Jedro

Tožnik se je med plesom (nenamerno) dotaknil toženca in ga pri tem z roko udaril po glavi, kar po presoji sodišča druge stopnje ne zadostuje za ugotovitev njegovega soprispevka. Toženec soprispevka ni uveljavljal v povezavi s tožnikovim načinom plesa.

Sodišče lahko, če je zaradi pripoznave samo del tožbenega zahtevka zrel za končno odločbo, glede tega dela konča obravnavo in izda delno sodbo (na podlagi pripoznave), ob čemer pri presoji vprašanja, ali naj izda delno sodbo, upošteva zlasti velikost dela zahtevka, ki je zrel za odločbo. Gre torej za diskrecijsko pravico sodišča. Za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini zadošča, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del spisa.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2018 dalje do plačila, v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.862,48 EUR pravdnih stroškov.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 280 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 4.000 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2018 dalje do plačila ter 1.111,75 EUR pravdnih stroškov, višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine pa je zavrnilo.

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno in iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki. Sodišču druge stopnje predlagata, da njunima pritožbama ugodi in sodbo v izpodbijanih delih spremeni, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in v bistvenem navaja, da je v lokalu plesal povsem normalno in ni krilil z rokami, zato je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je v 20 % soprispeval k nastanku škodnega dogodka. O nenavadnem plesanju neke osebe je izpovedal le priča A. A., ki ni bil neposredno zraven, ampak je ljudi opazoval od daleč in v zatemnjenem prostoru. Priče niso potrdile toženčevih trditev glede dogajanja kritičnega večera. V zvezi s soprispevkom je toženec zatrjeval, da je tožnik otipaval njegovo takratno noseče dekle, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da to ni bil povod za škodni dogodek. Prav tako ne držijo toženčeve navedbe, da ga je tožnik na plesišču dvakrat udaril. Običajno in normalno je, da se ljudje med plesanjem en drugega dotikajo. Do dotikanja med gosti lokala pride, kadar je v lokalu gneča, pa tudi kadar je ni. Vsakdo, ki pride v lokal v katerem se pleše, mora pričakovati, da se ga bo med plesanjem drugi obiskovalec lahko tudi dotaknil. To je moral in mogel pričakovati tudi toženec. Ne držijo očitki sodišča prve stopnje, da je zaradi nekaj popitega alkohola deloval agresivno, neobzirno in kot da so mu popustile vse zavore, saj tega dokazni postopek ni pokazal. Zmotna je tudi presoja sodišča prve stopnje glede nepremoženjske škode. Pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni bila upoštevana vsa škoda. Poleg poškodbe noge in ureznin na obrazu je utrpel tudi udarec glave. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegove izpovedbe o telesnih bolečinah, niti ni pojasnilo, zakaj teh bolečin ni upoštevalo. Prav tako ni dalo prave teže ugotovljenim nevšečnostim med zdravljenjem. Izpovedal je o svojih težavah z levim očesom od škodnega dogodka dalje ter o težavah z levim gležnjem, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Čeprav ni bilo posebnih zapletov med zdravljenjem, to še ne pomeni, da ni bil v strahu za izid zdravljenja. Skrbelo ga je, kako se bo vse skupaj saniralo in kako se bo zdravljenje zaključilo. Po obrazu so mu ostale brazgotine, zato je upravičen do odškodnine iz naslova skaženosti. Brazgotine, ki so vidne, ga motijo, saj je še mlad in mu je videz pomemben. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugotovitve izvedenke medicinske stroke, da so bile še sveže brazgotine na obrazu več mesecev dobro vidne in so v času zdravljenja lahko vzbujale pozornost mimoidočih. Tožnik nasprotuje tudi izračunu stroškov postopka, katere je sodišče prve stopnje napačno odmerilo.

4. Toženec izpodbija sodbo v znesku nad 1.500 EUR ter stroške postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo pripoznavo zahtevka v višini 1.500 EUR, zaradi česar ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave, niti ni tega upoštevalo pri odmeri stroškov postopka. Tožnik do višjega zneska odškodnine ni upravičen. Glede na ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je pravična denarna odškodnina iz tega naslova največ 1.300 EUR. Previsoka je odškodnina iz naslova strahu. Tožnik je utrpel le primarni strah. Pri zdravljenju ni bilo nobenih težav in zapletov, pogovori s psihiatrom pa se niso nanašali na strah, temveč na stisko, ki jo je zatrjeval tožnik in je malo verjetna. Ti obiski nikakor niso bili povezani s sekundarnim strahom. Primarni strah oziroma šok, ki ga je tožnik doživel ob udarcu, ne dopušča višje odškodnine od 500 EUR. Do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnik ni upravičen, saj je od konca zdravljenja v vseh aktivnostih polno funkcionalen. Skupno gre tožniku največ 1.800 EUR odškodnine, ob upoštevanju njegovega soprispevka pa 1.500 EUR. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo uspeh strank v postopku, ker ni upoštevalo, da temelj tožbenega zahtevka ni bil v celoti sporen, ampak je šlo le za vprašanje soprispevka.

5. Tožnik v odgovoru na toženčevo pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Toženec na vročeno tožnikovo pritožbo ni odgovoril. 6. Pritožba tožnika je delno utemeljena. Pritožba toženca ni utemeljena.

7. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je 9. 4. 2017 utrpel v lokalu L. v M., ko ga je toženec s steklenico udaril po glavi. Toženec je bil zaradi škodnega dogodka s pravnomočno sodbo III K 000/2017 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Odškodninska odgovornost v predmetnem postopku ni sporna, je pa toženec uveljavljal tožnikov soprispevek k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi 20 % soodgovornosti tožnika odločilo, da mu je toženec dolžan plačati 4.000 EUR odškodnine.

8. Sodišče prve stopnje je vzroke za nastanek škodnega dogodka ugotavljalo z zaslišanjem pravdnih strank in prič, ki so bile kritičnega dne prisotne pri dogajanju v lokalu. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki s svojima družbama plesali v neposredni bližini. Tako tožnik kot toženec sta popila nekaj alkohola. Toženca je razdražilo veselo poplesovanje tožnika za njim, zato je hotel s tožnikom že takrat obračunati, a sta mu to preprečili tožnikovi prijateljici. Tožnik za nastajajočo napetost ni vedel in je nadaljeval s plesanjem. Pri tem se je po nerodnosti dotaknil toženca tako, da ga je celo z roko udaril po glavi. Tožencu je takrat dokončno prekipelo in je s steklenico udaril tožnika po glavi.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovitev zaključilo, da so tožniku zaradi popitega alkohola popustile zavore in je kljub gneči plesal, kot bi bil sam v lokalu, pri tem odrival toženca oziroma ga udaril z roko po glavi, zaradi česar je pomembno povečal verjetnost nastanka škodnega dogodka. Tožniku je pripisalo 20 % soodgovornost za škodni dogodek, vendar je pri tem spregledalo, da toženec zatrjevanega soprispevka ni utemeljeval na tožnikovem neobzirnem plesanju. V zvezi s tem je v odgovoru na tožbo navedel, da je bil tožnik do njega nekajkrat provokativen, ga provociral in dvakrat udaril.1 Na prvem naroku za glavno obravnavo pa je toženec zatrjeval, da je tožnik kritičnega dne otipaval njegovo takratno noseče dekle.2 Dokazni postopek teh toženčevih navedb ni potrdil. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da otipavanje toženčevega nekdanjega dekleta ni bil razlog za njegovo agresijo, kar je toženec ob zaslišanju tudi sam potrdil. Prav tako ne držijo toženčeve navedbe, da se je tožnik do njega vedel provokativno in ga večkrat udaril, saj je dokazni postopek pokazal, da pravdni stranki pred udarcem s steklenico nista bili v kontaktu oziroma komunicirali, saj tožnik niti ni vedel za toženčevo razdraženost. Tožnik se je med plesom (nenamerno) dotaknil toženca in ga pri tem z roko udaril po glavi, kar po presoji sodišča druge stopnje ne zadostuje za ugotovitev njegovega soprispevka. Kot navedeno, toženec soprispevka ni uveljavljal v povezavi s tožnikovim načinom plesa. Utemeljene pa so tudi tožnikove pritožbene navedbe, da je v lokalu, kjer se pleše in je gneča, pričakovano in običajno, da med obiskovalci lahko pride do posameznih dotikov in nenamernih udarcev. Tožnikov ugovor zoper 20 % soprispevek je tako utemeljen.

10. Obe pravdni stranki nasprotujeta višini odmerjene odškodnine. Tožnik vztraja pri postavljenem zahtevku 16.500 EUR, toženec pa izpodbija vsakršno odškodnino nad 1.500 EUR. Pri tem gre pojasniti, da sodišče prve stopnje kljub toženčevi delni pripoznavi tožbenega zahtevka (na drugem naroku za glavno obravnavo), ni (bilo) dolžno izdati delne sodbe na podlagi pripoznave. V skladu z določilom prvega odstavka 314. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko sodišče, če je zaradi pripoznave samo del tožbenega zahtevka zrel za končno odločbo, glede tega dela konča obravnavo in izda delno sodbo (na podlagi pripoznave), ob čemer pri presoji vprašanja, ali naj izda delno sodbo, upošteva zlasti velikost dela zahtevka, ki je zrel za odločbo (tretji odstavek 314. člena ZPP). Gre torej za diskrecijsko pravico sodišča. Neutemeljene so tudi toženčeve pritožbene navedbe, da bi izdaja takšne sodbe vplivala na stroške postopka. Tožnik bi bil dolžan v tem delu kriti vse stroške postopka le, če toženec ne bi dal povoda za tožbo in bi pripoznal tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden bi se spustil v obravnavanje glavne stvari (157. člen ZPP). Ti pogoji v konkretnem primeru niso izpolnjeni.

11. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel več gladkorobnih ran po levi strani obraza ter zvin levega gležnja. Posledice poškodb je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenke medicinske stroke dr. B. B. Tožnikovo zdravljenje je trajalo mesec dni in je zajemalo prevezo ran, odvzem šivov, masažo brazgotin z mastno kremo, rentgensko slikanje, pregled pri oftalmologu, dva pregleda pri psihiatru ter pet pregledov pri osebnem zdravniku. Tožnika je zaradi udarca po glavi s steklenico huje zabolelo ob samem dogodku, nato pa je trpel zmerne bolečine 14 dni in lažje bolečine 14 dni. Dva do tri tedne je trpel tudi lažje bolečine v gležnju. Zdravljenje je potekalo brez zapletov. Tožnik trajnih posledic v funkcionalnem smislu nima, anatomsko pa so mu ostale nežne, komaj opazne mehke brazgotinice po utrpelih urezninah. Zaradi njih ne vzbuja pozornosti in ne more trpeti duševnih bolečin.

12. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 3.000 EUR, za strah 1.500 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 500 EUR. Odškodnine iz naslova skaženosti mu ni priznalo. Skupno je bilo tožniku odmerjenih 5.000 EUR odškodnine oziroma 4 povprečne neto plače v času izdaje izpodbijane sodbe.3 Očitki pravdnih strank, da je prisojena odškodnina neprimerna, so neutemeljeni. Gre za zelo lahek do lahek primer po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki je primerljiva po naravi in vrsti poškodbe oziroma njenih posledicah, se odškodnine gibljejo med 10 in 2 povprečni neto plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji.4 Pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.5 Toženi stranki v pritožbah ne ponudita razlogov in primerov iz sodne prakse, ki bi lahko privedli do drugačne odločitve.

13. Držijo toženčevi pritožbeni očitki, da je do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upravičen oškodovanec, ki je utrpel trajno zmanjšanje njegovih funkcionalnih zmožnosti. Anatomske spremembe zaradi blagih brazgotin na tožnikovem obrazu bi moralo sodišče prve stopnje obravnavati v okviru skaženosti ali nevšečnosti med zdravljenjem. Pritrditi gre tudi toženčevim navedbam, da je postavka za strah, glede na to, da je bil tožniku priznan le primarni strah, nekoliko visoka. Vendar pa je končni znesek odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo tožniku, v skladu s primerljivimi primeri iz sodne prakse, zato sodišče druge stopnje vanjo ni poseglo.

