Jedro

S tem ko je sodišče pri odmeri kazni obsojencu upoštevalo več odprtih postopkov pri sodniku za prekrške, je kršilo domnevo nedolžnosti iz 27. člena URS oziroma je pri odmeri kazni upoštevalo nekaj, česar po zakonu in ustavi ne bi smelo (kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP).

S tem ko je sodišče kot okoliščino, zaradi katere izrek kazenske sankcije opominjevalne narave ni primeren, upoštevalo dejstvo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje na škodo policista, ni kršilo z ustavo zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena URS.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98.a v zvezi s členi 95/1 in 92 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku z izrednim pravnim sredstvom, povprečnino 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obsojenega A.S. za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po 1. odstavku 288. člena KZ in mu po istem zakonitem določilu izreklo kazen enega leta zapora. V plačilo mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju pa je z že navedeno sodbo delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da mu je izrečeno kazen znižalo na šest mesecev zapora, sicer je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 13.07.2001 je zagovornik obsojenca zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve obdolženčeve pravice do obrambe.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, podrejeno pa da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče pogojno obsodbo.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da ima sodba sodišča prve stopnje v nasprotju z zatrjevanji zahteve za varstvo zakonitosti razloge o vseh odločilnih oziroma pravno relevantnih dejstvih, nadalje pa tudi obrazlaga, zakaj šteje, da z izpodbijano pravnomočno sodno odločbo ni bila kršena pravica obsojencu do obrambe, niti ni bila kršena ustavna določba o enakosti pred zakonom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik, zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uvodoma uveljavlja kršitev določb iz 5. točke 372. člena ZKP, ki jo vidi v tem, da je sodišče prve stopnje upoštevalo kot obteževalno okoliščino podatek, da naj bi zoper obsojenca teklo še pet postopkov pred sodnikom za prekrške, s čimer je po mnenju zagovornika prekršeno ustavno določilo, da velja za krivega le tisti, ki je pravnomočno obsojen. Ta trditev je utemeljena. 27. člen Ustave Republike Slovenije namreč določa, da velja za nedolžnega vsak, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. To načelo pa je dobesedno prevzel tudi Zakon o kazenskem postopku (3. člen). S tem, ko je sodišče prve stopnje upoštevalo to okoliščino (več odprtih postopkov pred sodnikom za prekrške) kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni, je nedvomno prekršilo že omenjeno ustavno načelo oziroma je pri odmeri kazni upoštevalo nekaj, česar po zakonu in Ustavi ne bi smelo (kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP). To kršitev kazenskega zakona pa je saniralo sodišče druge stopnje z v uvodu navedeno sodbo, saj je ugodilo pritožbi zagovornika in obsojencu kazen znižalo in je, kot izhaja iz obrazložitve te sodbe, kot obteževalno okoliščino upoštevalo le obsojenčevo predkaznovanost pred sodnikom za prekrške (torej pravnomočno končane zadeve), pri čemer je še zaključilo, da je to okoliščino - predkaznovanost, kot jo je upoštevalo sodišče prve stopnje, prevrednotilo. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi ta kršitev ni podana, zaradi česar tudi zahteva za varstvo zakonitosti ne more biti uspešna.

S tem, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi kot okoliščino, zaradi katere izrek kazenske sankcije opominjevalne narave ni primeren, upoštevalo dejstvo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje na škodo policista, pa ni kršena z Ustavo zagotovljena pravica do enakosti pred zakonom, ki jo zagotavlja 14. člen Ustave Republike Slovenije. Načelo enakosti namreč zahteva, da je treba osebe, ki so enake, obravnavati enako in da je treba neenake obravnavati različno v sorazmerju z njihovo neenakostjo. Načelo enakosti ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za neenako obravnavanje. Kršitev bo namreč podana le, če gre za samovoljno obravnavanje oziroma upoštevanje neenakosti tedaj, ko to ni upravičeno. V konkretni kazenski zadevi je bilo dejanje storjeno na škodo policista, to je osebe, od katere se že glede na naravo njegovega dela (pregon kaznivih dejanj) zahtevajo visoki moralni standardi in bi morebitna uvedba postopka zoper njega, še posebej pa eventualni izrek obsodilne sodbe, imela zanj zelo hude posledice (izgubo službe, itd.). Pri razumevanju enakosti je namreč potrebno imeti pred očmi, da nimamo vsi enakega položaja v družbi, da nimamo vsi enakih pravic in dolžnosti oziroma da se od policista zahtevajo drugačne kvalitete, drugačna znanja in drugačna odgovornost, kot se to zahteva od drugih. Različnost položaja pa mora imeti tudi pravno refleksijo, s katero se ravno vzpostavlja enakopravnost. Tisti, ki ima več odgovornosti, ima tudi več pravic, kdor ima manj odgovornosti, ima manj pravic, oziroma v konkretnem primeru, v kolikor se od policista zahteva visoka moralna neoporečnost, so tudi standardi za zaščito tega višji. Upoštevanje posameznih različnosti je torej nujno zato, da posameznik ni v privilegiranem ali v neprivilegiranem položaju.

Kršitev določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi vlagatelj zahteve v tem, da sodba sodišča prve stopnje in sodba sodišča druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma po mnenju vlagatelja ni obrazloženo, iz katerih razlogov sodišče ni ugodilo posameznim predlogom strank (kršitev 7. odstavka 364. člena ZKP). Tudi te navedbe niso utemeljene. Trditev zagovornika v zahtevi, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o dokaznem predlogu obsojenca pred sodiščem prve stopnje za zaslišanje B.P., je namreč ne samo neutemeljena, temveč tudi protispisna, saj je razvidno tako iz zapisnika o glavni obravnavi, kakor tudi iz priložene listinske dokumentacije, da obsojenec tega dokaznega predloga ni podal. V pritožbi zagovornik sicer v delu, kjer izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, omenja zaslišanje priče P., vendar ima pritožbeno sodišče na drugi strani jasno navedene razloge v zvezi z izpodbijanjem dejanskega stanja, saj meni, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in jih utemeljilo, oziroma že doslej izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za zaključek, da je obsojenec storil kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje pa tudi ni kršilo 1. odstavka 395. člena ZKP, kot nadalje očita zagovornik v zahtevi s tem, da naj ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prištevnost storilca. Iz razlogov izpodbijane drugostopne odločbe namreč izhaja, da pritožbeno sodišče odgovarja pritožbenim navedbam zagovornika, na podlagi katerih dejstev šteje, da je bil obsojenec prišteven in da je storil obravnavano kaznivo dejanje s krivdno obliko direktnega naklepa.

Zahteve za varstvo zakonitosti v delu, kjer očita izpodbijani pravnomočni sodni odločbi kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, ni mogoče preizkusiti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se namreč Vrhovno sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP), kar pomeni, da mora biti zatrjevana kršitev v zahtevi tudi obrazložena, česar pa zagovornik glede te kršitve, kot rečeno, ni storil. Neutemeljena pa je tudi zahteva v delu, kjer zagovornik izraža svoje nestrinjanje z višino izrečene kazni oziroma vrsto izrečene kazenske sankcije, pri čemer opozarja na obsojenčevo dosedanjo nekaznovanost pred sodišči in dejstvo, da se je dne 01.06.2001 zaposlil, saj te navedbe predstavljajo izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenca, skladno z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP.