Jedro

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega akta za vsako nekonsistentnost posebej navedla, v čem se kaže neskladje ali nekonsistentnost, da je bil tožnik z vsemi neskladji seznanjen in kako jih je poskusil pojasniti in zakaj meni, da njegove pojasnitve niso bile prepričljive.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila prošnjo prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj ... 12. 1987, v kraju Rabat, Maroko. V obrazložitvi akta pravi, da je tožnik dne 8. 5. 2014 vložil ponovno (tretjo) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V Republiki Sloveniji je v postopku pridobitve mednarodne zaščite že od leta 2011. Pristojni organ zaradi njegovih dejanj (dve samovoljni zapustitvi Azilnega doma v Ljubljani) ni mogel odločiti o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Prosilec je povedal, da so mu prosilci, ki so bili nastanjeni v Azilnem domu v Ljubljani, svetovali, da naj odide v Švico, kjer je boljše življenje. V Azilnem domu je bival približno leto dni in ker v tem času od pristojnega organa ni prejel odločitve o njegovi prošnji, se je odločil, da zapusti Republiko Slovenijo. Prosilec je bil soočen, da je v Republiki Nemčiji in Švici navedel druge osebne podatke, kot jih je navedel v postopku pridobitve mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in bil pozvan, da pojasni iz katerega razloga je spreminjal svoje osebne podatke. Prosilec je povedal, da je njegov priimek B., ime mu je A. Prosilec je povedal, da je v izvorni državi preganjen zaradi svoje narodnosti. Po narodnosti je namreč Berber. Zaradi svoje narodnosti je diskriminiran. Spada v skupino ljudi, ki se imenujejo Tuaregi. Skupaj s prebivalci Zahodne Sahare želijo imeti svojo državo. Na vprašanje, ali lahko predloži kakšna dokazila, ki bi potrdila njegove izjave, ki jih je podal tekom postopka v povezavi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je prosilec odgovoril, da lahko pristojni organ takšna dokazila poišče na internetu. Na vprašanje pooblaščenke, ali lahko predloži kakšno konkretno dokazilo, iz katerega bi bilo razvidno, da je bil v izvorni državi preganjen, je prosilec odgovoril, da ne poseduje nobenega konkretnega dokazila ali dokumenta. Splošno pa je znano dejstvo, da v Alžiriji obstajajo taborišča za Berbere, ki so pobegnili iz Maroka. Osebni razgovor je potekal 10. 6. 2014 s pomočjo prevajalca in takrat je povedal, da v izvorni državi poseduje osebno izkaznico in potni list. Osebno izkaznico je pridobil konec leta 2005 ali na začetku leta 2006, potni list pa je pridobil 11. 11. 2008. Na vprašanje, ali so osebni podatki, ki jih je navedel pri podaji tretje prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, enaki kot na njegovi osebni izkaznici in na potnem listu, je prosilec odgovoril nikalno. Povedal je, da so njegovi osebni podatki naslednji: A.A., roj. ... 12. 1987, v kraju Rabat. Na vprašanje, iz katerega razloga je pri prvi, drugi in tretji prošnji za mednarodno zaščito navedel drugačne osebne podatke kot pri drugem osebnem razgovoru, je prosilec povedal, da je navedel neresnične osebne podatke iz razloga, ker v Republiki Sloveniji ni želel podati prošnje za mednarodno zaščito. Želel je namreč oditi v Anglijo, kjer živita njegovi sestri. Prav tako ga je bilo strah, da bi podatki prišli do maroške varnostne službe in policije. Na vprašanje, ali je iz izvorne države poskušal pridobiti osebne dokumente, je prosilec odgovoril nikalno. Dodal je še, da ga je bilo strah, da bo pristojni organ, ki odloča o njegovi prošnji, posredoval njegove dokumente na maroško ambasado. Prosilec je bil v nadaljevanju soočen, da je bil pri vseh podajah prošenj za mednarodno zaščito in pri osebnem razgovoru seznanjen, da je postopek zaupne narave. Prosilec je povedal, da ga je bilo vseeno strah. V nadaljevanju je bil prosilec soočen, da je iz izjav, ki jih je podal tekom postopka razvidno, da je izvorno državo zapustil, ker je bil preganjen zaradi svoje berberske narodnosti. Prosilec je bil nato pozvan, da pojasni, kateri veji Berberov pripada. Povedal je, da pripada k veji, ki se imenuje Tamazirt. Poleg teh pa še obstajajo Tshlhiti, Tamazirti in Tarifiti. Prosilec je bil nato soočen, da je pri tretji prošnji z dne 8. 5. 2014 izjavil, da je Tuaregi. Prosilec je povedal, da so Tamazirti glavna veja, k tej veji pa spadajo tudi Tuaregi. Prosilec je bil soočen, da je pri prvi prošnji navedel, da spada v določeno berbersko področje, ki se imenuje Ssousse Alkabir. Prosilec je povedal, da je to berberska politična organizacija. Njen cilj je ustanovitev samostojne države. Na vprašanje, ali je bil sam član te organizacije, je prosilec odgovoril nikalno. Dodal pa je še, da podpira to organizacijo. V Grčiji se je udeležil demonstracij, ki jih je organizirala ta politična organizacija. Na vprašanje, na kakšen način je bil preganjan v izvorni državi, kdo natančno ga je preganjal, je prosilec odgovoril, da je bil zaradi svoje berberske narodnosti preganjan od svojih otroških let. Živel je v kraju Rabat, na območju, ki se je imenovalo ... Na tem območju je živelo veliko kriminalcev in sovražnikov Berberov. Prisotna je bila tudi droga. Iz tega razloga se v tem okolju ni dobro počutil. Dodal je še, da v primeru, da se sporečeš z Arabci in potem odideš na policijo, Berberov policija ne upošteva iz razloga, ker so po narodnosti Berberi. Na vprašanje, ali je bil kdaj osebno preganjan zaradi svoje narodnosti, je prosilec povedal, da se je leta 2007 zaradi svoje narodnosti sporekel z Arabci. V Maroku je prepovedano govoriti o politiki oziroma izražati svoje politične nazore. Prosilec je povedal, da se je sprl s skupino Arabcev, ker je povedal oziroma izjavil, da je sam po narodnosti Berber, oni pa Arabci. Arabcev je bilo približno deset, njih pa približno pet. Prišlo je do prepira. Arabci so jim grozili z nožem. Štirje Arabci so ga napadli z nožem. Prosilec je pokazal poškodbe na hrbtu, glavi, levi roki, rami, bradi in na desni nogi. Ker je krvavel in padel v nezavest, so ga prijatelji odpeljali v bolnico. V bolnici je bil na oddelku za intenzivno nego približno 21 dni. Prosilec je povedal, da v bolnici niso bili do njega korektni, ker je po narodnosti Berber. Prosilec je bil v nadaljevanju soočen, da dogodka, ki ga je opisal ni navedel niti pri prvi, drugi in tretji prošnji, niti pri prvem osebnem razgovoru. Prosilec je bil pozvan, da pojasni, iz katerega razloga tega dogodka že ni omenil poprej. Tega ni omenil iz razloga, ker se je bal, da bi njegova izjava prišla do varnostne službe v Maroku. Pooblaščenec je dodal, da je prosilec to izjavo podal pri prvi prošnji na strani 7. Prosilec je bil v nadaljevanju soočen, da pri podaji prve prošnje, ko je opisal dogodek, ko je bil star 17 let, pri prepiru ni dobil večjih poškodb. Zdaj pa navaja, da je bil zaradi poškodb v bolnišnici 21 dni. Prosilec je povedal, da je izjava, ki jo je zdaj pri osebnem razgovoru, navedel resnična. Pri podaji prve prošnje ga je bilo strah, da bo njegova izjava prišla do maroških oblasti. V nadaljevanju je prosilec povedal, da je včasih izjavil svoje stališče ali mnenje glede odcepitve Zahodne Sahare od Maroka in bil zaradi tega aretiran. Prvič je bil aretiran, ko je bil star 16 let. Takrat je hodil v srednjo šolo. Udeležil se je demonstracije v povezavi s pravicami Berberov v Maroku. Policija ga je pretepla in mučila 48 ur. Potem so ga izpustili. V nadaljevanju je bil prosilec soočen, da je pri podaji druge prošnje izjavil, da je končal le šest razredov osnovne šole. Pri podaji tretje prošnje pa je navedel, da je poleg osnovne šole obiskoval še triletno srednjo šolo. Prosilec je bil pozvan, da pojasni, iz katerih razlogov je podal različne izjave v povezavi z izobrazbo. Prosilec je povedal, da je poleg srednje šole končal še dve leti gimnazije. Tega ni navedel, ker ni želel podati prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Dogodek, ki se je zgodil približno leta 2008, ko so s prijatelji med sabo komunicirali v berberskem jeziku se je zgodil, ko je mimo prišel neki policist, ki je slišal, da se pogovarjajo v berberskem jeziku. Policist ga je na kraju dogodka pričel pretepati. Vse skupaj je odpeljal na policijsko postajo. Tam so jih zadržali 48 ur. Ta čas so bili brez hrane in pijače. Nato so jih izpustili. Prosilec je povedal, da se je večkrat udeležil demonstracij zoper obstoječi režim. To je bilo leta 2007 in leta 2008. Njega osebno na teh demonstracijah niso aretirali, je pa policija aretirala druge udeležence demonstracij. Povedal je, da na udeležence demonstracij policija ni streljala. Le nekaj udeležencev demonstracij je aretirala policija. Policija in varnostna služba sta uporabljali solzivec. Na demonstracijah je bila prisotna tudi vojska. To se je dogajalo leta 2007 in 2008. Drugega se mu ni zgodilo, ker je potem zapustil Maroko. Na vprašanje, ali so bili tudi njegovi družinski člani preganjani zaradi narodnosti, je prosilec povedal, da ima v izvorni državi mater, očeta in brata. Ena izmed sester živi v Angliji, druga v ZDA. Tretja sestra pa živi v Arabskih Emiratih. Starša sta starejša in sta bila sigurno preganjana zaradi narodnosti. Dne 9. 11. 2011 je iz Slovenije odšel v Švico, kjer je 26. 12. 2011 zaprosil za mednarodno zaščito. Tam se je predstavljal za osebo A.A., roj. ... 12. 1987 v Rabatu, državljan Maroka. Ker so švicarski migracijski organi na podlagi prstnih odtisov ugotovili, da je bil prosilec pred tem v postopku mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, so ga po dublinskem postopku vrnili nazaj. Tudi po podani ponovni prošnji v Republiki Sloveniji je le- to ponovno dne 2. 12. 2012 samovoljno zapustil in odšel v Nemčijo. Tudi iz dokumentacije nemških migracijskih organov izhaja, da je tam dne 17. 10. 2013 zaprosil za mednarodno zaščito. Iz spisovne dokumentacije tudi izhaja, da se je v Nemčiji predstavljal za osebo C.C., roj ... 12. 1989, državljan Alžirije. Prav tako kot švicarski so tudi nemški migracijski organi na podlagi prstnih odtisov ugotovili, da je bil v postopku mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in Švici, ter ga v dublinskem postopku, dne 8. 5. 2014 vrnili v Republiko Slovenijo. Prosilec je bil v nadaljevanju pozvan, da pojasni, iz katerega razloga je kar dvakrat samovoljno zapustil Republiko Slovenijo, še predno je bilo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Prosilec je povedal, da je na odločitev pristojnega organa čakal eno leto. Prosilec zaščito utemeljuje s tem, da je preganjan s strani obstoječe oblasti zaradi svoje berberske narodnosti in udeležbe na demonstracijah ter iz razloga, ker se je zavzemal za samostojno berbersko državo. Tožena stranka v nadaljevanju ugotavlja, da prihaja do razhajanj in da njegove navedbe v tem smislu niso verodostojne. Prosilec na postavljena vprašanja ni podal jasnih in natančnih odgovorov. Prosilec pristojnemu organu tudi ni predložil dokazov, s katerimi bi potrdil svoje navedbe. Pristojni organ nesporno ugotavlja, da je prosilec podal nasprotujoče si izjave glede: osebnih podatkov, dokumentov, izobrazbe, glede preganjanja ožjih družinskih članov in o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

Nekonsistentnosti glede osebnih podatkov:

2. V prvi prošnji z dne 2. 11. 2011 je navedel, da je A.B., rojen ... 12. 1989, državljan Maroka. V drugi prošnji z dne 21. 2. 2012 je navedel enako. V tretji prošnji z dne 8. 5. 2014 pa je navedel, da je Č.B., rojen 6. 12. 1989, državljan Maroka. Torej je prosilec pri podaji tretje prošnje za mednarodno zaščito spremenil ime, med tem ko so priimek in rojstni podatki ostali identični s podatki, ki jih je podal pri prvi in drugi prošnji za mednarodno zaščito. Prosilec je pri drugem osebnem razgovoru navedel drugačne osebne podatke kot pri podaji prve, druge in tretje prošnje za mednarodno zaščito. Prosilec je navedel, da so njegovi podatki naslednji: A.A., roj ... 12. 1987 v kraju Rabat, državljan Maroka. Pristojni organ ugotavlja, da je pri drugem osebnem razgovoru prosilec spremenil priimek in letnico rojstva. Pri drugem osebnem razgovoru z dne 10. 6. 2014 je bil prosilec pozvan, da pojasni, iz katerega razloga je podal nasprotujoče izjave v povezavi z osebnimi podatki (drugi osebni razgovor z dne 10. 6. 2014, stran 3, prvi odstavek). Prosilec je povedal, da v postopku pridobitve mednarodne zaščite ni navedel resničnih izjav v povezavi z osebnimi podatki iz razloga, ker v Republiki Sloveniji ni želel podati prošnje za mednarodno zaščito. Njegov cilj je bil, da bi odšel v Anglijo, kjer živita njegovi sestri. Prosilec je še dodal, da ga je bilo strah, da bi njegove izjave, ki jih je podal v postopku, prišle do maroških varnostnih organov. Ministrstvo za notranje zadeve omenjenih pojasnil prosilca ne more sprejeti za opravičljive. Prosilec je bil večkrat natančno poučen o svojih pravicah in dolžnostih, ki jih ima v Republiki Sloveniji kot prosilec za mednarodno zaščito. Med drugim mu je bilo v jeziku, ki ga razume, jasno razloženo, da mora v postopku govoriti resnico ter da mora sam predstaviti vsa dejstva, ki so pomembna za odločanje v njegovem postopku za priznanje mednarodne zaščite, ter da je kriva izpovedba kazniva in njemu v škodo. Ravno tako ne gre spregledati dejstva, da so bile vse tri prošnje in osebni razgovor sprejeti ob pomoči prevajalca za arabski jezik (prosilčev materni jezik) in da so mu bile njegove izjave na koncu podaje posamezne prošnje za mednarodno zaščito in osebnega razgovora v arabskem jeziku tudi prebrane, prosilec pa v zvezi z njimi ni imel nobenih pripomb ter jih je tudi potrdil s svojim podpisom. Prosilec pa je kljub vsemu naštetemu v postopku navajal osebne podatke, ki so nasprotujoči. Njegova identiteta je tako ostala neugotovljena.

3. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je uradna oseba prosilca soočila s policijsko depešo. Na vprašanje uradne osebe, zakaj potuje brez osebnih dokumentov in če jih je sploh kdaj imel, je prosilec potrdil izjavo iz policijske depeše, da je svoj potni list imel, vendar ga je odvrgel v Turčiji. Na dodatno vprašanje uradne osebe, zakaj ga je odvrgel, je odgovoril, da iz razloga, da ga Turki ne bi vrnili nazaj v Maroko. Prosilec je dne 9. 11. 2011 azilni dom samovoljno zapustil in se v roku treh dni od zapustitve vanj ni vrnil. V zvezi tega je bil dne 14. 11. 2011 izdan sklep o ustavitvi postopka. Dne 20. 2. 2012 je bil prosilec na podlagi dublinske uredbe vrnjen iz Švice nazaj v Republiko Slovenijo, ter ob vrnitvi na letališču Jožeta Pučnika izrazil namero, da želi v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za mednarodno zaščito. Prosilec je odgovoril, da v azilnem domu ni dobil izkaznice prosilca za azil in da je od drugih Arabcev v azilnem domu slišal, da ga bodo uradne osebe azilnega doma zagotovo premestile v Center za tujce, ter da je tam zapor. Ker se je bal da bo dolgo časa v zaporu, se je odločil da raje zapusti Republiko Slovenijo. Na vprašanje uradne osebe, ali ob podaji ponovne prošnje poseduje kakšen svoj osebni dokument, je odgovoril, da je on živel v zahodnem delu Sahare – Polisario, da je Berber in da tam nima svojih pravic. Nikoli ni dobil niti osebne izkaznice niti potnega lista. Dodal je, da jim Maroška država ne da osebnih dokumentov. Na dodatno vprašanje, ali je iz Maroka do Turčije prišel z osebnim dokumentom, je odgovoril, da je od doma odpotoval s ponarejenim potnim listom in osebno izkaznico, katero pa je v Turčiji uničil in vrgel stran. Na dodatno vprašanje, zakaj se je v Švici uradnim osebam predstavil z drugačnimi osebnimi podatki, je odgovoril, da se je bal policije in tega, da ga ne bi vrnili nazaj domov. Po podani ponovni prošnji je bil prosilec nastanjen v azilnem domu. V vmesnem času bivanja v azilnem domu je prosilec večkrat kršil hišni red azilnega doma in tudi javni red in mir, ter grozil drugim prosilcem v azilnem domu. Zaradi tega mu je bila dne 11. 4. 2012 ustno na zapisnik izrečena omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, saj je bil pred tem udeležen v pretepu v Azilnem domu. Zoper sklep je pooblaščenka prosilca vložila tudi tožbo na Upravno sodišče, vendar je sodišče tožbo s sodbo I U 567/2012-14 zavrnilo. V času nastanitve prosilca v Centru za tujce je bil z njem dne 19. 6. 2012 opravljen tudi dodatni osebni razgovor glede razlogov, zaradi katerih je v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito. Po zaključenem tri mesečnem bivanju v omejitvi gibanja v Centru za tujce je bil prosilec preseljen iz Centra za tujce nazaj v azilni dom. Iz uradnih evidenc MNZ izhaja, da je prosilec dne 21. 2. 2012 ponovno samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v roku treh dni od zapustitve ni vrnil. Dne 7. 5. 2014 je bil prosilec po Dublinski uredbi ponovno vrnjen nazaj v Republiko Slovenijo, tokrat iz Republike Nemčije.

Nekonsistentnosti glede osebnih dokumentov:

4. Pri podaji prve prošnje z dne 2. 11. 2011 je prosilec na vprašanje, iz katerega razloga potuje brez osebnih dokumentov, odgovoril, da je vse do prihoda v Turčijo posedoval potni list in osebno izkaznico. V Turčiji je svoj potni list in osebno izkaznico odvrgel iz razloga, da ga ne bi turški varnostni organi vrnili. Pri podaji druge prošnje z dne 21. 2. 2012 pa je prosilec na povsem identično vprašanje, zakaj potuje brez dokumentov odgovoril, da v izvorni državi ni nikoli posedoval potnega lista ali osebne izkaznice. Prosilec je v nadaljevanju povedal, da je iz izvorne države potoval s ponarejenim potnim listom (druga prošnja z dne 21. 2. 2012, stran 6, odstavek 3 in 4), kar pa je pri podaji prve prošnje zamolčal. Pri prvem osebnem razgovoru z dne 19. 6. 2012 pa je prosilec vztrajal na izjavi, da v izvorni državi ni nikoli posedoval potnega lista ali osebne izkaznice (prvi osebni razgovor, stran 4, odstavek 11). Pri drugem osebnem razgovoru z dne 10. 6. 2014 pa je prosilec na vprašanje, ali poseduje v izvorni državi kakšne dokumente odgovoril pritrdilno. Povedal je, da poseduje v izvorni državi osebno izkaznico, ki jo je pridobil leta 2005 in potni list, ki ga je pridobil 11. 11. 2008. Prosilcu tudi ni uspelo uspešno pojasniti, iz katerega razloga je spreminjal izjave v povezavi z dokumenti.

Nekonsistentnost glede izobrazbe:

5. V prvi prošnji z dne 2. 11. 2011 je navedel, da je končal šest let osnovne šole v kraju Rabat. V drugi prošnji z dne 21. 2. 2012 je vztrajal na izjavi, da je končal šest razredov osnovne šole v kraju Rabat. V tretji prošnji z dne 8. 5. 2014 je navedel, da je končal šest razredov osnovne šole in šolanje nadaljeval na triletni srednji šoli v kraju Rabat in sicer naj bi končal dve leti gimnazije. Prosilec je pojasnil, da je podal nasprotujoče izjave v povezavi s pridobljeno izobrazbo iz razloga, ker ni želel podati prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, temveč v Angliji.

Nekonsistentnosti glede preganjanja družinskih članov:

6. Prosilec je v postopku pridobitve mednarodne zaščite zatrjeval, da je njegov oče po poklicu policist (sedaj v pokoju), mati pa medicinska sestra. Pri podaji druge prošnje za mednarodno zaščito z dne 21. 2. 2012 je prosilec zatrjeval, da je njegov oče služboval kot policist v času, ko je bil Maroko pod francosko okupacijo. Pristojni organ ugotavlja, da glede na izjave, ki jih je prosilec podal v povezavi s starostjo očeta (pri prvi podaji prošnje je prosilec pri 31. točki prošnje navedel, da je oče star 63 let; pri podaji druge prošnje pa je pri 30. točki prošnje navedel, da je oče rojen leta 1948 – torej je njegov oče približno star od 63 do 66 let) in glede na splošno znana dejstva, da je Maroko dne 2. 3. 1956 razglasil konec francoskega protektorata in neodvisnost Maroka, ne držijo prosilčeve trditve, da je njegov oče služboval kot policist v času francoske okupacije, saj glede izjav, ki jih je prosilec podal glede starosti očeta, naj bi bil njegov oče leta 1956 star približno okoli 8 let, torej ni mogel v tistem času službovati kot policist. Pri razgovoru z dne 19. 6. 2012 je na vprašanje, ali so imeli njegovi ožji družinski člani v izvorni državi podobne probleme kot on sam, odgovoril, da se v resnici ne spominja, da bi njegova družina trpela iz razloga, ker so po narodnosti Berberi (prvi osebni razgovor z dne 19. 6. 2012, stran 4, odstavek 2). Pri drugem osebnem razgovoru z dne 10. 6. 2014 pa je prosilec na podobno vprašanje odgovoril, da sta bila starša sigurno preganjena zaradi svoje narodnosti.

Nekonsistentnosti glede razloga za preganjanje in sicer v zvezi z udeležbami na demonstracijah:

7. Prosilec je izjave o zatrjevanem preganjanju tekom postopka spreminjal in sicer je pri prvi prošnji je navedel, da se je udeležil le enih demonstracij in sicer v letu 2007. Pri drugi in tretji prošnji prosilec ni omenil, da bi se udeležil kakšnih demonstracij. Pri drugem osebnem razgovoru pa je prosilec zatrjeval, da se je udeležil več demonstracij, ki so potekale leta 2007 in 2008. Prosilec je podal nasprotujoče izjave glede okoliščin, ki so se zgodile v času, ko je bil prisoten na demonstracijah. Pri prvi prošnji in pri drugem osebnem razgovoru je prosilec zatrjeval, da se njemu osebno na demonstracijah ni zgodilo nič posebnega. Pri prvem osebnem razgovoru pa je prosilec vztrajal na izjavi, da jih je policija pretepala z lesenimi in gumijastimi palicami. Ni navedel prepričljivih razlogov, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo spoznan kot udeleženec demonstracij, saj na protestih, ki se jih je udeležil nikoli ni bil obravnavan s strani policije niti ni bil aretiran.

8. V zvezi z nekonsistentnostjo glede dogodka, ki se je zgodil, ko je bil prosilec star 17 let, je bil prosilec pozvan, da pojasni, iz katerega razloga tega dogodka ni omenil pri prvi in drugi prošnji za mednarodno zaščito. Prosilčev pooblaščenec je v nadaljevanju podal pripombo, da je prosilec ta dogodek omenil pri podaji prve prošnje pri 33. točki prošnje za mednarodno zaščito in sicer na strani 7. Pristojni organ ugotavlja, da opomba prosilčevega pooblaščenca ne drži. Prosilec je namreč pri drugem osebnem razgovoru ponovno spremenil osebne podatke. Navedel je, da je rojen 6. 12. 1987. Prosilec je navedel, da se je dogodek, ko se je sprl s skupino Arabcev, ki so mu zadali poškodbe, zaradi katerih je bil v bolnici 21 dni, zgodil leta 2007. Glede na osebne podatke, ki jih je podal pri drugem osebnem razgovoru, je bil prosilec leta 2007 star 20 let in ne 17 let. Prav tako je prosilec podal nasprotujoče izjave v povezavi z opisom dogodkov in poškodb, ki jih je utrpel, ko je bil star 17 let. Pri prvi podaji prošnje z dne 2. 11. 2011 je prosilec povedal, da se je pri sedemnajstih letih sprl s skupino Arabcev, ki so ga porezali z nožem po levi roki, desni nogi ter po glavi (prvi osebni razgovor z dne 2. 11. 2011, stran 7, odstavek 9). Pri drugi prošnji za mednarodno zaščito z dne 21. 2. 2012 pa je prosilec navedel, da je dobil poškodbe s strani vojske. V bolnici je bil približno mesec dni (druga prošnja z dne 21. 2. 2012, stran 7, odstavek 7). Prav tako je pri drugi prošnji za mednarodno zaščito prosilec navedel, da ga je pri sedemnajstih letih aretirala vojska. Vojska ga je odpeljala na vojaško postajo, kjer so ga pretepali in ga z nožem rezali po telesu in rokah ter desnem stegnu. Prosilec je pri drugi prošnji za mednarodno zaščito navajal, da ga je pretepla vojska, pri ostalih dveh prošnjah in pri dveh osebnih razgovorih pa je zatrjeval, da ga je aretirala in pretepala policija.

