prvi toženec in prva toženka leta 1993 sklenili ustno pogodbo, ki je bila realizirana in na podlagi katere je tožnik tožencema prepustil prizidek oziroma njegov pritlični del, toženca pa sta mu prepustila medetažni del stanovanjske hiše s podstrešjem, - da se je postopek po smrti prvega toženca na dne 17. 8. 2012 nadaljeval s pravnimi nasledniki prvega toženca, ker je imel prvi toženec ob smrti pooblaščenca, - da je prva toženka med pravdo svoj solastninski delež na dne 2. 10. 2013 prenesla na družbo D. d.o.o., - da je tožnik na dne 18. 11. 2015 postavil zahtevek na ugotovitev lastninske pravice, o katerem je bilo odločeno s predmetno sodbo.

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik na podlagi dogovora in realizirane pogodbe pridobil lastninsko pravico na delih objekta, ki so v skici izvedenca V. T. označeni kot ″garsonjera, medetaža″, ″etaža-II″ in ″mansarda-podstrešje″.

7. Toženki s pritožbo napadata gornji zaključek. Ponavljata svoj ugovor, ki sta ga stavili že pred sodiščem prve stopnje, da so solastniki parc. št. 1480/9 nujni sosporniki ter da bi v pravdi na pasivni strani morala nastopati tudi družba D. d.o.o., ki je solastnik parc. št. 1480/9, na kateri stavba št. 1288 stoji. Menita, da je stališče prvega sodišča, po katerem ni razloga za nujno sosporništvo vseh solastnikov, napačno.

8. Po 196. členu Zakona o pravdnem postopku je nujno sosporništvo podano, kadar je mogoče po zakonu ali naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike. Nujni sosporniki so v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj uveljavljajo in razpolagajo s pravicami2. Vprašanje enotne pravdne obravnave odločilno opredeljuje solastnina v povezavi z naravo spornega materialnopravnega razmerja. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje zmotno opredelilo, da gre za deljivo razmerje. Narava uveljavljane lastninske pravice ni deljiva in ne omogoča različne odločitve za vsakega posameznega solastnika. Tožnik namreč zahteva (so)lastninsko pravico na realnem delu sporne nepremičnine (medetažnem delu s podstrešjem), zato so solastniki nepremičnine neločljivo povezani (13. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, 65. in 266. člen Stvarnopravnega zakonika).

9. Okoliščina, da tožnik torej zahteva lastništvo na delu stavbe, torej nov solastniški delež na nepremičnini, terja nujno sosporništvo, saj bi se v primeru novega solastniškega deleža spremenila solastniška razmerja na nepremičnini. Narava uveljavljane pravice ni deljiva, saj ne omogoča različne odločitve za vsakega posameznega solastnika3. Ker s tožbo ni zajet solastnik D. d.o.o., v pritožbah toženki utemeljeno izpostavljata, da zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožbeni zahtevek ni utemeljen. Kadar niso toženi vsi nujni sosporniki, namreč ni tožena prava stranka.

10. Ob odločilnih dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča se odločitev sodišča prve stopnje o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku izkaže za materialnopravno napačno. Zato je bilo potrebno pritožbama toženk ugoditi ter sodbo v po njima izpodbijanem ugodilnem delu spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice zavrne (peta alineja 358. člena ZPP).

11. Pritožba tožnika, s katero se zavzema za ugoditev celotnemu zahtevku, se ob gornjem izkaže za neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo zahtevek že zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Zato jo je bilo potrebno pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu, zavrniti (353. člen ZPP).

12. Zaradi spremembe prvostopne odločitve je bilo potrebno poseči tudi v prvostopno odločitev o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je v pravdi v celoti propadel, zato je dolžan povrniti potrebne pravdne stroške, nastale nasprotnim strankam (prvi odstavek 154. člena ter 155. člen ZPP).

13. Višina stroškov, nastalih prvi in drugi toženki pred prvostopnim sodiščem, ki je odmerjena z izpodbijano sodbo, pritožbeno ni izpodbijana. Prvi toženki je tako tožnik dolžan povrniti 5.360,52 EUR (= polovico od 10.721,04 EUR) in 823,99 EUR, torej skupaj 6.184,51 EUR. Drugi toženki pa je dolžan povrniti 5.360,52 EUR (= polovico od 10.721,04 EUR) in 565,90 EUR, torej skupaj 5.926,42 EUR.

14. Potrebni pritožbeni stroški prve toženke znašajo 847,29 EUR (odmera razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 661), pritožbeni stroški druge toženke, ki je na pritožbo tožnika tudi obrazloženo odgovorila, pa znašajo 1.694,58 EUR (odmera razvidna iz specificiranih stroškovnikov v spisu na listovni številki 657 in 709). V kolikor tožnik pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s to sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP; prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13. 12. 2006).

1 Tožnik je plačal sodno takso za pritožbo od vrednosti spornega predmeta 40.000,00 EUR. V primeru, ko se s pritožbo sodba le delno izpodbija, se sicer res vzame kot podlaga za plačilo sodne takse za pravno sredstvo vrednost izpodbijanega dela (četrti odstavek 25. člena Zakona o sodnih taksah – ZST). Vendar je v obravnavanem primeru, ker gre za nedenarni zahtevek, kot podlago za plačilo sodne takse za pravno sredstvo vzeti kot vrednost spornega predmeta znesek, s katerim je nedenarni zahtevek ocenjen (drugi odstavek 44. člena Zakona o pravdnem postopku). 2 Več N. Betetto v L. Ude e tal.: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 256. 3 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 808/2009.