Jedro

Čim se je zadeva nadaljevala kot pravdna zdeva, se je v postopku obravnavalo sporno razmerje med strankam (1. člen ZPP) in ne več vprašanje ali je bil upnikov predlog za izvršbo formalno pomanjkljiv ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 57.100,00 SIT, v primeru zamude plačila pa še zakonske zamudnime obresti od dneva zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom (pravilno sodbo) je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2002/03830 z dne 20.5.2002 v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 81.850,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

5.12.2002 do dne plačila, v roku 15 dni (2. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljala je pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Zahtevala je povračilo stroškov odgovora na pritožbo, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti od dneva izdaje odločbe sodišča druge stopnje do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica v pritožbi vztraja, da niso bile izpolnjene formalne predpostavke za izdajo sklepa o izvršbi in se pri tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 122/2000, izdan na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti in pritrdilo razlogom nižjih sodišč, na podlagi katerih je bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zavrnjen. Razlogov za zavrnitev predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine pa ni mogoče upoštevati tudi v postopku, ki se nadaljuje po izdaji sklepa izvršilnega sodišča o razveljavitvi tistega dela sklepa o izvršbi, s katerim je bila dovoljena izvršba (drugi odstavek 62. člena ZIZ). V konkretnem primeru se je postopek nadaljeval v pravdi (po pravilih postopka v gospodarskem sporu), kot v primeru ugovora zoper izdani plačilni nalog. S tem se je vprašanje verodostojnosti oziroma neverodostojnosti listin izčrpalo. Čim se je zadeva nadaljevala kot pravdna zadeva, se je v postopku obravnavalo sporno razmerje med strankama (1. člen ZPP) in ne več vprašanje ali je bil upnikov predlog za izvršbo formalno pomankljiv ali ne. Zato razlogi iz sklepa Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje pritožnica, niso v zvezi z obravnavano zadevo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka in je v odločbi o glavni stvari, ker je ugodilo tožbenemu zahtevku, odločilo, da ostane sklep o izvršbi v 1. in 3. točki v veljavi (primerjaj s tretjim odstavkom 436. člena ZPP). Tudi v primeru, ki ga ureja prvi odstavek 437. člena ZPP, v katerem dolžnik uspe z ugovorom, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga, se v zadevi začne z obravnavanjem glavne stvari.

Zato je zmotno stališče pritožnice, da bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti iz razloga, ker niso bili izpolnjeni formalni pogoji za izdajo sklepa o izvršbi.

Neutemeljen je tudi uveljavljan pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri raziskalo med pravdnima strankama sporna dejstva. V pritožbi postavljene trditve, da tožeča stranka obratovalnih stroškov dobaviteljem ni plačala iz lastnih sredstev pač pa iz zbranih sredstev lastnikov prostorov, ki jih upravlja, so navajanje novih dejstev, za katera pritožnica ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca prvega naroka za glavno obravnavo (337. člen ZPP). Zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Z razlogi iz obrazložitve se strinja, pri tem pa še dodaja, da v celoti sledijo sodni praksi. Pri tem se tudi pritožbeno sodišče (enako kot sodišče prve stopnje) sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. III Ips 43/2002, ki jasno odgovori na vprašanje upravičenosti upravnika, da zahteva vračilo plačanih obratovalnih stroškov od lastnika, po določbah SZ. Pritožnica pa ne pojasni, zakaj teh razlogov v konkretnem primeru ne sprejema; zato so njeni očitki o zmotni presoji aktivne in pasivne legitimacije neutemeljeni.

Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP): takso za odgovor na pritožbo 7.600,00 SIT, za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk po OT (41.250,00 SIT) in 20% DDV (8.250,00 SIT), skupaj 57.100,00 SIT v paricijskem roku 15 dni od prejema drugostopenjske odločbe; v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi (299. člen v zvezi s 378. členom OZ).