Jedro

Na podlagi ravnanj tožnika (storjena druga kazniva dejanja, neprimerno obnašanje...) ni utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bi ponovil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. V svoji obrazložitvi navaja, da tožnik prestaja kazen 8 let in 10 mesecev zapora, ki jo je izreklo Višje sodišče v Mariboru pod opr. št. I Kp 625/2007 z dne 22. 11. 2007 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. IX Ips 95/2010 z dne 22. 10. 2010. Kazen prestaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor (Zavod). Tožena stranka je na podlagi poročila Zavoda o poteku prestajanja kazni, ob upoštevanju določb 88. člena KZ-1, sprejela odločitev, da se tožnika pogojno ne odpusti. Tožnik je junija 2011 izrekel resne grožnje sodnici Okrožnega sodišča v Mariboru, kar izhaja iz uradnih zaznamkov tega sodišča in uradnih zaznamkov ZPKZ Maribor ter je do navedenega ravnanja povsem nekritičen. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da še ni utemeljeno pričakovati, da v času pogojnega odpusta tožnik kaznivega dejanja ne bi ponovil. Tožnik vlaga tožbo, ker se z navedeno odločitvijo ne strinja. Meni, da je napadena odločba samo ena od oblik izvajanja suženjskega režima, ki je pri njem v praksi že približno 4 leta. Obtožuje se ga, da naj bi izrekel resne grožnje sodnici, torej se ga obtožuje za kaznivo dejanje, ki naj bi se zgodilo junija 2011. Če bi kaznivo dejanje grožnje sodnici bilo storjeno, bi zagotovo moral biti sprožen kazenski postopek, ki pa ga ni bilo. V 22. členu ZKP pa navajanje uradnih zaznamkov ni pravni temelj za očitanje kaznivega dejanja in s tem za omejevanje pravic. Nenazadnje je bil dogodek z dne 1. 6. 2011 obravnavan v disciplinskem postopku in končan z odločbo z dne 17. 6. 2011, o čemer sta bila A.A. in Komisija za pogojne odpuste seznanjena že 6. 6. 2011. Iz navedenega je jasno, da A.A. samo manipulira in ga obtožuje za resne grožnje sodnici brez kazenskega postopka ali pravnomočne sodbe, kar pa je prekoračitev pooblastil. S tem je kršeno načelo nedolžnosti v smislu 27. člena Ustave RS. Ovadba je že bila podana na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani zaradi protipravnega preklica že odobrene prošnje za pogojni odpust, sedaj pa na osnovi navedb v napadeni odločbi tudi dopolnjena zaradi krive obdolžitve in izsiljevanja priznanja. Ne samo, da se ga obtožuje za kaznivo dejanje, v bistvu se z navedbami „da je do navedenega povsem nekritičen“ izsiljuje njegovo priznanje. To pa po 10. členu ZIKS in 265. členu KZ-1 ni dovoljeno. Izpodbijana odločba samo dodatno dokazuje, da se z njim manipulira, vedno v njegovo škodo. To je vsekakor izvajanje suženjstva, ki je prepovedano s 4. členom EKČP. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba Komisije za pogojni odpust, s katero je bila tožnikova prošnja za pogojni odpust zavrnjena. Pogojni odpust prestajanja kazni je urejen v 88. členu KZ-1, in sicer sta po določbah prvega in petega odstavka tega člena pogoja za izrek pogojnega odpusta predvsem določena doba prestane kazni in utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne stori novega kaznivega dejanja. Pri presoji ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se po določbi petega odstavka 88. člena KZ-1 upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev življenja na prostosti.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je v obravnavani zadevi Zavod izdal poročilo v zvezi s tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. Iz tega poročila izhaja, da tožnik zaporno kazen po zgoraj navedenih sodbah prestaja zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po členu 96/II KZ in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po členu 310/I KZ ter da zoper njega tečeta še dva kazenska postopka in sicer pred Okrajnim sodiščem v Mariboru zaradi storitve kaznivega dejanja krive ovadbe in pred Višjim sodiščem v Celju-pritožba zoper sodbo. Zaradi neprimernega obnašanja in odklonitve čiščenja skupnih prostorov ter v smeri izrečenih groženj sodnici je bil dvakrat tudi disciplinsko obravnavan in sta mu bila izrečena javna opomina. Zaradi kršitve hišnega reda mu je bil odvzet računalnik in so mu bile ukinjene zunajzavodske ugodnosti. Na podlagi tega poročila je tožena stranka ocenila, da ni mogoče pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja v času pogojnega odpusta ne bi ponovil. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je svojo odločitev sprejela na podlagi poročila Zavoda, v katerem so navedena odločilna dejstva. Sodišče se zato strinja z zaključkom tožene stranke, da ni utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bi ponovil. Po mnenju sodišča je tožena stranka tudi pravilno uporabila določbe ZIKS-1 in KZ-1. Pravilno je uporabila tudi prosti preudarek, saj po presoji sodišča meje prostega preudarka niso bile prekoračene, prosti preudarek pa tožena stranka tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 4. člena ZUS-1). Tožbeni ugovori zato na drugačno odločitev sodišča zato ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, sodišče tudi ni moglo slediti tožbeni navedbi, da so mu bile z izpodbijanim aktom kršene ustavne pravice.