Jedro

Če obramba predlaga izločitev sodnika, mora z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da je podana okoliščina, na podlagi katere zatrjuje sodnikovo suspektnost po 6. točki 39. člena ZKP; z ničemer podkrepljeno zatrjevanje ne zadošča.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.U. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 800 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Radovljici je s sodbo z dne 16.8.2006 obsojenega M.U. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Na podlagi 50., 51. in prvega odstavka 53. člena istega zakonika je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 145. člena KZ določilo kazen enega meseca zapora in mu ob upoštevanju enotne kazni petih mesecev zapora, ki mu je bila določena s pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo istega sodišča z dne 22.6.2005, zaradi treh kaznivih dejanj goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ izreklo (pravilno bi bilo določilo) enotno kazen petih mesecev in petnajstih dni zapora, ki ne bo izrečena, izvršena (pravilno bi bilo samo izrečena), če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v skupnem znesku 73.120 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino, v znesku 350 EUR.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato se zavzema, da Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zagovornik obsojenega M.U. v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke vztraja, da so podane kršitve zakona, ki jih je uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega M.U. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi trdi, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je na glavni obravnavi sodelovala sodnica, ki bi morala biti na podlagi 4. točke 39. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) izločena. Navedeni izključitveni razlog, zaradi katerega sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, je podan tudi v primerih, ko je bil sodnik zaslišan kot priča. Vložnik zahteve določbo 4. točke 39. člena ZKP napačno interpretira v tistem delu, ko trdi, da je ta izključitveni razlog podan tudi takrat, če mora biti sodnik v isti kazenski zadevi zaslišan kot priča. Navedena določba je popolnoma jasna, ta razlog za izključitev sodnika je podan, če je ta (že) bil zaslišan kot priča, ne pa, če šele "mora" biti zaslišan. Sodnica D.R. v konkretni zadevi ni bila zaslišana kot priča, zato razlog iz 4. točke 39. člena ZKP, ki ga je obsojenčev zagovornik uveljavljal že pred sodiščem prve stopnje, in s tem zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ni podana.

Pravilno je stališče zahteve, da bi moral sodnik, če je bil očividec kaznivega dejanja, zahtevati svojo izločitev iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, tudi če ni bil zaslišan. V takem primeru obstaja verjetnost, da sodba ne bo temeljila samo na dejstvih, ki so se ugotavljala, in na dokazih, ki so bili izvajani na glavni obravnavi in o katerih so se stranke lahko izjavile, temveč tudi na prepričanju, ki si ga je sodnik ustvaril kot očividec kaznivega dejanja (Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Gospodarski vestnik 2004, str. 96).

V konkretni kazenski zadevi je obsojenčev zagovornik dne 12.4.2005 podal dokazni predlog za zaslišanje sodnice D.R. in predlagal njeno izločitev iz razlogov po 4. in 6. točki 39. člena ZKP. V izjavi v zvezi s predlogom je sodnica navedla, da o obravnavani zadevi ne ve ničesar, saj je bila med dogajanjem, ki naj bi bilo pred vhodnimi vrati sodišča, v sodni dvorani. Predsednica okrajnega sodišča je predlog za izločitev sodnice zavrnila.

Če obramba predlaga izločitev sodnika, mora z zadostno stopnjo verjetnosti (enaki kot je potrebna pri dokaznih predlogih, podanih v korist obdolženca), izkazati, da je(so) okoliščina(e), na podlagi katere(ih) zatrjuje sodnikovo suspektnost po 6. točki 39. člena ZKP, podana(e). Golo, z ničemer podkrepljeno, zatrjevanje ne zadošča. Sprejeti nasprotno stališče bi pomenilo, da bi lahko obdolženec v vsaki zadevi predlagal in dosegel izločitev sodnika, ker da je ta očividec kaznivega dejanja, ne da svoje trditve izkazal s potrebno stopnjo verjetnosti. Taka razlaga je nesprejemljiva. Glede na to, da obsojenčev zagovornik v konkretni zadevi, razen na trditveni ravni (onus proferendi), ni izkazal, da je sodnica, ki je v zadevi sodila pred prvostopenjskim sodiščem, dogajanje sploh zaznala, treba vložnikove navedbe, ki merijo na kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s 6. točko 39. člena ZKP, zavrniti kot neutemeljene.

Z navedbami, da je sodišče prve stopnje popolnoma neutemeljeno zavrnilo izpovedbi prič M.U. in B.U., ker da ni točno, da sta njuni pričevanji kontradiktorni, obsojenčev zagovornik ponuja drugačno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. S temi navedbami zato ne uveljavlja ustavne kršitve iz 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Po 57. členu ZKP lahko z izjavo, ki jo poda sodišču, pred katerim teče postopek, oškodovanec umakne predlog do konca glavne obravnave. To pomeni, da je umik predloga mogoč le do trenutka, ko sodnik naznani, da je glavna obravnava končana (prvi odstavek 351. člena ZKP). Poznejši umik predloga, razen če je pred sodiščem druge stopnje opravljena obravnava, kar pa se v konkretni zadevi ni zgodilo, nima nobenih pravnih učinkov. Oškodovanka V.U. (sedaj L.) je predlog za pregon umaknila 27.10.2006, to je več kot dva meseca po izreku prvostopenjske sodbe. Zato zahteva tudi z navedbo, da je sodišče kršilo zakon, ker pri odločitvi ni upoštevalo okoliščine, da je oškodovanka predlog umaknila in ga posredovala sodišču, ni kršilo nobene procesne določbe.

Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona zahteva ne obrazloži, zato v tem obsegu njene utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega M.U., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni M.U. po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati 800 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za nezahtevno zadevo.