9. Temu sledi navedba v obrazložitvi izpodbijanega akta, da storilcu ni mogoče verjeti glede njegove identitete, torej se posledično upravičeno poraja utemeljen dvom tudi v resničnost njegovih navedb o razlogih, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo. S svojimi nasprotujočimi izjavami je prosilec vnesel dvom tudi v resničnost vseh svojih ostalih navedb in trditev, zaradi česar pristojni organ ugotavlja, da prosilčeve zgodbe o razlogih, zaradi katerih naj bi bil prisiljen zapustiti izvorno državo, ne more sprejeti za verodostojne. Prosilčeve navedbe so bile nasprotujoče v številnih podrobnostih, tudi glede razloga preganjanja. Tudi v primeru, da bi prosilec dogodke, ki jih je navedel, resnično doživel zaradi svoje berberske narodnosti in udeležbe na demonstracijah leta 2007, po oceni pristojnega organa ne dosegajo kriterijev preganjanja, ki po ustaljeni upravno – sodni praksi pomenijo trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oz. mučenje. Preganjanje pomeni trajno in sistematično nesposobnost države, da bi posameznika zaščitila pred kršenjem ene izmed bistvenih pravic oziroma svoboščin, priznanih s strani mednarodne skupnosti. Za pojem preganjanja torej ne zadoščajo posamezni primeri krivic ali groženj. Pristojni organ glede na navedeno ugotavlja, da prosilec v izvorni državi ni bil podvržen preganjanju. Dogodki, ki jih je prosilec doživel v izvorni državi ne dosegajo standarda preganjanja, opredeljenega v prvem odstavku 26. člena ZMZ, saj niso dovolj resna ali ponavljajoča, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (pravice do življenja, prepovedi mučenja, prepovedi suženjstva in prisilnega dela ter načela zakonitosti).

10. Ministrstvo za notranje zadeve je v postopku preverjanja izjav prosilca uporabilo članke, poročila in informacije, ki jih je ob koncu osebnega razgovora predložil prosilčev pooblaščenec in ki bi lahko potrdile verodostojnost prosilčevih izjav. Pristojni organ prosilca ni seznanjal z uporabljenimi poročili in informacijami, ker so bila le-ta predložena s strani njegovega pooblaščenca. Tožena stranka nato povzema vsebino 8 poročil o stanju Berberov v Maroku. Tožena stranka zaključuje, da informacije opisujejo manjvredni položaj Berberov in njihovega jezika v državi, nenaklonjenost oblasti do njihove identitete, o berberski kulturi in jeziku, ki ostaja znotraj Maroka zatiran, o skeptičnosti predstavnikov aktivistov do najnovejše reforme, ki je proglasila berberski jezik v Maroku za uradni jezik. Zadnji navedeni vir govori o zatiranju demonstrantov, ki se borijo za priznavanje berberske kulture in jezika v Maroku in Alžiriji. Prosilec je bil pri prvi podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 2. 11. 2011 vprašan, ali mu je znano, da v Maroku od leta 1999 obstaja t.i. Kraljevi inštitut za tamazigško kulturo, ki se ukvarja in zavzema za oživitev berberske kulture in jezika (prva prošnja z dne 2. 11. 2011, stran 8, odstavek 6). Prosilec je odgovoril pritrdilno, dodal pa je še, da ta omenjeni inštitut obstaja le na papirju. V nadaljevanju je prosilec tudi vprašan, ali mu je znano, da so v Maroku v šolskem letu 2003/2004 v 317 osnovnih šolah uvedli jezik tamazight. Prosilec je odgovoril, da je prepričan, da nobena šola ne uči berberskega jezika v šolah. Pristojni organ dodaja, da je splošno znano dejstvo, da sta v Maroku uradna jezika arabski in berberski, čeprav arabščina prevladuje. Francoski in berberski jezik sta na voljo v medijih, a precej manj v šolstvu. Vlada je zagotovila TV programe v 3 berberskih narečjih Tarifit, Tashelhit in Tamazight. Prav tako je ponudila berberski jezik v učnih programih v 3470 šolah. Kraljevi inštitut za Berbersko Kulturo, ki ga financira kralj, je uvedel program usposabljanja za učitelje na ravni univerze za odpravo pomanjkanja kvalificiranih učiteljev. Pouk v berberskem jeziku je obvezen za študente šole MNZ za upravne delavce v Kenitra.

11. Prosilcu ni mogoče verjeti glede njegove identitete, torej se posledično upravičeno poraja utemeljen dvom tudi v resničnost njegovih navedb o razlogih, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo. Prosilec namreč nobenega izmed številnih nasprotij v njegovih izpovedbah o osebnem imenu, dokumentih, pridobljeni izobrazbi, kakor tudi glede samega razloga preganjanja ni podkrepil z listinskimi dokazi. Glede na številčnost ugotovljenih nasprotujočih izjav mu namreč tudi glede navedb, podanih glede razlogov, zaradi katerih vlaga svojo ponovno (tretjo) prošnjo v Republiki Sloveniji, ni mogoče verjeti. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec v postopku ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi. V skladu z navedenim pristojni organ ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi prve alineje 28. člena ZMZ. Pristojni organ je nadalje preverjal, ali bi prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo iz druge alineje 28. člena ZMZ, in sicer zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Ker so vse navedbe prosilca glede razlogov za zapustitev izvorne države temeljile na zatrjevanjem preganjanju zaradi njegove berberske narodnosti, ki je eden izmed razlogov za podelitev statusa begunca, je pristojni njegove navedbe presojal že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca. Ker prosilec ni navedel nobenih drugih razlogov, ki ne bi bili v povezavi z njegovo berbersko narodnostjo, pristojni organ ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi druge alineje 28. člena ZMZ.

