Jedro

Če razen slabega premoženjskega stanja obdolženca ni izpolnjen še interes pravičnosti, se predlog za postavitev zagovornika utemeljeno zavrne.

Izrek

Pritožba obdolženca L.P. se z a v r n e kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obdolženca za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti. Proti temu sklepu se je pritožil obdolženec smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Obdolženec je predlagal, da se ugodi njegovemu predlogu za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, in sicer zaradi interesa pravičnosti in iz naslova enakosti pred zakonom. Pritožba ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti v skladu s 438. členom Zakona o kazenskem postopku. Sodišče druge stopnje soglaša, da je prvi pogoj za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, to je gmotne razmere obdolženca, ki ne omogočajo plačila stroškov obrambe, izpolnjen. Nadalje pa prvostopenjsko sodišče pravilno meni, da drugi pogoj za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, to je interes pravičnosti, ni izpolnjen. Prvostopenjsko sodišče ima prav, da ne gre niti za zapletenejšo niti za obsežnejšo zadevo, ne v pravnem in ne v dejanskem pogledu. Iz zasebne tožbe izhaja, da zasebni tožilec obdolžencu očita, da je novinarjem razlagal določena dejstva glede zasebnega tožilca, kar je bilo nato objavljeno v časopisih in na televiziji. Ravnanje, ki po zatrjevanju zasebnega tožilca predstavlja kaznivo dejanje, je razvidno iz priloženih časopisnih člankov. V predmetnem kazenskem postopku je torej potrebno odgovoriti na dve vprašanji, in sicer na vprašanje ali je obdolženec novinarjem resnično zatrjeval določena dejstva in na vprašanje, ali je takšno ravnanje obdolženca kaznivo. Pri takšnem postopku pa se drugostopenjsko sodišče v celoti strinja z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da ne gre za zapletenejšo ali za obsežnejšo zadevo, ne v pravnem in ne v dejanskem pogledu, zaradi česar ni izpolnjen drugi pogoj iz 438. člena Zakona o kazenskem postopku, to je interes pravičnosti. Ob pregledu spisa pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da so obdolžencu vsaj deloma poznane določbe Zakona o kazenskem postopku, saj je na glavni obravnavi predlagal postavitev zagovornika po uradni dolžnosti iz razloga pravičnosti, svoje slabo premoženjsko stanje pa je izkazal s priloženimi potrdili. V pritožbi proti sklepu pa obdolženec laično povzema tri pritožbene razloge, sklicuje pa se tako na člene Zakona o kazenskem postopku in Kazenskega zakonika, zaradi česar je sodišče prepričano, da se bo zmogel sam braniti v predmetnem kazenskem postopku. To je še dodaten razlog, ki preprečuje postavitev zagovornika po uradni dolžnosti na podlagi interesa pravičnosti. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo določbe Zakona o kazenskem postopku. Obdolženec prvostopenjskemu sodišču očita tudi kršitev Kazenskega zakonika, pri tem pa konkretno kršitev ne navaja. Uradni preizkus izpodbijanega sklepa pa uradoma upoštevanih kršitev ni pokazal. Pripomniti je, da kršitev kazenskega zakona pri izpodbijani odločitvi prvostopenjskega sodišča ne pride v poštev. Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbo obdolženega L.P. kot neutemeljeno zavrniti.