Jedro

Pouk o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe, ki ga sodnik poda po razglasitvi sodbe, mora biti glede bistvene vsebine v celoti vpisan v zapisnik o glavni obravnavi, ni pa potrebno, da je vpisan dobesedno. Obsegati mora to, kar določa 1. in 2. odst. 368. čl. ZKP, to je dolžnost napovedi pritožbe, rok, v katerem jo je treba napovedati, in posledice, če pritožba na določen način in v določenem roku ne bo napovedana.

Ker je opozorilo v vabilu na glavno obravnavo, da se bo štelo, da se je obdolženec odpovedal pravici do pritožbe, če je ne bo napovedal najkasneje v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe, po naravi stvari vedno podano pred izrekom sodbe in ker ni mogoče sprejeti domneve, da se je obdolženec odpovedal pravici do pritožbe že v času, ko še niti ni bila izrečena, je sodišče dolžno, da po razglasitvi sodbe pouči stranke v skladu s 1. odst. 362. čl. ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolženega B.J. za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se razveljavita sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 31.5.1999 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1.9.1999. Zadeva se vrne sodišču prve stopnje v postopek po napovedi pritožbe obdolženca zoper izrečeno sodbo z dne 31.5.1999.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 31.3.1999 je bil B.J. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, izrečena mu je bila pogojna obsodba, v njej določena kazen 1 leto in 4 mesece zapora. Zagovornik obdolženca je zoper sodbo, ki jo je obdolženec prejel 24.4.1999, vložil dne 5.5.1999 pritožbo, v kateri je izrecno uveljavljal vse pritožbene razloge iz 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in navajal, da obdolženec ni bil seznanjen glede napovedi pritožbe. V pritožbi je vložnik obrazlagal razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 31.5.1999 pritožbo obtoženčevega zagovornika na podlagi določila 2. odstavka 375. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno. Sodišče v sklepu ugotavlja, da obdolženec pritožbe takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe niti v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe ni napovedal. Na podlagi 2. odstavka 368. člena ZKP je sodišče zato štelo, da se je obdolženec pravici do pritožbe odpovedal, to pa je v skladu z določilom 2. odstavka 375. člena ZKP narekovalo zavrženje pritožbe kot nedovoljene (390. člen ZKP).

Zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo se je zopet pritožil obdolženčev zagovornik. V pritožbi je uveljavljal, da obdolženec ni bil dovolj natančno seznanjen glede napovedi pritožbe in zato niso bili izpolnjeni pogoji za nastop pravne domneve, da se je odpovedal pravici do pritožbe. Menil je, da je bila zaradi pomanjkljivega pravnega pouka kršena ustavna pravica do pritožbe po 25. členu Ustave Republike Slovenije.

Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 1.9.1999 pritožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo zavrnilo. Sodišče je v skladu z določilom 4. odstavkom 377. člena ZKP preskrbelo poročilo sodnice prvostopnega sodišča o vsebini pravnega pouka, ki ga je dala obdolžencu po razglasitvi sodbe dne 31.3.1999 glede pravice do pritožbe in dolžnosti njene napovedi. Pritožbeno sodišče v obrazložitvi sklepa ugotavlja, da pravni pouk, kakršen je zapisan v zapisniku o glavni obravnavi z dne 31.3.1999: "Po kratki obrazložitvi sodbe sodnica poda pravni pouk glede napovedi pritožbe", ni v skladu s 1. odstavkom 362. člena ZKP in da bi sodnica ravnala ustrezneje, če bi v zapisnik vnesla v celoti tisti pravni pouk, ki ga je obdolžencu podala ustno. Sodišče je ob upoštevanju poročila sodišča prve stopnje glede vsebine pravnega pouka štelo, da je bil ta podan v celoti in popolno in da ga je obdolženec razumel. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljane kršitve niso podane.

Obdolženčev zagovornik je zoper sodbo Okrajnega sodišča z dne 31.3.1999, zoper sklep istega sodišča z dne 31.5.1999 in zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20.9.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov in kršitve po 2. odstavku 371. člena ZKP, ker sodišče pri izdaji sodbe ni pravilno uporabilo določbe o pravici do pritožbe. Navaja, da je pravni pouk, zapisan v zapisniku o glavni obravnavi z dne 31.3.1999, nepopoln in pomeni kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, kršen pa je tudi 14. člen Ustave, ker obdolženca postavlja v podrejen položaj. Poudarja, da obdolženec v postopku do vročitve sodbe ni imel zagovornika in bi ga zato razpravljajoči sodnik moral seznaniti s posledicami, če pritožbe ne napove. Vložnik meni, da je bila v tem primeru podana kršitev obtoženčeve pravice do učinkovitega pravnega sredstva po 13. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in 2. členu protokola št. 7 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obdolžencu omogoči ponovno sojenje na prvi stopnji.

Vrhovni državni tožilec A.R. je v odgovoru na zahtevo ocenil, da ta ni utemeljena, ker je bil pravni pouk dan v celoti in popolno in ga je obdolženec razumel. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Ustava v 25. členu vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi to odloča o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Pravica do pritožbe zoper sodbo je glede na njen pomen ustavna pravica, prav zato mora biti upravičencem zagotovljeno, da je ta pravica dejanska in učinkovita. To je lahko doseženo le, če je upravičenec v konkretnem primeru seznanjen z vsebino pravice, načinom njenega izvrševanja in posledicami, če bi opustil dejanje, ki je pogoj oziroma procesna predpostavka za izvrševanje te pravice.

V zakonu (ZKP) ureja pravico do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje 1. odstavek 366. člena (redni postopek) oziroma 3. odstavek 443. člena (skrajšani postopek), ki določata, da se smejo upravičenci zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, pritožiti v določenem roku. Za obravnavani primer so glede ureditve pravice do pritožbe pomembnejše še naslednje določbe: 14. člen, 1. odstavek 362. člena ZKP, 1. in 2. odstavek 368. člena in 2. odstavek 439. člena ZKP.

Razen v primeru, ko je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen in ko napoved pritožbe ni potrebna (4. odstavek 368. člena ZKP), morajo pritožbo upravičenci napovedati. Pritožbo lahko napovejo takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe, najkasneje pa v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe (1. odstavek 368. člena ZKP). Po razglasitvi sodbe pouči predsednik senata stranke o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe. Pouk se vnese v zapisnik o poteku glavne obravnave (1. odstavek 362. člena ZKP).

Napoved pritožbe, ki predstavlja negativno procesno predpostavko pritožbenega postopka, zahteva od upravičenca procesno aktivnost. V 2. odstavku 378. člena ZKP je uzakonjena domneva (praesumptio iuris et de iure) da se upravičenec odpoveduje pravici do pritožbe, če takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe, najkasneje pa v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe pritožbe ne napove. Takšna domneva je lahko pravno in vrednostno sprejemljiva, kadar je upravičenec do pritožbe seznanjen z odločitvijo sodišča in z že navedeno vsebino pravice do pritožbe ter načinom njenega izvrševanja oziroma posledicami, pa potem opusti procesno dejanje oziroma pritožbe ne napove.

Ob upoštevanju takšne razlage pravice do pritožbe, kot jo določata ustava in zakon, je treba razlagati določbe o dolžnosti predsednika senata (sodnika), da pouči stranke o pravici do pritožbe in o pogoju predhodne napovedi pritožbe. Po razglasitvi sodbe morajo biti poučene o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe. Pouk se vnese v zapisnik o poteku glavne obravnave (1. odstavek 362. člena ZKP). Ta določba je glede vsebine pouka nepopolna, saj ne vsebuje niti rokov za procesno dejanje strank niti posledic opustitve napovedi pritožbe, vsebino tega pouka določata 1. odstavek 366. člena ZKP (redni postopek), v skrajšanem postopku pa 3. odstavek 443. člena ZKP, predvsem pa je v primerih izven 4. odstavka 368. člena ZKP pomembna vsebina 1. in 2. odstavka 368. člena ZKP. Pouk o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe mora obsegati to, kar določa 1. in 2. odstavek 368. člena ZKP. Stranke morajo torej biti v zvezi s pravico do pritožbe seznanjene: 1) z dolžnostjo napovedi pritožbe, 2) kdaj oziroma v kakšnem času jo lahko napovejo, 3) kakšne bodo posledice, če pritožbe na določen način in v določenem roku ne bodo napovedale (da se bo štelo, da so se odpovedale pravici do pritožbe).

Okoliščina, da je bil obdolženec v vabilu na glavno obravnavo opozorjen, da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če najkasneje v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe pritožbe ne bo napovedal (2. odstavek 288. člena oziroma 2. odstavek 439. člena ZKP), sodišča ne odvezuje dolžnosti, da po razglasitvi sodbe pouči stranke v skladu s 1. odstavkom 362. člena ZKP. Opozorilo v vabilu je po naravi stvari vedno podano pred izrekom sodbe. Ni mogoče sprejeti domneve, da se je obdolženec odpovedal pravici do pritožbe že v času, ko sodba še niti ni bila izrečena. Prav tako ni mogoče šteti, da je opozorilo v vabilu del pravnega pouka, ki ga mora sodišče podati ob razglasitvi sodbe.

Takšen pouk, kakršnega je sodnik po razglasitvi sodbe podal ustno, mora biti tudi vpisan v zapisnik o glavni obravnavi. Ne zadošča zgolj ugotovitev v zapisniku npr., da je bil pravni pouk podan v skladu z zakonom, v zapisnik mora biti vpisan glede bistvene vsebine v celoti, ni pa potrebno, da je vpisan dobesedno.

V obravnavanem primeru je v zapisnik o glavni obravnavi z dne 31.3.1999 glede pouka o pravici do pritožbe vpisano: "Po kratki obrazložitvi sodbe sodnica poda pravni pouk glede napovedi pritožbe." Pri presoji, ali je takšen pouk v skladu z navedenimi zakonskimi zahtevami, ni mogoče upoštevati kasnejšega pojasnila sodnice, ki je bilo dano v skladu s 4. odstavkom 377. člena ZKP, da je bil bil ustno podan jasen pravni pouk glede pravice do pritožbe in dolžnosti njene predhodne napovedi. Tudi iz tega pojasnila ni razvidno, kakšna je bila vsebina ustno podanega pouka. Zato je treba šteti, da je bil podan takšen pravni pouk, kakršen je vpisan v zapisniku o glavni obravnavi.

Zapisani pravni pouk je nepopoln, saj iz njega ni razvidno, da bi bil obdolženec poučen, da je njegova pravica do pritožbe pogojena z njeno napovedjo, pri čemer bi moral biti tudi poučen, kdaj oziroma v kakšnem roku lahko napove pritožbo. Prav tako obdolženec ni bil poučen o posledicah, če pritožbe v zakonskem roku ne napove.

Ker sodišče prve stopnje po razglasitvi sodbe obdolženca ni poučilo o pravici do pritožbe v skladu s 1. odstavkom 362. člena in 1. in 2. odstavkom 368. člena v zvezi s 429. členom ZKP, teh določb pa potem prvo in drugostopno sodišče nista upoštevali pri odločanju o dovoljenosti o pritožbi zagovornika zoper sodbo v izpodbijanih sklepih, je bila kršena ustavna pravica obdolženca do pritožbe ter določba 3. odstavka 443. člena ZKP. Ker sodišči nista pravilno uporabili določb 1. odstavka 362. člena ter 1. in 2. odstavka 368. člena ZKP, je podana kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP.

Obdolženec v postopku do izdaje sodbe oziroma prejema njenega odpravka ni imel zagovornika. Načelo enakosti pri varstvu pravic iz 22. člena Ustave (druga stranka v tej zadevi je kvalificiran pravni strokovnjak - državni tožilec) in načelo pomoči neuki stranki iz 14. člena ZKP je sodišču v tem primeru še posebej narekovalo, da obdolženca z vso jasnostjo pouči o pravici do pritožbe in posledicah opustitve njene napovedi.

V skladu z določilom 1. odstavka 426. člena ZKP je Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo, ni pa razveljavilo, kot to predlaga vložnik, tudi izrečene in razglašene sodbe, ki ni postala pravnomočna. Te sodbe zato glede na določilo 1. odstavka 420. člena ZKP tudi ni bilo mogoče preizkušati. Vloženo pritožbo zoper prvostopno sodbo je v tem primeru šteti kot pravočasno napoved pritožbe. Prvostopno sodišče bo zato moralo izrečeno in razglašeno sodbo izdelati v skladu s 1. odstavkom 364. člena ZKP (z obrazložitvijo) in jo vročiti obdolžencu ter njegovemu zagovorniku, ki bosta lahko zoper njo v zakonskem roku vložila novo pritožbo.