Jedro

Res se po osmem odstavku 112. člena ZPP šteje, da je bila vloga, ki je bila poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, k pristojnemu sodišču pa je prispela po izteku roka, pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca, ali očitni pomoti vložnika. V toženčevem primeru pa to zakonsko določilo, ki ga pritožba posebej izpostavlja, ni uporabno. Toženec je bil namreč v pozivu, naj odgovori na tožbo, posebej poučen o tem, kdaj (v kakšnem roku) in kje (pri katerem sodišču) naj to stori, da ga ne bo doletela predpisana pravna posledica. Toženec se zato ne more uspešno sklicevati na svojo nevednost, ampak je bil v resnici premalo skrben.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mora toženec izseliti iz nepremičnin parc. št. 1 in 7, obe k. o. X, ter ju prosti oseb in stvari izročiti tožnicam. Tožencu je še naložilo, da mora tožnicam povrniti tudi njihove pravdne stroške v znesku 685,42 EUR z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Poudarja, da mu zaradi nezakonitega postopanja sodišča prve stopnje ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Navaja, da je zaradi nevednosti in očitne pisne pomote svoj predlog z dne 7. 1. 2016 kot laičen odgovor na tožbo naslovil na Okrajno (namesto na Okrožno) sodišče v Ljubljani, vendar ga je poslal na pravi naslov in pravočasno. Naknadno je svoj predlog popravil in ga vložil na Okrožno sodišče v Ljubljani. V skladu z osmim odstavkom 112. člena ZPP bi sodišče moralo šteti, da je toženec pravočasno odgovoril na tožbo. Poleg tega je toženec v svojem predlogu dovolj določno nasprotoval tožbi, zato bi ga sodišče prve stopnje moralo obravnavati kot odgovor na tožbo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnice na pritožbo niso odgovorile.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za izdajo izpodbijane zamudne sodbe so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji, ki so predpisani v prvem odstavku 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6. Toženec, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni pravočasno in vsebinsko obrazloženo nasprotoval tožbenemu zahtevku, zato je s tem sam zapravil svojo pravico do obravnavanja v postopku. Sodišče je z vročitvijo tožbe in poziva, naj odgovori nanjo, tožencu omogočilo pravico do izjave, vendar je toženec ni smotrno izkoristil. Na poziv sodišča se je namreč odzval s predlogom z dne 7. 1. 2016 za uvedbo mediacijskega postopka. Te toženčeve vloge ni mogoče obravnavati kot odgovor na tožbo, saj toženec v njej niti pavšalno ne oporeka tožbenemu zahtevku. Tako ne navaja nobenih materialnih ali procesnih ugovorov, še več, izpostavlja celo pripravljenost izpolniti svoje obveznosti v celoti.

7. Poleg tega je sodišče prve stopnje navedeno toženčevo vlogo prejelo po izteku predpisanega tridesetdnevnega roka za odgovor na tožbo. Toženec jo je namreč najprej poslal Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Res se po osmem odstavku 112. člena ZPP šteje, da je bila vloga, ki je bila poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, k pristojnemu sodišču pa je prispela po izteku roka, pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca, ali očitni pomoti vložnika. V toženčevem primeru pa to zakonsko določilo, ki ga pritožba posebej izpostavlja, ni uporabno. Toženec je bil namreč v pozivu, naj odgovori na tožbo, posebej poučen o tem, kdaj (v kakšnem roku) in kje (pri katerem sodišču) naj to stori, da ga ne bo doletela predpisana pravna posledica. Toženec se zato ne more uspešno sklicevati na svojo nevednost, ampak je bil v resnici premalo skrben. Očitno tudi ni šlo za pomoto, saj se je tožencu ista napaka primerila dvakrat. Napačen naziv sodišča (Okrajno sodišče v Ljubljani) je poleg pravilnega naslova sodišča prve stopnje zapisal tako v predlogu z dne 7. 1. 2016, kot na pisemski ovojnici.

8. Predvsem pa je toženec navedeno vlogo tudi nepristojnemu sodišču poslal prepozno. Kot izhaja iz pritožbi priloženega poštnega potrdila, je vlogo oddal na pošto priporočeno 9. 1. 2016, medtem ko je bil zadnji dan roka za odgovor na tožbo 8. 1. 2016(1).

9. Sodišče prve stopnje je torej pravilno štelo, da toženec na tožbo ni odgovoril, zato ni bilo ovire za izdajo zamudne sodbe, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnic. Pri tem ni zagrešilo niti očitanih niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

10. Toženec, ki je s pritožbo propadel, mora sam kriti svoje pritožbene stroške. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Vročevalec je po neuspešni osebni vročitvi tožencu 24. 11. 2015 pustil obvestilo, naj tožbo dvigne v petnajstih dneh; ker toženec tega ni storil, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka (četrti odstavek 142. člena ZPP), torej 9. 12. 2015, kar pomeni, da je naslednji dan začel teči tridesetdnevni rok za odgovor na tožbo, ki je potekel 8. 1. 2016.