12. Pristojni organ je nadalje preverjal, ali bi prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo iz tretje alineje 28. člena ZMZ, in sicer, ali bi vrnitev prosilca v izvorno državo pomenila resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Pristojni organ je ugotovil, da v izvorni državi prosilca ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost prosilca. Vse zgoraj navedeno je pripeljalo pristojni organ do zaključka, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

13. V tožbi tožnik pravi, da je tožnik tekom osebnega razgovora dne 10. 6. 2014 prav vse nejasnosti toženi stranki prepričljivo, popolnoma in po resnici pojasnil. Tožena stranka (med drugim) ugotavlja, da tožniku ni mogoče verjeti glede njegove identitete, torej se posledično upravičeno poraja utemeljen dvom tudi v resničnost njegovih navedb o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Pri tem pa tožnik opozarja, da tožena stranka sploh ne pojasni, v kakšni povezavi naj bi bile te navedbe in zakaj avtomatično ne verjame drugim, ker ne verjame prvim. Za preganjanje po mnenju tožene stranke naj ne bi zadoščali posamezni primeri krivic ali groženj. Taka razlaga preganjanja pa je popolnoma napačna. Po ustaljeni praksi mora tožena stranka, ko odloča o prošnji za mednarodno zaščito, presojati ali prosilcu grozi preganjanje ob vrnitvi v izvorno državo. Potrebno je torej presojati t.i. bodoče preganjanje. Dogodki, ki pomenijo preganjanje in so se že zgodili, so le indic, da bo do preganjanja spet prišlo. Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije in ugodi tožnikovi prošnji za podelitev statusa begunca oziroma podredno subsidiarne zaščite, oziroma podredno, da naslovno sodišče predmetno odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more sprejeti tožbenih argumentov tožeče stranke in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in na uveljavljeno sodno prakso, ter meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna, zato pri njej vztraja.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče ugotavlja, da v tem primeru lahko sledi pretežnemu delu utemeljitve tožene stranke glede na to, da tožnik v tožbi zelo na splošno navaja, zakaj meni, da je izpodbijani akt nezakonit. Sodišče utemeljitvi tožene stranke glede na vsebino in vrstni red tožbenih ugovorov dodaja (oziroma jo popravlja) v naslednjih elementih:

17. Tožena stranka pod točko II. tožbe preveč pavšalno navaja, da je tožnik tekom osebnega razgovora dne 10. 6. 2014 prav vse nejasnosti toženi stranki „prepričljivo, popolnoma in po resnici pojasnil“. S tem tožnik ne more uspeti izpodbiti dokazne ocene tožene stranke, kajti tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega akta za vsako nekonsistentnost posebej navedla, v čem se kaže neskladje ali nekonsistentnost, da je bil tožnik z vsemi neskladji seznanjen in kako jih je poskusil pojasniti in zakaj tožena stranka meni, da njegove pojasnitve niso bile prepričljive. Tako sodišče na podlagi pavšalnega tožbenega ugovora ne more ugotoviti, za katero konkretno nekonsistentnost tožeča stranka meni, da ni bila ustrezno utemeljena. Iz drugega odstavka točke II. tožbe je mogoče izpeljati sklep, da tožeča stranka ob tem misli na nekonsistentnost glede tožnikove identitete, kajti samo glede tega elementa tožnik pravi, da iz neugotovljene identitete tožena stranka zmotno izpeljuje, da tožniku ni mogoče verjeti tudi glede razlogov, zaradi katerih je zapustil Maroko in iz obrazložitve ni razvidno, v kakšni povezavi naj bi bile te navedbe in zakaj avtomatično ne verjame drugim, ker ne verjame prvim navedbam. To je sicer res, da navedba drugačnega osebnega imena ob tretji prošnji in navedba drugačnega priimka in letnice rojstva ob osebnem razgovoru z dne 10. 6. 2014 ni nujno povezana z razlogi za pobeg iz države, kajti tožniku je mogoče verjeti, da je drugačne podatke navajal, ker ni želel podati prošnje v Sloveniji, ampak je bil njegov cilj, da gre v Anglijo k sestri in da ga je bilo strah, da bi do podatkov prišle maroški varnostni organi. Vendar pa si je s tem otežil možnosti, da pridobi mednarodno zaščito v Sloveniji glede na to, da ne zatrjuje, da ne bi bil v upravnem postopku pravilno obveščen o posledicah neresničnih navedb. Vendar pa na drugi strani ne drži navedba, da je samo zaradi neusklajenosti navajanja osebnih podatkov njegova prošnja zavrnjena na podlagi ocene neverodostojnosti. To ne drži, ker to niso edine ugotovljene nekonsistentnosti v izpodbijanem aktu. To je samo eden od elementov v celoviti dokazni oceni o neverodostojnosti tožnika, ki ima še pet drugih elementov, ki vsi skupaj vodijo k dokazni oceni, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, pri čemer je tožena stranka ugotovila, da se je pod drugim imenom predstavljal tudi v Švici in v Nemčiji. Torej ne drži tožbeni ugovor, da tožena stranka avtomatično ne verjame vsem drugim navedbam, ker ne verjame tožniku glede njegovih navedb o identiteti, saj je tožena stranka ugotovila šest elementov nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah.

