Jedro

Če investitor zahteva in dobi gradbeno dovoljenje za drugačen objekt, kot ga je dejansko že postavil, ne gre za „legalizacijo“ že zgrajenega objekta, kot to zmotno meni tožnica, temveč le, da za že (drugače) zgrajeni objekt nima gradbenega dovoljenja, ali pa da gre najmanj za neskladno zgrajen objekt, kar vse je predmet inšpekcijskih postopkov zaradi nedovoljene gradnje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ investitorjema A.A. in B.A. (prizadetima strankama v tem upravnem sporu) izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta – garaže na zemljiščih s parc. št. 770/1 in 771/10 k. o. ... Tožničin ugovor, da ne gre za konstrukcijsko samostojen objekt, je zavrnil s pojasnilom, da je iz vloge investitorjev jasno razvidno, da ima obravnavani objekt samostojne temelje in da je konstrukcijsko ločen od stanovanjske hiše. Da objekt konstrukcijsko ni povezan s stavbo naj bi bilo razvidno tudi iz mnenja C.C., sodnega izvedenca in cenilca za gradbeno stroko.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil in pojasnil, da upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja odloča o zahtevi investitorjev, ta pa se nanaša na samostojen objekt. Zato je zavrnil pritožbene navedbe o potrebi po imenovanju izvedenca gradbene stroke. Zavrnil je tudi tožničino sklicevanje na ugotovitve inšpekcijskega postopka, ker se zahteva investitorjev ne nanaša na „legalizacijo“ že zgrajenega objekta. Ker je tožnica sodelovala na ustni obravnavi 12. 11. 2013, na kateri je bila seznanjena z ugotovitvami upravnega organa, da so izpolnjeni pogoji iz 74.c člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), in jo je o tem organ seznanil tudi z dokumentom št. 351-114/2013-50 z dne 12. 5. 2014, je pritožbeni organ zavrnil tudi tožničine očitke o kršitvi načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Opredelil se je tudi do tožničinih očitkov, da se je z izdajo odločbe „mudilo“.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in ji v tožbi očita kršitev ustavnoprocesnih jamstev iz 22. člena Ustave. Navaja, da obrazložitev upravnega organa ne dosega minimalnih standardov, gradbeno dovoljenje pa naj bi izdal arbitrarno. Kršeno naj bi bilo načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP in načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP. Upravnemu organu očita, da ni odločal samostojno, da je hitel z izdajanjem odločbe, ne da bi dejansko stanje popolno ugotovil in ne da bi se opredelil do njenih navedb. Odločbo je izdal, ne da bi imela možnost odgovoriti na dopis v 8 dnevnem roku, ki ji ga je dal, saj je ta dopis prejela na dan izdaje odločbe. Upravnemu organu tudi očita, da ji ni omogočil, da bi se izrekla o izvedeniškem mnenju, ki ga je investitor vložil v spis po prvi odločitvi upravnega organa, zaradi česar uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Vseh teh kršitev naj tudi drugostopenjski upravni organ ne bi odpravil, niti se ni opredelil do vseh pritožbenih navedb.

Tožnica izpodbijani odločbi očita tudi kršitev materialnega prava, saj meni, da v obravnavanem primeru garaža ne more biti samostojen objekt. Neresnične naj bi bile investitorjeve navedbe, da zahteva gradbeno dovoljenje za garažo, ki bo imela samostojne temelje in bo konstrukcijsko ločena od obstoječe stanovanjske stavbe. Da to ne drži, naj bi izhajalo iz izvedeniškega poročila za ugotavljanje gradnje garaže ter obsežnega slikovnega gradiva, do česar pa se upravni organ ni opredelil, čeprav gre za odločilno dejstvo. Ne strinja se s stališčem drugostopenjskega organa, da gre za odločanje o vlogi za gradnjo garaže ob stanovanjskem objektu in ne za „legalizacijo“. Navaja, da je gradbeni inšpektor že izrekel inšpekcijske ukrepe, z izdanim gradbenim dovoljenjem pa bo dosežen namen, tj. legalizacija objekta. Organ naj bi torej zavestno, čeprav ve, da se postopek vodi za „legalizacijo objekta“, odločal o vlogi investitorja, s tem pa naj bi kršil prvi odstavek 8. člena ZUP.

V nadaljevanju tožbe tožnica navaja, da objekt, na katerega se nanaša izvid in mnenje izvedenca C.C. z dne 14. 12. 2013, ki ga je pridobila po izdaji izpodbijane odločbe, ni objekt, za katerega je izdano gradbeno dovoljenje. Zato meni, da bi upravni organ moral imenovati izvedenca gradbene stroke, ki bo podal svoje mnenje, ali gre v obravnavanem primeru za gradnjo nezahtevnega objekta. Da gre za konstrukcijsko povezan objekt naj bi izhajalo tudi iz odločbe gradbenega inšpektorja, ki je navedel, da je investitor dolžan odstraniti garažo-prizidek. Dodatno navaja še, da je vpogledala tudi v listine inšpekcijskega spisa, med katerimi so tudi fotografije, ki kažejo, da so stiki med objektom stavbe in objektom garaže drugačni, kot to izhaja iz mnenja izvedenca C.C. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne, podrejeno, naj izpodbijano odločitev odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Prizadeta stranka (A.A.) v odgovoru na tožbo meni, da jo je treba zavreči, ker naj bi jo tožnica vložila zoper drugostopenjski upravni organ in ne zoper prvostopenjskega. V nadaljevanju odgovora na tožbo in v kasnejših vlogah (z dne 15. 1. 2015, 6. 2. 2015) odgovarja na tožbene očitke in meni, da so neutemeljeni. Zatrjuje in dokazuje, da ima sporna garaža samostojne temelje in da je konstrukcijsko ločena od obstoječe stanovanjske stavbe. Pojasnjuje, zakaj ni pridobila gradbenega dovoljenja za garažo skupaj z gradbenim dovoljenjem za stanovanjsko hišo. Sodišču predlaga naj tožbo zavrže, podrejeno zavrne in tožnici naloži povrnitev stroškov prizadete stranke.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 29. 12. 2014 odgovarja na navedbe prizadete stranke in vztraja pri očitku o kršitvi načela zaslišanja stranke in dejstvu, da garaža ni konstrukcijsko ločen objekt, kar dokazuje še z zapisnikom prvega inšpekcijskega pregleda z dne 28. 6. 2011 in fotokopijami fotografij. Z vlogo z dne 20. 1. 2015 je posredovala še fotografije „današnjega“ stanja objekta, iz katerega naj bi izhajalo, da ne gre za nezahteven objekt. Meni, da je življenjsko nelogično, da prizidek k objektu, ki se gradi istočasno, z njim ne bi bil statično povezan.

Tožba ni utemeljena.

Glede na navedbe prizadete stranke sodišče uvodoma pojasnjuje, da v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožena stranka ni ne prvostopenjski ne drugostopenjski organ, temveč država, ki pa jo zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim se je upravni postopek končal. Upravna enota in ministrstvo namreč nista pravni osebi temveč državna organa. Sodišče je zato štelo, da tožnica kot toženo stranko pravilno navaja Republiko Slovenijo. Tožnica sicer v tožbi, ki jo je vložila 20. 10. 2014, ni pravilno navedla pooblaščenca države, vendar ta pomanjkljivost ne vpliva na dopustnost tožbe. Zato sodišče v zvezi s tem le pojasnjuje, da je od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Vladi Republike Slovenije (ZVRS-H), tj. od 6. 9. 2014, za naloge s področja prostora pristojno Ministrstvo za okolje in prostor in ne Ministrstvo za infrastrukturo in prostor.

Sodišče soglaša s tožbenim stališčem, da tretji odstavek 251. člena ZUP ne more biti razlog, da se upravni organ v ponovljenem postopku ne opredeli do pravno odločilnih navedb strank v postopku in ne ugotovi relevantnih dejstev za pravilno odločitev. Po presoji sodišča pa se upravnemu organu do tožničinih navedb o (ne)samostojnosti obstoječe garaže in dokazov za to ni bilo treba opredeljevati iz drugih razlogov. Že prvostopenjski upravni organ se namreč pravilno sklicuje na stališče, po katerem se o izdaji gradbenega dovoljenja odloča na podlagi zahteve investitorja. Tožbeni razlogi, ki nasprotujejo temu stališču, so torej neutemeljeni.

ZGO-1 za izdajo gradbenega dovoljenja za že obstoječe objekte, torej za tako imenovano legalizacijo, ne predpisuje posebnega postopka. To pomeni, da se zahteva za izdajo takega gradbenega dovoljenja obravnava po enakem postopku kot zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt, katerega gradnja je šele nameravana.

