Jedro

Vrhovno sodišče je ob sklicevanju na predhodne pravnomočne odločitve in ob odsotnosti dokaznih novot v izpodbijanem sklepu zanesljivo zaključilo, da s strani zagovornika izpostavljene izpovedbe prič utemeljenega suma v ničemer niso omajale. Vložnik ne more uspeti niti z zatrjevanji, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni izrecno opredelilo do zagovora obdolženca, saj v primeru, ko se Vrhovno sodišče v fazi podaljšanja pripora sklicuje na predhodno pravnomočno zavzeta stališča v sklepih, v katerih je bil zagovor obsojenca upoštevan, takšna posebna opredelitev ni potrebna.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Vrhovno sodišče je s sklepom II Kr 91864/2025 z dne 28. 4. 2026 zoper obdolženca A. A. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) po ugotovljenem utemeljenem sumu, da je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka in po tretjem odstavku 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, podaljšal pripor še za mesec dni, to je do 4. 6. 2026, do 6.23 ure.

2.Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vlaga obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, s predlogom Vrhovnemu sodišču, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi.

3.Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev. V odgovoru je navedla, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je Vrhovno sodišče obrambne predloge povzelo in jih presodilo v okviru celotnega dokaznega gradiva. Navaja, da zadostuje, da je iz odločbe razvidno, da je zagovor obravnavan kot del dokazne celote, kar je po njeni oceni v obravnavani zadevi izpolnjeno. Nadalje meni, da ni podana niti kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa zagovornik po njeni oceni ne izkaže niti protispisnosti med zapisniki prič in njihovimi izpovedbami.

4.Z odgovorom sta bila seznanjena obdolženec in njegov zagovornik. Slednji se je o njem izjavil in v odgovoru v bistvenem vztraja pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5.Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v okviru prvega očitka navaja, da se Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu ob presoji utemeljenega suma ni opredelilo do pisnega zagovora obdolženca z dne 29. 12. 2025. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 37941/2023 z dne 20. 7. 2023 in poudarja, da načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava) zahteva, da sodišče v oceno utemeljenosti suma vključi tudi obdolženčev zagovor. Prav tako navaja, da se sodišče ni opredelilo do drugih dokazov, zbranih po uvedbi preiskave, ki jih je zagovornik izrecno povzel v odgovoru na predlog državnega tožilca o podaljšanju pripora. Iz navedenih razlogov uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 22. člena Ustave.

6.Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, kar je pravilno povzeto tudi v izpodbijanem sklepu, da je v fazi podaljšanja pripora s strani Vrhovnega sodišča v okviru presoje utemeljenosti suma pomembno samo to, ali gradivo, zbrano po uvedbi preiskave ovrže pravnomočne ugotovitve o utemeljenosti suma kaznivega dejanja. Skladno z ustaljenim stališčem pri tem ni treba znova obširno naštevati posameznih obdolžencem očitanih izvršitvenih ravnanj in še manj ponavljati oziroma povzemati celotnega dokaznega gradiva, ki je vsebinsko povzeto že v predhodnih pravnomočnih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora. Prav tako Vrhovno sodišče v tej fazi ne ocenjuje nasprotujočih si dokazov v smislu celovite dokazne presoje, saj je to pridržano razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi. Bistveno je, da Vrhovno sodišče utemeljen sum (znova) presodi, da pri tem upošteva morebitne nove okoliščine, ki so nastale med postopkom in ki lahko omajejo obstoj zahtevanega dokaznega standarda, ter da svojo odločitev obrazloži na način, ki po eni strani obrambi omogoča seznanitev z razlogi za podaljšanje pripora, po drugi strani pa nudi zadostno podlago za naknadno presojo njene zakonitosti.

7.To pomeni, da ni ovir, da se sodišče zadovolji z argumenti, ki so bili zavzeti v predhodnih (pravnomočnih) odločbah o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, ob pogoju, da v trenutku odločanja o podaljšanju pripora ni dokaznih novot. S sklicevanjem na predhodne odločitve, celovito presojo procesnih novot in odgovorom na navedbe, s katerimi se obramba odziva na predlog za podaljšanje pripora, je namreč v celoti zadoščeno načelu kontradiktornosti in zahtevi, da pripor ostaja ukrep ultima ratio. O situaciji, ko se sodišče pri odločanju o priporu sklicuje na prejšnje (pravnomočne) sklepe, se je opredelilo tudi že Ustavno sodišče RS. Iz odločbe Up-2073/06-13 z dne 25. 1. 2007 jasno izhaja, da je zahtevi po obrazloženosti odločbe o priporu zadoščeno tudi s sklicevanjem na obrazložitev predhodne odločbe o priporu, (1) če je sklep, na katerega se sklicuje sodišče pravnomočen, (2) če so v njem presojene relevantne okoliščine in (3) če so v sklepu o podaljšanju pripora upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje.

8.Glede na povzeta izhodišča se je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu pri presoji utemeljenega suma ustrezno sklicevalo na pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 91846/2025 z dne 31. 12. 2025, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper sklep o uvedbi preiskave in pravnomočni sklep Vrhovnega sodišča II Kr 91846/2025 z dne 3. 3. 2026, s katerim je to podaljšalo pripor zoper obdolženca še za dva meseca. V obeh navedenih sklepih so povzeti dokazi, na katerih temelji utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje. Prav tako so v obeh sklepih glede vpliva na obstoj utemeljenega suma presojane izjave prič, ki jih v zahtevi povzema zagovornik, usmerjene v najdene biološke sledi in njihove morebitne namestitve na kraj dejanja oziroma najdbe odtujenih predmetov. V sklepu Vrhovnega sodišča II Kr 91846/2025 z dne 3. 3. 2026 pa je navedena tudi izrecna opredelitev do dokazov, izvedenih v preiskavi. V vmesnem času, tj. od izdaje navedenega sklepa do izdaje izpodbijanega sklepa, se ni zgodilo nič novega, kar bi zahtevalo dodatno presojo Vrhovnega sodišča v izpodbijanem sklepu, oziroma vložnik tega niti ne zatrjuje. Zato je Vrhovno sodišče ob sklicevanju na predhodne pravnomočne odločitve in ob odsotnosti dokaznih novot zanesljivo zaključilo, da s strani zagovornika izpostavljene izpovedbe prič utemeljenega suma v ničemer niso omajale (točka 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Glede na vse navedeno vložnik ne more uspeti niti z zatrjevanji, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni izrecno opredelilo do zagovora obdolženca, saj v primeru, ko se Vrhovno sodišče v fazi podaljšanja pripora sklicuje na predhodno pravnomočno zavzeta stališča v sklepih, v katerih je bil zagovor obsojenca upoštevan, takšna posebna opredelitev ni potrebna. Po obrazloženem Vrhovno sodišče zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni ugotovilo.

9.Vložnik v nadaljevanju navaja tudi, da naj bi Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu v nasprotju z zapisniki o izpovedbah prič navedlo, da je bila zunanja osvetlitev v času opazovanja dogajanja iz notranjosti stavbe s strani B. B. izrazito slaba, zato uveljavlja kršitev protispisnosti iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da temeljni pogoj za uveljavljanje navedene kršitve protispisnosti ni izpolnjen, saj Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu ni povzemalo vsebine zapisnikov o izpovedbah prič. Okoliščine, katerim v zahtevi nasprotuje vložnik, so pravnomočno ugotovljene v obeh sklepih, na katera se je sklicevalo in v izpodbijanem sklepu povzelo Vrhovno sodišče, zato vložnikove navedbe po vsebini pomenijo izpodbijanje pravnomočno ugotovljenih dejstev in s tem uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

10.Po obrazloženem je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane, oziroma je delno zahteva vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

11.Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------

1Sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 25329/2021 z dne 30. 9. 2021.

2Sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 1901/2023 z dne 30. 5. 2023.

3Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča RS Up-465/02, Up-532/2 z dne 25. 9. 2002.