14. Neutemeljena so tožnikova zavzemanja za višjo odmero odškodnine. Sodišče prve stopnje se je pri presoji posledic škodnega dogodka utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje izvedenke medicinske stroke, ki je jasno in strokovno, tožnik pa ga ne izpodbija. Korektno je povzelo tožnikove poškodbe, telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki so medicinsko indicirane in jih ustrezno ovrednotilo. Tožnik je v svojih vlogah in izpovedbi pojasnil, kakšne telesne bolečine je trpel. Naloga sodišča prve stopnje je, da navedbe in doživljanja tožnika objektivizira z upoštevanjem izvedenskega mnenja, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Zatrjevane težave z levim očesom iz medicinske dokumentacije niso razvidne. Prav tako ni izkazano, da brazgotine, ki so tožniku ostale po škodnem dogodku, dosegajo standard skaženosti. Ne glede na to je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo blage brazgotine na obrazu tožnika in mu priznalo 500 EUR, kar je sicer (zmotno) umestilo pod postavko duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Nadalje ne gre slediti tožbenim navedbam glede strahu. Tožnikovo zdravljenje je potekalo brez vsakršnih zapletov, zato sekundarnega strahu ni trpel. Tudi upoštevaje, da se je za izid zdravljenja vseeno bal in je sekundarni strah podan, je odmerjena odškodnina v višini 1.500 EUR primerna in pravična.

15. Sodišče prve stopnje je višino nepremoženjske škode pravilno odmerilo, zmotno pa je pri tem upoštevalo 20 % soprispevek tožnika. Slednji je tako upravičen do povračila 5.000 EUR odškodnine.

16. V navedenem obsegu je sodišče druge stopnje ugodilo tožnikovi pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo. V preostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženca kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Delna sprememba izpodbijane sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjala tudi novo odločitev o stroških postopka. V zvezi s tem je neutemeljen tožnikov očitek, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo oziroma izračunalo njegove pravdne stroške. Za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini zadošča, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del spisa. Na stroškovniku, ki ga je v spis vložil tožnikov pooblaščenec, je sodišče prve stopnje za vsako postavko priglašenih stroškov in nagrade jasno označilo, ali je bila priznana in v kakšni višini.6 Po pregledu navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da je odmera tožnikovih stroškov v višini 3.883,76 EUR materialnopravno pravilna. Tožnik je glede na delno spremembo izpodbijane sodbe v pravdi uspel s 65 % in je upravičen do povračila 2.524,44 EUR stroškov. Toženčeve stroške je sodišče prve stopnje odmerilo na 1.891,30 EUR. Ker je njegov uspeh v pravdi 35 %, je upravičen do povračila 661,96 EUR stroškov. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan tožniku povrniti 1.862,48 EUR pravdnih stroškov.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. in 155. členu ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik je uspel le s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe, zato te stroške nosi sam, je pa podal pravočasen in argumentiran odgovor na toženčevo pritožbo, zato je upravičen do povračila stroškov odgovora. Te je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu s specificiranim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT). Tožniku je priznalo 375 točk oziroma 225 EUR nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22 % DDV, kar skupno znaša 280 EUR. Te stroške je toženec dolžan povrniti tožniku v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Glej 4. stran odgovora na tožbo na drugi strani list. št. 26 spisa. 2 Glej zapisnik prvega naroka za glavno obravnavo na list. št. 38 spisa. 3 Ob zaključku glavne obravnave 6. 7. 2020 je povprečna mesečna neto plača znašala 1.176,25 EUR. 4 Prim. odločbe iz baze podatkov odločb o negmotni škodi VS002021, VS002347, VS002297, VS002397, VS002376, VS002017 in VS00022952. 5 Prim. sodbo VSRS II Ips 91/2017. 6 Glej stroškovnik na list. št. 91 spisa.