18. Drugi element nekonsistentnosti se nanaša na podatek o tem, ali je posedoval, ali ne osebne dokumente v Maroku. Pri drugem osebnem razgovoru z dne 10. 6. 2014 je prosilec na vprašanje, ali poseduje v izvorni državi kakšne dokumente, odgovoril pritrdilno. Povedal je, da poseduje v izvorni državi osebno izkaznico, ki jo je pridobil leta 2005 in potni list, ki ga je pridobil 11. 11. 2008, med tem ko tožena stranka ugotavlja, daje pri podaji druge prošnje navedel, da v izvorni državi ni nikoli posedoval potnega lista ali osebne izkaznice. To je že bolj pomembna nekonsistentnost od prve, kajti če je tožnik res imel osebno izkaznico, izdano leta 2005, in potni list, izdan leta 2008, potem je manj verjetno, da bi bil tožnik s strani maroške varnostne službe evidentiran kot politično nevaren, čeprav naj bi po njegovih navedbah leta 2007 sodeloval v demonstracijah, v katerih je bilo nekaj ljudi aretiranih.

19. Tretji element v oceni neverodostojnosti tožnika, ki ga je tožena stranka glede na vsebino tožbenih ugovorov očitno dovolj natančno ugotovila, je tožnikova izobrazba. Dejstvo, ali je tožnik res končal dve leti gimnazije, ali pa ima končanih samo šest razredov osnovne šole, kar je različno navajal, ni brez pomena z vidika materialnih nekonsistentnosti, kajti tožnik je na osebnem razgovoru dne 10. 6. 2014 povedal, da se je udeležil demonstracije v povezavi s pravicami Berberov, ko je bil star 16 let in je hodil v srednjo šolo. Na osebne razgovoru dne 10. 6. 2014 je povedal, da ga je policija zaprla, tepla in mučila 48 ur, potem pa so ga izpustili, med tem ko v prošnji (en mesec prej) tega dogodka ni omenil. Tožnik v tožbi tudi nič nič ne oporeka ugotovljeni nekonsistentnosti glede morebitnega preganjanja družinskih članov in ravno tako ne glede udeležb(e) na demonstracijah, ki je element, ki se neposredno povezuje z razlogi za preganjanje ter dejanji preganjanja, zato je slednja nekonsistentnost tudi najbolj pomembna. V ta okvir spada tudi specifična nekonsistentnost glede dejanja in razlogov preganjanja, ki jo tožena stranka obravnava na strani 11-12 odločbe (glede dogodka, ki naj bi se zgodil, ko je bil tožnik star 17 let). Ta dogodek, v zvezi s katerim je prišlo do pretepa med njegovo skupino petih in skupino desetih Arabcev naj bi se zgodil 2007, vendar ni šlo za spopad s policijo ali vojsko zaradi tožnikove narodnosti ali političnega prepričanja.

20. Prvi kriterij za oceno tožnikove neverodostojnosti (notranja nekonsistentnost) iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ je torej v konkretnem primeru odločilen za negativno celovito oceno o verodostojnosti tožnika glede zatrjevanega preteklega preganjanja, četudi bi glede na informacije o stanju v izvorni državi, ki jih je uporabila tožena stranka, nekatere trditve tožnika o policijskem nasilju nad demonstranti, ki se zavzemajo za pravice Berberov, lahko bile točne oziroma bi posamezni deli njegove izpovedbi lahko bili verjetni; vendar pa so navedene nekonsistentnosti prevelike, preveč jih je in so tudi materialnega značaja – povezane z dejanji preganjanja, tožnikova izpoved pa je bila v tistih elementih, kjer je navajal dejanja preganjanja, tudi preveč splošna in pavšalna.

21. Kar zadeva drugi tožbeni ugovor, sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka pravilno najprej osredotočila na zatrjevana pretekla dejanja preganjanja, kajti če bi bil glede teh dejanj tožnik verodostojen in bi šlo za preganjanje, potem bi bil to resen znak prosilčevega utemeljenega strahu, razen če ne bi tožena stranka izkazala utemeljenih razlogov za prepričanje, da se preganjanje ne bo ponovilo. Poleg tega pa je tožena stranka upoštevala tudi poročila o stanju v izvorni državi, ki kažejo na diskriminacijo Berberov v Maroku. Vendar pa tožnik v tožbi ni izkazal oziroma niti ne zatrjuje, poleg tega je bil v upravnem postopku, kot že rečeno, zelo površen in neusklajen v svojih izjavah, da je vsak Berber zgolj zaradi tega, ker je pripadnik te etnične skupine, v Maroku podvržen tako intenzivnim in celovitim ukrepom diskriminacije v smislu pravnih, upravnih, policijskih ali sodnih ukrepov, ki bi bili ponavljajoči in bi predstavljali hude kršitve človekovih pravic (2. alineja 1. odstavka in 2. alineja 2. odstavka 26. člena ZMZ), in da bi se to dovolj verjetno zgodilo tudi tožniku v primeru vrnitve v Maroko. V tem smislu torej sodišče popravlja obrazložitev tožene stranke, ki zmotno navaja, da mora iti za nenehno trpinčenje oziroma za mučenje, da dejanje preganjanja dosega stopnjo intenzivnosti iz 26. člena ZMZ.

22. S tem, ko je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem na podlagi narodnostne pripadnosti in političnega prepričanja, je hkrati ugotovila tudi neobstoj pogojev za subsidiarno zaščito. Kajti tožnik poleg svoje pripadnosti Berberom in zatrjevanem sodelovanju v političnih demonstracijah ni navajal drugih razlogov, ki bi bili relevantni z vidika 28. člena ZMZ.

23. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZMZ).