Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika pred sklenitvijo sodne poravnave večkrat posvetovala s svojim takratnim pooblaščencem, da sta se stranki kasnejše sodne poravnave na naroku sami dogovorili, kako naj bi potekala meja, na kar so se tudi v prisotnosti izvedenca geometra zabili mejniki, izvedenec pa je nato na tej podlagi izdela skico terenske meritve, da takratni pooblaščenec tožnikov ni potrdil navedb tožnikov, da bi bil pri podpisu sodne poravnave v zmoti, zavrnilo pa je tudi navedbe tožnikov, da sodnica, ki j vodila ta nepravdni postopek ureditve meje, na tožnika in njunega poblaščenca ves čas pritiskala, naj privolijo v sklenitev sodne poravnave in na takšen način vplivala na voljo tožnikov v smislu nastanka (upoštevne) zmote.

Ob takšnih dejanskih ugotovitvah in ob nadaljnjih ugotovitvah, da naj bi bil "problem" celotne zadeve v tem, da bi naj bili mejniki po sklenjeni sodni poravnavi prestavljeni, je pravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju zmote o predmetu sodne poravnave (t.j. o dogovorjenem poteku meje) in o neopravičljivosti zatrjevane zmote, saj je pravilno zaključilo, da povprečno skrben človek podpiše listino (v tem primeru sodno poravnavo) le, če točno ve kaj podpisuje, zato se pred podpisom prepriča v vsebino podpisanega.