Iz določb prvega odstavka 66. člena ZGO-1 (prim. predvsem 1., 2., 4. in 7. točko) izhaja, da se presoja pogojev za gradbeno dovoljenje opravi na podlagi predložene projektne dokumentacije. To velja tudi v primeru, ko objekt v naravi dejansko že stoji, saj ZGO-1 ne daje podlage za odločanje na podlagi dejansko obstoječega objekta oziroma mimo predložene projektne dokumentacije. Enako velja tudi za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, le da je v teh primerih dokumentacija poenostavljena. S to dokumentacijo je opredeljena vsebina upravnopravnega upravičenja, ki ga želi pridobiti stranka, torej njen zahtevek (prim. npr. 9. alinejo prvega odstavka 68. člena ZGO-1). To pomeni, da bi odločanje o gradbenem dovoljenju mimo predložene dokumentacije pomenilo nedovoljeno odločanje mimo zahtevka stranke (128. člen ZUP).

Tožnica ne navaja, v čem naj bi gradnja, na kakršno se nanaša izpodbijano gradbeno dovoljenje, posegala v njen pravno varovan položaj. Presoja, ali je objekt zgrajen v skladu s pogoji gradbenega dovoljenja, pa je stvar nadzora pristojnega gradbenega inšpektorja in ne okoliščina, pomembna za izdajo gradbenega dovoljenja. Če investitor zahteva in dobi gradbeno dovoljenje za drugačen objekt, kot ga je dejansko že postavil, ne gre za „legalizacijo“ že zgrajenega objekta, kot to zmotno meni tožnica, temveč le, da za že (drugače) zgrajeni objekt nima gradbenega dovoljenja, ali pa da gre najmanj za neskladno zgrajen objekt, kar vse je predmet inšpekcijskih postopkov zaradi nedovoljene gradnje (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Zato ni mogoče zavrniti izdaje gradbenega dovoljenja zgolj zato, ker v naravi zgrajeni objekt ne izpolnjuje pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt. Taka odločitev bi bila pravilna le, če bi kaj takega izhajalo iz zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma tej zahtevi priložene gradbene dokumentacije (tako je tudi stališče ustaljene upravnosodne prakse tega sodišča, prim. npr. sodbo I U 206/2013).

Med strankami pa ni sporno, da sta investitorja zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja za garažo dimenzij 4,00 m x 6,20 m, ki bo konstrukcijsko samostojen objekt. Samo to je pomembno za presojo, ali gre za nezahteven objekt po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. To pomeni, da so tako tožbene navedbe kot navedbe prizadete stranke v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah o tem, kakšen je dejansko zgrajeni objekt, neupoštevne. Ker po navedenem dejstva o dejansko zgrajenem objektu za odločanje o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja niso pravno odločilna, je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da se upravna organa nista opredelila do teh navedb in dokazov zanje.

Ker je torej odločanje o izdaji gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt odvisno od zahteve investitorja, na odločitev ne morejo vplivati niti že izdelana izvedenska mnenja, ki sta jih v upravnem postopku predložila tožnica in investitor. Zato je (kljub temu, da se prvostopenjski organ napačno sklicuje tudi na izvedensko mnenje) neutemeljen tudi tožbeni očitek, da upravni organ tožnice pred izdajo odločbe ni seznanil z izvedenskim mnenjem, ki ga je v postopku predložil investitor. Stranke v postopku namreč ne smejo biti prikrajšane za možnost izjaviti se o pravno odločilnih dejstvih in dokazih (prvi odstavek 9. člena ZUP). Glede na to, da dokaz z izvedencem o tem, kakšen objekt je dejansko zgrajen, po prej navedenem ne dokazuje pravno odločilnega dejstva za izdajo gradbenega dovoljenja, zato tudi ni mogoče govoriti o kršitvi načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.

Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravice do izjave, ker naj bi upravni organ izdal odločbo, preden bi tožnica v postavljenem roku odgovorila. Že drugostopenjski upravni organ je pojasnil, da gre za dopis, v katerem je upravni organ rok za morebiten odgovor na tožničino vlogo dal investitorjema. Ker gre za možnost izjave strank o tožničini vlogi, tožnica ne more uveljavljati kršitve, da se ni mogla izjaviti o njej. Zato je pravilno stališče pritožbenega organa, da bi morebitno kršitev pravice do izjave zaradi izdaje odločbe pred potekom tega roka lahko uveljavljala investitorja in ne tožnica.

Po navedenem so torej neutemeljeni tudi tožničini očitki o kršitvah pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj ne gre za neobrazloženo ali arbitrarno odločitev.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji, v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Zato sodišče tudi predlogu prizadete stranke za povrnitev stroškov ni moglo ugoditi. Poleg tega sodišče ni sledilo njenemu primarnemu predlogu, naj tožbo zavrže, z odgovorom na tožbo in z navedbami v pripravljalnih vlogah o dejansko zgrajenem objektu pa tudi ni pripomogla k odločitvi sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP-UPB2).