Jedro

Glede na določbo 98. člena ZUP (Uradni list SFRJ, št. 47/86) se vročitev šteje za opravljeno, ko je tožnik sklep dejansko prejel, ter je to, če njegove navedbe držijo, 7. 5. 2000, glede na izkazan prihod (šele) tega dne v Slovenijo, pa gotovo pred tem dnem ne. Iz navedenega izhaja, da njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni bil potreben ter da bi brez le-tega prvostopni davčni organ moral tožnikovo pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi dolga, nesporno vloženo 15. 5. 2000, obravnavati kot pravočasno ter o njej meritorno odločiti. Prvostopni davčni organ je pravilno ugotovil, da je bilo vročitev sklepa o prisilni izterjavi dolga, ki je bil izdan 23. 3. 2000, treba opraviti po določbah ZDavP kot specialnih določbah (posebnega upravnega postopka), tožena stranka pa nima prav, da so določbe ZDavP o vročanju prenehale veljati 28. 12. 1999, saj so bile po izrecni določbi 22. člena novele ZDavP-D (Uradni list RS, št. 108/99) v zvezi z 2. členom navedene novele, določbe ZDavP o vročanju (4., 5., 6. in 7. člen ZDavP) črtane z uveljavitvijo dne 2. 4. 2000.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 21. 11. 2000 se odpravi ter zadeva vrne temu uradu v ponovni postopek. Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zdajšnjega tožnika zoper sklep Davčnega urada A. z dne 28. 6. 2000, s katerim je le-ta zavrnil tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter zavrgel njegovo pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja z dne 23. 3. 2000. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da bi vročitev sklepa o prisilni izterjavi sicer morala biti opravljena po določbi 86. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ne po določbi drugega odstavka 6. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP), ker je le-ta z zakonsko novelo dne 28. 12. 1999 prenehala veljati, vendar tudi navedena določba ZUP za primer, da v času vročanja ni bilo ugotovljeno, da je naslovnik odsoten, ne predvideva drugačnega postopanja organa, zato je pravilna presoja prvostopnega davčnega organa, da je bila vročitev opravljena zakonito.

Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ tudi pravilno ugotovil, da materialnega pogoja za vrnitev v prejšnje stanje tožnik ni izkazal, kajti njegove zamude ni šteti kot opravičene, saj o potovanju v tujino v predlogu ni opravičil, zakaj je trajalo tako dolgo ter kaj je bilo zanj povod, medtem ko po ZUP štejejo za opravičene razloge za zamudo samo take okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti in niti odkloniti ter se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi, takih okoliščin pa tudi po mnenju tožene stranke tožnik ni izkazal, zato je odločitev prvostopnega organa pravilna.

Tožena stranka zavrne kot neutemeljen tudi tožnikov ugovor, da davčni predpisi davčnim zavezancem ne nalagajo obveščanja o nameravani odsotnosti, ter navaja, da je tožnik vedel, da zoper njega teče postopek za odprodajo že zarubljenega kioska ter je plačilo dolga obljubljal že leta 1999, glede na predhodne dogovore s prvostopnim davčnim organom pa je tudi vedel oziroma moral vedeti, da bo le-ta postopek prisilne izterjave, ker tožnik dolga sam ne poravna, izvedel. Tožnik v tožbi navaja, da mu je prvostopni davčni organ 23. 3. 2000 izdal sklep o prisilni izterjavi dolga iz njegovega premičnega premoženja ter istega dne opravil rubež, 21. 4. 2000 pa še prodajo njegove brunarice na avtobusni postaji na B, čeprav sklep pred tem tožniku ni bil vročen in ni postal pravnomočen. Sporni sklep je bil tožniku vročen 7. 5. 2000, in zoper ta sklep je tožnik 15. 5. 2000 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter pritožbo, ki pa ju je prvostopni davčni organ zavrnil oziroma zavrgel, tožena stranka pa je to odločitev potrdila. S to odločitvijo je tožena stranka s kršitvijo predpisov o vročanju kršila zakon v škodo tožnika, kajti sklep o prisilni izterjavi, ker ni bil vročen, ni postal pravnomočen ter so vsa opravljena izvršilna dejanja posledično nezakonita. Tožniku sporni sklep ni bil vročen tako, kot to določa ZUP v 86. členu: če namreč tožnika ob vročitvi ni bilo najti v stanovanju oziroma tam, kjer je zaposlen, bi se morala vročitev opraviti z vročitvijo odraslemu članu tožnikovega gospodinjstva, vendar pa prvostopni davčni organ tako ni ravnal. Vročitev tožniku zato ni bila opravljena, tožnik pa je za sporni sklep izvedel šele 7. 5. 2000, ko se je vrnil z obiska pri sorodnikih v Makedoniji ter ga je nato takoj izpodbijal. Tožnik sodišču predlaga, naj kot nezakoniti odpravi odločbi prvostopnega davčnega organa in tožene stranke, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja na pravilnosti in zakonitosti svoje odločitve iz razlogov, ki so razvidni iz izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku. Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča ima tožnik prav, da vročitev sklepa o prisilni izterjavi ni bila opravljena pravilno. To pa pomeni, da je glede na določbo 98. člena ZUP (Uradni list SFRJ, št. 47/86), po kateri se v primeru pomote oziroma smiselno tudi napake pri vročitvi šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je naslovnik spis dejansko dobil, v obravnavanem primeru vročitev šteti za opravljeno, ko je tožnik sklep dejansko prejel, ter je to, če njegove navedbe držijo, 7. 5. 2000, glede na izkazan prihod (šele) tega dne v Slovenijo, pa gotovo pred tem dnem ne. Iz navedenega izhaja, da njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni bil potreben ter da bi brez le-tega prvostopni davčni organ moral tožnikovo pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi dolga, nesporno vloženo 15. 5. 2000, obravnavati kot pravočasno ter o njej meritorno odločiti. Ker je odločil drugače, je s tem kršil pravila postopka, kršitev pa je taka, da je vplivala oziroma mogla vplivati na odločitev v zadevi, zato je njegova odločitev nezakonita, nezakonita pa je tudi odločitev tožene stranke, ki se je s prvostopnim organom strinjala.

Prvostopni davčni organ je pravilno ugotovil, da je bilo vročitev sklepa o prisilni izterjavi dolga, ki je bil izdan 23. 3. 2000, treba opraviti po določbah ZDavP (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 odl. US, 87/97, 35/98 odl. US, 82/98, 91/98, 108/99) kot specialnih določbah (posebnega upravnega postopka), tožena stranka pa nima prav, da so določbe ZDavP o vročanju prenehale veljati 28. 12. 1999, saj so bile po izrecni določbi 22. člena novele ZDavP-D (Uradni list RS, št. 108/99) v zvezi z 2. členom navedene novele, določbe ZDavP o vročanju (4., 5., 6. in 7. člen ZDavP) črtane z uveljavitvijo dne 2. 4. 2000. Vendar pa je zaključek prvostopnega organa, da je bila vročitev spornega sklepa opravljena po zakonu, nepravilen. Med strankama ni sporno, da tožnika 23. 3. 2000, ko naj bi davčni organ, kot zatrjuje, poskušal tožniku sklep vročiti neposredno, in vse do 7. 5. 2000, ni bilo v kraju stalnega prebivališča. Tudi ni sporno, da je v obravnavanem primeru potrebna obvezna osebna vročitev sklepa, za tak način vročanja in za primer, da vročevalec naslovnika ne najde, pa je ZDavP v (tedaj veljavnih) določbah predpisoval, da vročevalec spis lahko vroči odraslemu članu njegovega gospodinjstva ali sodelavcu na delovnem mestu, če so te osebe pripravljene spis sprejeti in podpisati vročilnico (2. odstavek 4. člena), če pa se ugotovi, da je naslovnik odsoten in da mu navedene osebe spisa ne morejo pravočasno vročiti, se spis vrne davčnemu organu z navedbo kraja naslovnikovega bivanja (5. člen), oziroma če ni ugotovljeno, da je naslovnik odsoten, vročevalec spis vrne davčnemu organu ali če gre za vročitev po pošti, potem pošti njegovega prebivališča, na vratih oziroma v poštnem nabiralniku stanovanja ali poslovnega prostora naslovnika oziroma njegovega delodajalca pa pusti pismeno sporočilo, v katerem je navedeno, kje se spis nahaja ter da mora spis dvigniti v roku 15 dni, vročevalec je o tem dolžan na spisu in sporočilu napisati zaznamek ter se podpisati, vročitev pa se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik spis dvigne oziroma če ga v roku 15 dni ne dvigne, potem z dnem, ko je bilo sporočilo puščeno, na kar pa mora biti naslovnik v sporočilu opozorjen, o taki vročitvi pa je treba obvestiti tudi davčni organ, ki je vročitev odredil (6. člen). Iz predloženih upravnih spisov ne izhaja, da bi davčni organ, čeprav navaja drugače, tako ravnal, kajti v spisni dokumentaciji ni listin, iz katerih bi bilo razvidno, da bi bila poskušana vročitev spornega sklepa o prisilni izterjavi tožniku npr. po odraslem članu njegovega gospodinjstva, kot je to omogočal 4. člen ZDavP oziroma, da bi bila vročitev opravljena v skladu s 6. členom ZDavP, saj je listina v spisu, ki naj bi izkazovala vročitev po navedeni zakonski določbi, tako nepopolna, da iz nje ni razvidno, na vročitev katerega spisa in kateremu naslovniku se nanaša, in tudi nima navedbe, v katerem roku je spis treba dvigniti ter ne opozorila za primer, da naslovnik spisa v 15 dneh ne bi dvignil. Celo nasprotno, iz spisne dokumentacije izhaja, da tožniku davčni organ očitno sploh ni pustil roka za dvig spisa, saj je iz rubežnega zapisnika razvidno, da je po spornem sklepu o prisilni izterjavi z dne 23. 3. 2000 istega dne bil opravljen že rubež. Tožniku tako zaradi nepravilne vročitve nezakonito ni bilo omogočeno, da bi se seznanil z nameravano prisilno izterjavo še pred njenim dejanskim pričetkom ter jo z morebitnimi po zakonu dopustnimi dejanji preprečil, tako s plačilom dolga ali s pritožbo zoper sporni sklep v takem roku, da bi jo davčni organ štel za pravočasno ter jo obravnaval po vsebini.

Ker je sodišče ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, je na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu drugega in tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo le-ta morala odločiti o tožnikovi pritožbi zoper odločbo prvostopnega davčnega organa z dne 28. 6.2000, kajti po zakonu sodišče o tem, čeprav tožnik tako predlaga, ne more odločiti.

Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče moralo zavrniti, kajti po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS v upravnem sporu, v katerem sodišče odloča le zakonitosti izpodbijanega akta, kot je odločalo tudi v obravnavanem primeru, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka sama.