Izrek

I. Pritožbi tožečih strank se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (v točki II.) izpodbijane sodbe spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki v višini 1.155,07 EUR, zniža na znesek v višini 693,91 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba tožečih strank zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijani točki I. izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, s katerim sta zahtevali razveljavitev sodne poravnave opr. št. N 30/2012 z dne 2. 7. 2015, sklenjene z A. M., M. M. in E.P. in povračilo stroškov tega pravdnega postopka, pod točko II. izreka pa tožečima strankama naložilo, da morata plačati toženi stranki 1.155,07 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper to sodbo sta se s skupno pritožbo pritožili tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnika), ki sodbo izpodbijata v celoti brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlagata, da njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodno poravnavo v celoti razveljavi. V pritožbi najprej pojasnjujeta, da sta dne 28. 9. 2015 na sodišče prve stopnje vložila tožbo za razveljavitev sodne poravnave v zadevi ureditve meje, ki jo je vodila sodnica R. J., da je bila na njuno zahtevo ta sodnica izločena iz obravnavanja tožbe za razveljavitev sodne poravnave, ob tem pa ji očitata, da je zadevo kljub izločitvi še vedno vodila, kar naj bi po njunem mnenju dokazovala priporoka z dne 28. 3. 2019-sklep sodnice R. J. N 30/2012 z dne 21. 3. 2019, čeprav je bila dvakrat predlagana kot priča za toženo stranko, kateri je po njunem mnenju neupravičeno dodelila kos zemljišča, ki sploh ni bil predmet spora (točka A v skici terenske izmere sodnega izvedenca). Tožnika v pritožbi vztrajata pri svojih trditvah, da na terenu dne 2. 7. 2015, ko je bila sklenjena sodna poravnava, ni bila izdelana nobena skica, vsi stroški sodne poravnave pa so bili naloženi izključno tožnikoma. Sodnici, ki je zapisala sodno poravnavo dne 2. 7. 2015, očitata, da je potrdila tri različne skice elaborata sodnega izvedenca, ki so med seboj različne za tožnika, za toženko in za GURS in meritve zanj, ki jih je opravljal 5. 8. 2015, 6. 8. 2015, 10. 8. 2015 in 12. 8. 2015, t.j. še dodatne meritve, o katerih pri zapisu sodne poravnave ni bilo govora. Nadalje še izpostavljata, da fotografij na terenu ni naredilo sodišče, ampak kar pooblaščenec nasprotne stranke S. Ž., v zvezi s katerim sodnici tožnika tudi očitata poznanstvo. Vztrajata tudi pri svojih dosedanjih trditvah, da jima je bila sodna poravnava vsiljena, da sta jo podpisala brez opravljenega elaborata in kakršnekoli skice. Sodnici, ki je na terenu ves čas snemala in zabeležila njihove besede, pa očitata tudi, da je bila ves čas postopka krivična in pristranska. V nadaljevanju pritožbe tožnika še navajata, da je sodni izvedenec B. N. po sodni poravnavi za potrebe elaborata izvedel še štiri dodatne meritve, vse v njuno škodo, vsako drugačno in na različne dneve, da je premikal že obstoječe dokončne mejnike globoko v njuno posest, dodajal svoje točke, pod drugačnimi koti vrisal gospodarske objekte in parcele ter ceste, premaknil obe hiši, njuno celo skrajšal po dolžini in to v spomeniško zaščitenem trgu v M. V pritožbi še navajata, da sta po štirih letih od vložitve tožbe na razveljavitev sodne poravnave končno dobila od razpravljajočega sodnika datum za narok 22. 10. 2019 in to kar dve vabili za isto zadevo in ob isti uri, pri čemer sta za eno potrebovala odvetnika (tožba na razveljavitev sodne poravnave), za drugo pa ne (zaradi ureditve meje). Pojasnjujeta še, da sta bila že na prvem naroku presenečena nad dokaznim gradivom, ki ga je izbral sodnik, saj ni imelo nobene zveze z njuno pritožbo, nikoli pa ni omenil njune tožbe, niti ene pripravljalne vloge, prav tako pa tudi ne pripravljalne vloge nasprotne udeleženke. Glede tega sta opozorila svojega odvetnika, ki pa jima je pojasnil, da je tako prav. Tožnica je zato ponovno protestirala na tretjem naroku, ko ni podpisala zapisnika, zahtevala pa je, da naj zapisnik popravijo, da gre za sodno poravnavo, ne pa za ureditev meje, vendar te njene zahteve sodnik ni upošteval. Sodniku še očitata, da jima sploh ni dovolil, da mu povesta, v čem je sploh problem s sodno poravnavo, zahteval je samo dokumente iz spisa. Izpostavljata še, da so se izjave prič snemale, sodnik pa ni niti enkrat preveril izjav prič z njuno obremenilno dokumentacijo in ostalimi dokazi, tako ne pri sodnici J., ki je po njunem mnenju pričakovano pričala za svojo favorizirano stranko, kakor tudi ne pri izvedencu B. N. in S. Ž., da bi vsaj na skici pokazal, kje naj bi jima podaril svoje zemljišče. Zanimivo se jima tudi zdi, da sodnik ni zaslišal toženke, ki je bila prisotna na prvem naroku, ob tem pa še dodajata, da jima vse doslej še ni plačala svojega dela stroška sodne poravnave, kar po njunem mnenju kaže na to, da ji je za sodno poravnavo malo mar. Tožnika v nadaljevanju pritožbe izražata še presenečenje nad dejstvom, da je bila izpodbijana sodba spisana na isti dan, ko se je izvedel zadnji narok za glavno obravnavo, na isti dan pa je bil spisan tudi sklep, s katerim je bila S. Ž. naložena dolžnost povrnitve stroškov zaradi neupravičenega izostanka na narok. Čudita se, kako je lahko sodnik sodbo napisal še prej, preden so stranke prejele zapisnike in zvočne prepise in posnetke. Nadalje še ugotavljata, da sta se hkrati vodili dve zadevi, kar naj bi po njunem mnenju bilo razvidno tudi v številu vloženih listin, po eni liniji jih je od 7. 11. 2019 do 10. 1. 2020 iz 143 naraslo na 152, po drugi liniji pa od 239 do 262 oz. 263. Ob zaključku pritožbe tožnika še pojasnjujeta, da sta to pritožbo vložila sama, brez odvetnika, saj je bil takšen pravni pouk izpodbijane sodbe, pa tudi, da sta jo vložila pravočasno glede na to, da je bila sodba vročena njunemu odvetniku dne 9. 3. 2020, sledili pa so ukrepi v zvezi z epidemijo koronavirusa. Obema razpravljajočima sodnikoma očitata hude kršitve pravnega reda in ustave ter zlorabo sodniške funkcije. Pritožujeta pa se tudi glede stroškovne odločitve, vsebovane v izpodbijani sodbi, saj ju zanima, po katerem zakonu jih je lahko sodišče prve stopnje obračunalo v takšni višini.

3. Tožena stranka po tožbi za razveljavitev sodne poravnave (v nadaljevanju: toženka) na pritožbo tožnikov ni odgovorila.

4. Pritožba tožnikov glede glavne stvari ni utemeljena, glede stroškovne odločitve, vsebovane v izpodbijani sodbi, pa je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V nepravdni zadevi pod opr. št. N 30/2012, ki se je vodila med udeleženci postopka zaradi ureditve meje, je bila med udeleženci tega nepravdnega postopka dne 2. 7. 2015 sklenjena sodna poravnava.

7. Predlagatelja (sedaj tožnika) pa sta nato dne 28. 9. 2015 vložila tožbo za razveljavitev te sodne poravnave po 1. točki 2. odstavka 392. člena ZPP, t.j. zaradi tega, ker je bila sklenjena v zmoti. V tožbi sta navajala, da sta na naroku dne 2. 7. 2015 prejela izdatek sodne poravnave, dne 25. 8. 2015 pa elaborat meje, ki ga je dne 12. 8. 2015 izdelal sodni izvedenec B. N., da je bila izdelava elaborata predvidena po podpisu sodne poravnave, pri čemer pa bi morale biti določene zemljiško katastrske točke z ustrezno številko tako, da se bo sam odpravek sodne poravnave dopolnil, da bo poleg točk, ki so bile označene s točkami C, A in B, navedene tudi zemljiško katastrske točke, ki naj bi bile razvidne iz elaborata ureditve meje, da na naroku dne 2. 7. 2015 ni bila napravljena nobena skica, ki bi tožnikoma omogočala predstavo, kaj je sodišče pri zapisu sodne poravnave dejansko štelo za dogovorjen potek meje, da je sodnica, ki je vodila postopek, ves čas pritiskala, naj privolijo v sklenitev sodne poravnave, ne da bi komer koli od prisotnih pojasnila, kako naj bi po njenem prepričanju meja potekala ter kakšno izdelavo elaborata meje je naročila v izdelavo izvedencu, ki je na kraju samem prisostvoval in neposredno videl, kje je tožnica postavila količka, ki sta označevala mejo. Tožnika sta še trdila, da sta za razlog za razveljavitev sodne poravnave izvedela dne 25. 8. 2015, ko sta s strani sodišča prve stopnje prejela elaborat meje. Trdila sta, da iz zapisnika o naroku dne 2. 7. 2015, opravljenem na kraju samem, izhaja, da sta tožnika kot predlagatelja izrecno vztrajala, naj se ugotovi, da je pravilna katastrska meja tista, ki je bila ugotovljena pri skici terenske izmere P. H. dne 17. 6. 2008 oziroma po odločbi GURS z dne 6. 3. 2009, da je tožnica na naroku, ko je na poziv sodišča postavila količka, povedala, da dejansko stavba že stoji preko meje zemljišča za cca 20 cm, da meja poteka vsaj 15 cm v notranjost rekonstruiranega objekta, pa tudi, da na naroku na kraju samem udeležencem ni bila prikazana kakršna koli skica, ki bi jo napravilo sodišče ali celo izvedenec, iz katere bi bil razviden potek meje, sodišče pa je potek meje vezalo na že obstoječe urejene mejne točke, konkretno na točki 4468 in 4467, ki sta ležali točno tam, kjer je mejo označila tožnica. V dobri veri, da je sodišče pri zapisu sodne poravnave resnično upoštevalo urejene mejne točke, kot to izhaja tudi iz besedila sodne poravnave, sta tožnika in njun takratni pooblaščenec sodno poravnavo tudi podpisali. Ko pa so prejeli elaborat meje in skico, je bilo iz skice razvidno, da izvedenec ni upošteval že urejenih mejnih točk, temveč je mejne točke premaknil v izrazito škodo tožnikov, čeprav tožnika nista pristala na to, da se urejenima zemljiško knjižnima točkama že določene koordinate določijo na novo in s tem spreminja potek meje. Sodna poravnava temelji na določenih točkah, ki so kot take že vpisane v državnem koordinatnem sistemu, tožnikoma pa ni znano, zakaj je izvedenec spreminjal koordinate zemljiško knjižnima točkama 4468 in 4467, je pa takšno spreminjanje v nasprotju z dogovorom v sodni poravnavi, v kateri je bila dogovorjena označba zgolj točke B, kar pomeni, da bi morala biti dodeljena zgolj ena številka ob stavbi št. 226, iz elaborata pa izhaja, da sta bili dodeljeni dve začasni številki in sicer 6004 ob stavbi št. 226 ter 6005 na meji med stavbo in zemljiščem parc. št. 352/4, podlage za takšno označitev pa v sodni poravnavi ni. Tožnika trdita, da dejstvo, da bo elaborat meje izkazoval drugačno stanje od dogovorjenega, ni bilo in ni moglo biti znano niti njima niti njunemu pooblaščencu, ki je bil prav tako v zmoti glede tega, kje naj bi meja skladno s poravnavo potekala. Trdita še, da sodne poravnave ne bi podpisala, če bi jima bila na kraju samem predočena skica poteka meje, kot si ga je zamislilo sodišče in izvedenec, meja pa je bila prestavljena v izrazito škodo tožnikoma ter v celoti in skladno tam, kjer je želela toženka. Tožnika sodnici, ki je vodila ta nepravdni postopek, očitata, da je na nedopusten način favoriziralo toženko in ji v celoti ugodilo v njenih neutemeljenih zahtevah, pri čemer je tožnika in njunega pooblaščenca spravilo v zmoto glede bistvenega vprašanja celotne zadeve, glede dogovora o poteku meje, obenem pa je še pritiskalo na tožnika in njunega pooblaščenca, naj podpišejo predlagano sodno poravnavo. Tožnika še trdita, da so tožnika in njun pooblaščenec pri sklepanju sodne poravnave ravnali s potrebno skrbnostjo, kar izhaja tudi iz dejstva, da je bila meja, glede katere so bili prepričani, da so se dogovorili s sodno poravnavo, označena s strani tožnice, ki je postavila mejne količke ter iz samega besedila sodne poravnave, ki opira potek meje na že urejene zemljiško knjižne točke in ne predvideva ureditve novih mejnih točk, saj je bila edina dogovorjena novost, dodelitev številk mejnim točkam C, A in B, nikakor pa ne prestavitev obstoječih. Tožnika trdita, da so bili z njunim pooblaščencem v zmoti glede dogovora o poteku meje, pri podpisu sodne poravnave pa so ravnali z vso potrebno skrbnostjo, saj je bil dogovor med strankami jasen, t.j. da poteka meja preko že urejenih zemljiško knjižnih točk, kot jih je označila tožnica, z izdelavo elaborata pa se je to spremenilo v izrazito škodo tožnikov. Tožnika in njun takratni pooblaščenec si niso mogli misliti, da bodo urejene zemljiško knjižne točke z elaboratom meje premaknjene, še manj pa bi to lahko vedele ob podpisu sodne poravnave.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožbi za razveljavitev sodne poravnave uporabilo pravilno pravno podlago in sicer določila 392. in 393. člena ZPP, ki urejata to izredno pravno sredstvo. Tako se v skladu z 2. odstavkom 392. člena ZPP lahko tožba za razveljavitev sodne poravnave vloži zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače; če je bila sodna poravnava sklenjena glede zahtevkov, s katerimi stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena); zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen; če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.

9. Čeprav lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi v skladu s 3. in 4. odstavkom 86. člena ter 2. odstavkom 91. člena ZPP stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit, tožnika pa ob vložitvi pritožbe zoper sodbo, izdano v postopku z izrednim pravnim sredstvom, ki sta jo vložila sama, nista predložila dokazila, da imata opravljen pravniški državni izpit, je pritožbeno sodišče kljub temu njuno pritožbo obravnavalo vsebinsko, saj sta bila v pravnem pouku izpodbijane sodbe napačno poučena, da lahko pritožbo vložita (tudi) sama. Napačen pravni pouk namreč ne more iti na škodo stranki, ki se je nanj upravičeno zanesla, čeprav je bila pred tem v postopku sicer že poučena na obvezno zastopanje po pooblaščencu, ki je odvetnik1. 10. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in izvedenih narokih v postopku po tožbi za razveljavitev sodne poravnave tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje predvsem na podlagi izpovedi zaslišane priče sodnice, ki je vodila nepravdni postopek ureditve meje, izpovedi kot priče zaslišanega izvedenca geometra, ki je v tem postopku sodeloval tako na naroku samem, na katerem je bila sklenjena izpodbijana sodna poravnava in izdelal tako skico terenske izmere in na njeni podlagi tudi elaborat poteka meje v skladu s sklenjenim dogovorom udeležencev postopka, izpovedi kot prič zaslišanih pooblaščencev obeh udeležencev v postopku ureditve meje odvetnika D.H. in S.Ž., izpovedi tožnikov ter na podlagi same sodne poravnave z dne 2. 7. 2015, v kateri je že v prvem stavku navedeno, da se udeleženci sodne poravnave sporazumejo, da uredijo mejo na podlagi skice terenske meritve geodeta B. N., ugotovilo in zaključilo, da sta se tožnika pred sklenitvijo sodne poravnave večkrat posvetovala s svojim takratnim pooblaščencem, da sta se stranki kasnejše sodne poravnave na naroku sami dogovorili, kako naj bi potekala meja, na kar so se tudi v prisotnosti izvedenca geometra zabili mejniki, izvedenec pa je nato na tej podlagi izdelal skico terenske meritve, t.j. po tem, ko je prej posnel količke, da so pred sklenitvijo sodne poravnave počakali, da je izvedenec geodet skico izdelal, ta pa je bila nato podlaga sklenjeni sodni poravnavi. Zaključilo je še, da v primeru, če sodišče in pravdni stranki ne bi razpolagali s skico, tožnika, ki nanjo vežeta svojo orientacijo o legi dogovorjenih točk, po prebiranju vsebine sodne poravnave očitno le-te ne bi podpisali, zato zavrača njune navedbe, da na naroku dne 2. 7. 2015 ni bila napravljena nikakršna skica, ki bi tožnikoma omogočala predstavo. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo navedbe tožnikov, da je sodnica, ki je vodila ta nepravdni postopek ureditve meje, na tožnika in njunega pooblaščenca ves čas pritiskala, naj privolijo v sklenitev sodne poravnave in na takšen način vplivala na voljo tožnikov v smislu nastanka (upoštevne) zmote, prav tako pa je še zaključilo, da takratni pooblaščenec tožnikov ni potrdil navedb tožnikov, da bi bil pri podpisu sodne poravnave v zmoti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi še zaključilo, da tudi sicer zmota tožnikov ni opravičljiva, saj se sodna poravnava opira na skico, v kateri so navedene natančne izmere, katerih izhodišče je takrat že obstoječi plastični mejnik, povprečno skrben človek pa takšno listino podpiše le, če točno ve, kaj podpisuje, zato se pred podpisom prepriča v vsebino podpisanega, poleg tega pa je tožnika v postopku za ureditev meje zastopal tudi pooblaščenec odvetnik, ki je bil prisoten ves čas obravnavanja in tudi ob podpisu sodne poravnave, katero je tudi (so)podpisal, dokazni postopek pa ni pokazal, da bi bil ta ob podpisu sodne poravnave v zmoti, prav tako pa tudi ne, da bi takrat razpravljajoča sodnica nanj vplivala v smislu pritiska na sklenitev sodne poravnave. Končno je sodišče prve stopnje v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe še ugotovilo, da iz izpovedi tožnice izhaja, da naj bi bil „problem“ celotne zadeve v tem, da bi naj bili mejniki po sklenjeni sodni poravnavi prestavljeni, kar pa tudi izključuje zatrjevano zmoto ob sklenitvi sodne poravnave zaradi okoliščin, ki jih sicer navaja v tožbi.

11. S pritožbenimi navedbami, da je sodnica R. J., ki je vodila nepravdni postopek zaradi ureditve meje, v katerem je bila sklenjena izpodbijana sodna poravnava, vodila postopek po tožbi za razveljavitev sodne poravnave tudi še po tem, ko je bila na podlagi zahteve tožnikov za izločitev s sklepom sodišča že izločena, tožnika sodišču prve stopnje smiselno očitata obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Navedena kršitev bi namreč lahko bila podana samo v primeru, če bi sodnik, ki bi moral biti izločen po zakonu oziroma je bil izločen s sklepom, sodeloval pri izdaji izpodbijane sodbe, kar pa ni primer v tej zadevi, saj je izpodbijano sodbo izdal drug sodnik, ki mu je bila zadeva po izločitvi izločene sodnice dodeljena v obravnavanje v skladu z določili Zakona o sodiščih, Sodnega reda in Letnega razporeda dela sodnikov za leto 2018. Tudi sicer pa podatki v spisu ne izkazujejo, da bi izločena sodnica po izločitvi še vodila obravnavano zadevo po tožbi za razveljavitev sodne poravnave. Pod njenim imenom je namreč prišlo le še do vročitve sklepa pritožbenega sodišča opr. št. I Cp 359/2018, ki ga v pritožbi omenjata tudi tožnika.

12. Ni pritrditi tožnikoma, da sta se pod isto opravilno številko N 30/2012 po vložitvi tožbe za razveljavitev sodne poravnave vodili dve različni zadevi, da se je v eni obravnavala tožba za razveljavitev sodne poravnave, v drugi pa je tekel postopek zaradi ureditve meje, saj česa takšnega podatki v spisu ne izkazujejo. Tudi dne 22. 10. 2019 je bil tako razpisan v tej zadevi le en narok in sicer narok za obravnavanje tožbe za razveljavitev sodne poravnave, na katerega so bile stranke postopka vabljene z vabilom stranki na narok za obravnavanje tožbe za razveljavitev sodne poravnave z dne 4. 9. 2019, skupaj s tem vabilom pa so stranke prejele še vabilo udeležencu na zaslišanje z istim datumom. Ker je tožba za razveljavitev sodne poravnave ″le″ izredno pravno sredstvo v določenem postopku, ostaja tudi označba spornega predmeta, t.j. v tem konkretnem primeru ″zaradi ureditve meje″, še naprej ista, kot je bila sicer v postopku do vložitve tega izrednega pravnega sredstva, zato so neutemeljeni tudi vsi očitki tožnikov, ki se nanašajo na označbo te zadeve po vložitvi tožbe za razveljavitev sodne poravnave.

13. Prav tako tudi ni pritrditi tožnikoma, da je razpravljajoči sodnik izpodbijano sodbo spisal še isti dan, ko se je zaključil zadnji narok obravnave v tej zadevi, t.j. še pred izdelavo prepisa zvočnega posnetka dela glavne obravnave, saj je na izpodbijani sodbi naveden le datum njene izdaje, ki je v skladu z določilom 2. odstavka 321. člena ZPP enak datumu zaključka glavne obravnave, ne pa tudi datum pisne izdelave sodbe. Z izdajo sodbe na dan končanja glavne obravnave sodišče prve stopnje tako ni kršilo določila 2. odstavka 321. člena ZPP, prav tako pa tudi ni zagrešilo s temi pritožbenimi navedbami smiselno zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

14. S pritožbenimi navedbami, s katerimi izražata presenečenje nad ravnanjem sodišča prve stopnje na narokih, ki so bili izvedeni po tožbi za razveljavitev sodne poravnave, tako glede dokaznega gradiva kot tudi glede vlog strank, ki jih je v tem postopku z izrednim pravnim sredstvom upoštevalo sodišče prve stopnje in s katerimi mu tudi očitata, da ni upoštevalo niti njunih pripravljalnih vlog niti pripravljalne vloge nasprotne stranke, tožnika smiselno uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. S pritožbeno navedbo, da niso bili izvedeni dokazi, ki so bili predlagani v postopku z izrednim pravnim sredstvom, tožnika ne moreta uspeti. Iz določbe 286b. člena ZPP namreč izhaja, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na to, da sta bila s tem, kateri dokazi so bili v tem postopku izvedeni in kateri ne, tožnika seznanjena najkasneje na naroku dne 10. 1. 2020, ko se je obravnavanje zaključilo, bi morala v skladu z določbo 286b. člena ZPP zatrjevano kršitev uveljavljati najkasneje na tem naroku, saj v pritožbi nista navedla prav nobenega opravičenega razloga, iz katerega bi izhajalo, da te kršitve brez svoje krivde nista mogla navesti predhodno. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v točki 7. obrazložitve, se v postopku s tožbo za razveljavitev sodne poravnave v primeru, če ni v 392. in 393. členu ZPP drugače določeno, uporabljajo določbe 2. odstavka 397. člena ter 398. člena do 400. člena tega zakona. Ker se po teh določbah, če je sodišče ne zavrže, izvod tožbe vroči nasprotni stranki, le-ta pa ima nato pravico v petnajstih dneh odgovoriti nanjo, je sodišče prve stopnje v isti točki obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno še pojasnilo, da razen teh dveh vlog v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom nadaljnje vloge niso predvidene, zato jih pri svoji odločitvi povsem pravilno ni upoštevalo. Ker v postopku s tožbo za razveljavitev sodne poravnave pripravljalne vloge niso dopustne, novih dejstev pa ni mogoče navajati niti na naroku za obravnavanje tožbe za razveljavitev sodne poravnave, tožnika v pritožbi sodišču prve stopnje povsem neutemeljeno očitata, da teh vlog obeh strank postopka ni upoštevalo, da ni upoštevalo njunih navedb na narokih, posledično pa tožnikoma z neupoštevanjem teh vlog in navedb na narokih tudi ni kršilo pravice do izjave, prav tako pa tudi ne načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP, zato smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP iz tega razloga ni podana.

15. Pritožbene navedbe, da je sodnica, ki je vodila postopek zaradi ureditve meje, potrdila tri različne skice elaborata sodnega izvedenca za tožnika, za toženko in za GURS, da fotografij na naroku dne 2. 7. 2020 ni naredilo sodišče prve stopnje, temveč kar pooblaščenec nasprotne stranke, ki mu očita poznanstvo s sodnico, pa tudi pritožbene navedbe, da je sodni izvedenec po sodni obravnavi za potrebe izdelave elaborata izvedel še štiri dodatne meritve, vse v škodo tožnikov, vsako različno, na različne dneve in premikal že obstoječe dokončne mejnike globoko v njuno posest, predstavljajo v skladu s 337. členom ZPP nedopustne pritožbene novote, saj tožnika v pritožbi nista navedla nobenega razloga, zakaj teh dejstev brez svoje krivde nista mogla pravočasno navajati v dopustnih vlogah (t.j. v tožbi za razveljavitev sodne poravnave) že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato teh pritožbenih navedb tudi pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi o pritožbi ne more upoštevati.

16. Tožnika tožbe za razveljavitev sodne poravnave nista vložila iz razloga po 3. točki 2. odstavka 392. člena ZPP, t.j., zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen, zato so pravno nerelevantne njune pritožbene navedbe o krivičnem in pristranskem vodenju postopka zaradi ureditve meje, v katerem je bila sklenjena izpodbijana sodna poravnava, s strani sodnice, ki je ta postopek vodila in tudi sopodpisala sodno poravnavo, saj bi to lahko bil le izločitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki se je zaključil s sklenitvijo sodne poravnave. Ob tem je le še dodati, da tožnika razlogov za izločitev omenjene sodnice iz 1. do 5. točke 1. odstavka 70. člena ZPP niti ne navajata, prav tako pa tudi ne trdita, da bi bila sodnica s sklepom izločena še pred sklenitvijo sodne poravnave dne 2. 7. 2015 ali da bi pred tem dnem tožnika vsaj zahtevala njeno izločitev, kaj takega pa ne izhaja niti iz podatkov v spisu.

17. S pritožbenimi navedbami, da dne 2. 7. 2015 na terenu ni bila narejena nobena skica, da jima je bila sodna poravnava vsiljena, da se je podpisala brez opravljenega elaborata in kakršne koli skice, da je izvedenec geodet pri izdelavi elaborata in po izvedenih dodatnih meritvah dodajal svoje katastrske točke, da je pod drugačnimi koti vrisal objekte, parcele in ceste, tožnika vztrajata pri svojih trditvah o obstoju zmote glede predstave o dogovorjenem poteku meje, izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi, še zlasti dejanske ugotovitve, da je bila skica terenske izmere narejena na naroku samem pred podpisom sodne poravnave, katere sestavni del je, da je bila napravljena po tem, ko so bili zabiti mejniki in s strani izvedenca opravljene meritve, da razpravljajoča sodnica strank in pooblaščenca ni (pri)silila v sklenitev sodne poravnave, posledično pa tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika nista uspela dokazati obstoja njune zmote in zmote njunega pooblaščenca pri sklenitvi sodne poravnave, vendar neutemeljeno, saj te pritožbene navedbe tožnikov nimajo opore v izvedenih dokazih, dokazno podprti pa so vsi zgoraj izpostavljeni dejanski zaključki sodišča prve stopnje.

18. Neutemeljeni so tudi očitki tožnikov, ki prav tako predstavljajo pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker z njimi izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje in podajata svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ko sodišču prve stopnje očitata, da ni preverjalo izpovedi prič, še zlasti prič sodnice R. J., izvedenca geodeta B. N. in pooblaščenca toženke v postopku ureditve meje S. Ž., na način, da bi jim predočilo obremenilno dokumentacijo, ki sta jo tožnika predložila kot dokaz, od priče S. Ž. pa zahtevalo, da pokaže na skici terenske izmere, kje naj bi on tožnikoma podaril svoje zemljišče, pa tudi da je priča sodnica R. J. pričakovano pričala v korist svoje favorizirane stranke (t.j. toženke), saj s takšno lastno, enostransko in parcialno dokazno oceno, ki nima podlage v spisovnem gradivu, ne moreta vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je celostna, prepričljiva in življenjsko logična, temelji pa tudi na doslednem upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Takšni dokazni oceni sodišča prve stopnje, kot pravno pravilni, se v izogib ponavljanju pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Glede na to, da sta tudi tožnika, ki sta bila ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje zastopana po pooblaščencu odvetniku, sodelovala v dokaznem postopku in sta imela možnost tudi sama oziroma po svojem pooblaščencu pričam postavljati vprašanja, jim tudi predočati druge izvedene dokaze, se v pritožbi ne moreta uspešno sklicevati na to, da pričam sodišče prve stopnje ni postavilo vseh vprašanj oziroma jim ni predočalo izvedenih listinskih dokazov. Tudi sicer pa je v tem delu njun pritožbeni očitek tudi povsem pavšalen, nekonkretiziran, saj nista navedla niti tega, katere (obremenilne) dokumentacije sodišče prve stopnje pričama sodnici R. J. in izvedencu geodetu B. N. ni predočilo.

19. Ker toženka osebno ni sodelovala pri sklepanju sodne poravnave z dne 2. 7. 2015, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi njenega nezaslišanja v postopku po tožbi za razveljavitev sodne poravnave, zato so tudi tovrstni očitki tožnikov neutemeljeni.

20. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno in popolno ugotovilo za odločitev o tožbi za razveljavitev sodne poravnave vsa pravno relevantna dejstva in sicer: da sta se tožnika pred sklenitvijo sodne poravnave večkrat posvetovala s svojim takratnim pooblaščencem, da sta se stranki kasnejše sodne poravnave na naroku sami dogovorili, kako naj bi potekala meja, na kar so se tudi v prisotnosti izvedenca geometra zabili mejniki, izvedenec pa je nato na tej podlagi izdelal skico terenske meritve, t.j. po tem, ko je prej posnel količke, da so pred sklenitvijo sodne poravnave počakali, da je izvedenec geodet skico izdelal, ta pa je bila nato podlaga sklenjeni sodni poravnavi, da takratni pooblaščenec tožnikov ni potrdil navedb tožnikov, da bi bil pri podpisu sodne poravnave v zmoti, zavrnilo pa je tudi navedbe tožnikov, da je sodnica, ki je vodila ta nepravdni postopek ureditve meje, na tožnika in njunega pooblaščenca ves čas pritiskala, naj privolijo v sklenitev sodne poravnave in na takšen način vplivala na voljo tožnikov v smislu nastanka (upoštevne) zmote.

21. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah, ki so dokazno podprte in ob nadaljnjih dejanskih ugotovitvah v izpodbijani sodbi, ki jih tožnika s pritožbo niti ne izpodbijata, temeljijo pa na izpovedi tožnice, da naj bi bil „problem“ celotne zadeve v tem, da bi naj bili mejniki po sklenjeni sodni poravnavi prestavljeni, je materialno pravno pravilen, v skladu s 1. točko 392. člena ZPP in 46. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki v 1. odstavku določa, da je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila, stranka, ki je v zmoti, pa lahko v skladu z 2. odstavkom istega zakonskega določila zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu, tudi zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju zmote o predmetu sodne poravnave (t.j. o dogovorjenem poteku meje) in o neopravičljivosti zatrjevane zmote, saj je pravilno zaključilo, da povprečno skrben človek podpiše listino (v tem primeru sodno poravnavo) le, če točno ve kaj podpisuje, zato se pred podpisom prepriča v vsebino podpisanega. Ker se že sama vsebina predmetne sodne poravnave opira na skico, v njej so navedene (natančne) izmere, katerih izhodišče je takrat že obstoječi plastični mejnik, tožnika pa je v postopku ureditve meje zastopal tudi odvetnik, ki je bil ves čas obravnavanja prisoten, tudi ob podpisu sodne poravnave, katero je tudi sopodpisal, tudi pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je skladen tudi s stališči sodne prakse2, da zatrjevana zmota tudi (če bi bila ugotovljena, pa ni bila) ni opravičljiva v smislu določila 46. člena OZ, še zlasti ob dejstvu, da takratni pooblaščenec D. H., zaslišan kot priča, lastne zmote o dogovorjenem poteku meje sploh ni potrdil, prav tako pa tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bila sodna poravnava strankam vsiljena v podpis s strani razpravljajoče sodnice. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitve sodne poravnave, sklenjene dne 2. 7. 2015 v nepravdni zadevi pod opr. št. N 30/2012 pa je tako iz vseh navedenih razlogov povsem pravilna.

22. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnikov v delu, v katerem izpodbija točko I. izreka sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23. Tožnika pa delno utemeljeno izpodbijata stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

24. Sodišče prve stopnje je navedlo tako zakonsko podlago za svojo stroškovno odločitev, t.j. določila 1. odstavka 154. člena in 155. člena ZPP, kot tudi materialno pravno podlago za odmero posameznih odvetniških stroškov, t.j. Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), ki ga je uporabilo zato, ker se je ta nepravdni postopek začel že pred uveljavitvijo Odvetniške tarife, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnikov, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakonske podlage, na kateri temelji njegova stroškovna odločitev, s temi pritožbenimi navedbami smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

25. Utemeljeno pa izpodbijata samo odmero stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo kot potrebne stroške toženki. Sodišče prve stopnje je namreč pri odmeri potrebnih stroškov postopka toženki delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko ji je neutemeljeno priznalo še dve nagradi za narok za glavno obravnavo (dne 3. 12. 2019 in dne 10. 1. 2020) v višini 2 x po 190,80 EUR po Tar. št. 3102 ZOdvT, saj nagrada za narok po tej tarifi vključuje nagrado za vse naroke, opravljene v posamezni zadevi, tako da odvetniku ne pripada nagrada za vsak narok posebej (enako Vrhovno sodišče RS v odločbi z dne 14. 4. 2011 opr. št. II Ips 56/2011), posledično pa ji je priznalo tudi previsok znesek davka na dodano vrednost. Ob pravilni uporabi materialnega prava (t.j. 155. člena ZPP in ZOdvT) je tako toženka za postopek pred sodiščem prve stopnje upravičena do povračila naslednjih potrebnih stroškov postopka na prvi stopnji: nagrada po Tar. št. 3100 (za postopek) 206,70 EUR, nagrada po Tar. št. 3102 (za narok) 190,80 EUR, nagrada po Tar. št. 6002 (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) 20,00 EUR, stroški za 22% DDV po Tar. št. 6007 91,85 EUR in potni stroški za vse naroke skupaj 184,56 EUR (3 x 61,52 EUR). Potrebni stroški toženke tako ob pravilni materialno pravni odmeri znašajo skupaj 693,91 EUR, zato je bilo pritožbi tožnikov v stroškovni odločitvi delno ugoditi ter izpodbijano sodbo v tem delu v skladu s 358. členom ZPP spremeniti tako, da se v plačilo tožnikom naloženi znesek stroškov toženke v točki II. izreka izpodbijane sodbe zniža na 693,91 EUR.

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker tožnika stroškov pritožbenega postopka nista priglasila.

1 Primerjaj vabilo stranki na narok za obravnavanje tožbe za razveljavitev sodne poravnave z dne 4. 9. 2019. 2 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 41/1994 in II Ips 1241/2008.