Jedro

Odločanje o obstoju krivdne odgovornosti za nastalo škodo mora temeljiti na prepričanju sodišča ne pa na verjetnosti obstoja odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo v uvodu zapisanega zneska, ki predstavlja odškodnino za manjvrednost dveh psov, last tožnika. Presodilo je, da okoliščina, da se je toženec nahajal na istem območju, na katerem sta bila poškodovana psa, še ne pomeni, da je bil toženec tisti, ki je psa poškodoval. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sprejelo dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje. Prisotnost toženca na območju, na katerem sta bila poškodovana psa, je morebiti indic, ki kaže na določeno stopnjo verjetnosti, da je on poškodoval psa.

Vsebinska odločitev o tožbenem zahtevku pa ne sme temeljiti na verjetnosti, ampak na prepričanju.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predvsem meni, da prvostopno sodišče ni pravilno presodilo izvedenih dokazov, saj le-ti po oceni tožnika dokazujejo, da je pse poškodoval ravno toženec. Razlogi o tem, da sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti, da bi se na območju, kjer sta bila poškodovana psa, nahajal še kdo drug razen toženca, so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pri tem se sklicuje na pričo M. H., ki je potrdil nesporno dejstvo, da je bil toženec edini, ki se je nahajal na spornem območju. Revizija očita izpodbijani sodbi tudi, da ni odgovorila na pritožbene očitke o tem, da ne gre za široko in obsežno območje.

Zopet se sklicuje na pričo M., ki je med pluženjem ceste videl najprej še nepoškodovanega psa, čez 1 km toženca in čez 1 km ponovno že poškodovanega psa. Tretjo kršitev določb pravdnega postopka pa revizija vidi v tem, da se pritožbeno sodišče ni izjasnilo o pritožbeni navedbi, da je toženec imel motiv za poškodovanje psov. Zaradi presoje verodostojnosti toženčeve izpovedbe bi sodišče moralo pribaviti prejšnji pravdni spis.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je sodišče presodilo, da ni z gotovostjo dokazano, da je toženec poškodoval tožnikova psa, so bile: - toženec je bil tisti, ki se je nahajal na območju, kjer sta se gibala psa in tudi na območju, kjer sta bila psa poškodovana; - območje, kjer se je pripetil dogodek, predstavlja lovišče dveh lovskih družin in kamor se lovci obeh odpravljajo na lov; - strelov ni slišal nihče; - toženca je srečal H. M., ki je plužil cesto, na razdalji približno 1 km pa je videl še psa, za katerega je vedel, da je last tožnika.

Izpoved priče, na katero se sklicuje revizija, je v sodbi sodišča prve stopnje povzeta tako, kot to trdi revizija. Vendar pa je revizija nekorektno iztrgala ta zapis iz konteksta cele sodbe.

Obravnavani zapis je med povzetkom ugotovitev izvedenih dokazov, temu pa sledi nov odstavek, v katerem je sodišče sprejelo svojo dokazno oceno. Pri tej oceni je izhajalo iz predpostavke, da četudi bi res toženec bil edini, ki bi bil na spornem območju, ga vendar nihče ni videl, da bi poškodoval tožnikova psa. Tudi očitek o širokem in obsežnem območju, na katerem se je pripetil dogodek, temelji na izpovedi iste priče. Nedvomno je mogoče reči, da je območju razdalje 1 km obširno, posebej, ko je tako območje treba prehoditi v zimskih razmerah, ko je pluženje ceste šele potekalo (potrditvah tožeče stranke same pa je zapadlo 80 cm snega). Povezava obeh teh izpovedi in sprejete presoje v izpodbijanih sodbah pa pokaže, da je treba obravnavani zapis razumeti tako, da je priča videla samo toženca in ne še katere druge osebe na območju, kjer je videla tudi poškodovanega psa, vendar glede na takratne razmere na precejšnji razdalji. Take dejanske ugotovitve pa tudi po oceni revizijskega sodišča ne dopuščajo presoje, da je toženec odškodninsko odgovoren za obravnavano tožnikovo škodo (154. in 158. člen ZOR).

Ne drži, da pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča o velikosti območja, saj je tudi samo presodilo, da je široko in obsežno (2. stran izpodbijane sodbe, tretji odstavek, prvi stavek). Tako razumevanje obeh sodb izhaja iz celotnega njunega besedila, zaradi česar revizijsko sodišče ugotavlja, da nista podani očitani kršitvi določb pravdnega postopka.

Prav tako ne drži revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbeno trditev o tem, da bi sodišče prve stopnje moralo pribaviti pravdni spis med istima pravdnima strankama, iz katerega bi bil razviden motiv toženca za poškodovanje tožnikovih psov in verodostojnost izpovedi toženca pred sodiščem. Tej problematiki je pritožbeno sodišče posvetilo cel odstavek, v katerem je nanjo odgovorilo. Revizijsko sodišče se s tako presojo strinja in zato ugotavlja, da tudi ta revizijski očitek ni utemeljen.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo še (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Prav tako je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Ker tudi revizijski očitki niso utemeljeni, je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP/77).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih pravdnih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP/77).