Jedro

Za kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1 je zagrožena kazen zapora do dveh let. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dogovorjena kazen en mesec zapora v mejah predpisane kazni in da je obdolženec priznal krivdo v sporazumu o priznanju krivde. Dogovorjene kazni zato ni več mogoče spreminjati, saj je bila določena s sporazumom.

Izrek

I. Pritožba obdolženega D. G. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada za njegovega po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika se izplačajo iz proračuna.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D. G. spoznalo za krive, ker je storil kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu izreklo kazen en mesec zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2. Proti taki sodbi se je pritožil obdolženec zaradi odločbe o kazenski sankciji. V pritožbi navaja, da ni pravično, da je sostorilcu bila izrečena pogojna obsodba, sam pa je bil obsojen na zaporno kazen. Smiselno pritožbenemu sodišču predlaga, da tudi njemu izreče pogojno obsodbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženec spregleda, da je z okrajno državno tožilko z Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju K. P. dne 9.3.2018 sklenil ob navzočnosti svojega zagovornika odvetnika I. M. sporazum o priznanju krivde v skladu z XXVI.a poglavjem ZKP in sicer na podlagi četrtega odstavka 450.a člena ZKP. V njem je obdolženec pod točko I. izjavil, da je kriv, ker je storil kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1, pod točko II. pa sta se s tožilstvom dogovorila o kazenski sankciji, in sicer, da se obdolženemu D. G. na podlagi četrtega v zvezi s prvim odstavkom 46. člena KZ-1 za storjeno kaznivo dejanje, kot je opisano v obtožnici št. Kt/18628/2016 z dne 31.8.2017 izreče en mesec zapora. Obdolženec je izjavil, da je razumel pravno naravo in posledice danega priznanja ter da je priznanje dal prostovoljno. Iz zapisnika predobravnavnega naroka z dne 5.4.2018 izhaja, da je predsednica senata po pregledu in preizkusu predloženega sporazuma o priznanju krivde razglasila sklep, da se sporazum o priznanju krivde sprejme. Iz zapisnika naroka za izrek kazenske sankcije pa izhaja, da je zagovornik obdolženega izjavil, da je kazen dogovorjena zaradi česar nima kaj dodati; obdolženec pa, da obžaluje vsa kazniva dejanja, ki jih je storil, tudi obravnavano, in se zavezuje, da jih ne bo ponavljal. 5. 450.c člen ZKP določa v prvem odstavku, da sporazum o kazni vsebuje vrsto in višino oziroma čas trajanja kazni, ki naj se izreče obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje. Dogovorjena kazen pa mora biti v mejah predpisane kazni. Izrek omiljene kazni in način izvršitve kazni se smeta v sporazumu predlagati le ob pogojih in v mejah, ki so predpisani v Kazenskem zakoniku.

6. Za kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1 je zagrožena kazen zapora do dveh let. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dogovorjena kazen en mesec zapora v mejah predpisane kazni in da je obdolženec priznal krivdo v sporazumu o priznanju krivde. Dogovorjene kazni zato ni več mogoče spreminjati, saj je bila določena s sporazumom.

7. Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383.člena ZKP), je o pritožbi obdolženega odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391. ZKP).

8. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada za njegovega po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, pa se izplačajo iz proračuna (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP).