Jedro

V zadevi ni sporno, da je bil novi direktor na podlagi javnega natečaja, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, že imenovan pred vložitvijo tožbe. Iz upravnega spisa sicer izhaja, da je bilo obvestilo o imenovanju izbranega kandidata tožniku posredovano 17. 2. 2015. Vročitev navedenega obvestila sicer ni izkazana, kar pa na odločitev v stvari ne vpliva, saj tožnik v tožbi sam zatrjuje, da je bil o imenovanju direktorja seznanjen 17. 2. 2015. Iz navedenega izhaja, da je bil postopek javnega natečaja, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, zaključen pred vložitvijo tožbe z imenovanjem novega direktorja. Tožnik s tožbo zahteva odpravo odločbe Sveta AVP o izbiri kandidata za direktorja. Sodišče meni, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za vložitev izbodbojne tožbe. Z imenovanjem novega direktorja je bil postopek za imenovanje zaključen na način, da za direktorja ni bil imenovan tožnik, kot neizbrani kandidat. Zato si z naknadnim predlogom, naj se sklep odpravi in postopek ponovi, ne more več izboljšati pravnega položaja. Tožnik s predlagano odpravo sporne odločbe in ponovitvijo postopka ter z morebitnim zanj drugačnim ugodnim sklepom o izbiri ne more več doseči, da bi bil predlagan v imenovanje, saj je novi direktor že imenovan.

Odločbe, s katerimi Vlada RS za direktorja javnih agencij imenuje posamezne osebe, so odločbe, ki jih ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj ne gre za upravne akte iz 2. člena ZUS-1, temveč gre za akte politične diskrecije, glede katerih je upravni spor po 3. členu ZUS-1 izrecno izključen.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri tem sodišču vložil tožbo s katero izpodbija odločbo Sveta Javne agencije RS za varnost prometa (v nadaljevanju Svet AVP) št. 1100-4/2013/68 z dne 3. 7. 2015 in odločbo Vlade Republike Slovenije št. 01410-20/2014/5 z dne 12. 2. 2015. Sodišče je tožbo tožnika zoper izpodbijani odločbi obravnavalo v enotnem postopku, upoštevaje načelo ekonomičnosti postopka.

2. Z izpodbijano odločbo št. 1100-4/2013/68 z dne 3. 7. 2015 je Svet AVP na podlagi prvega odstavka 21. člena Zakona o javnih agencijah (v nadaljevanju ZJA) odločil, da se mag. A.A. izbere kot najprimernejši kandidat za zasedbo delovnega mesta direktorja Javne agencije RS za varnost prometa (v nadaljevanju AVP). Z odločbo Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada RS) št. 0141-20/2014/5 z dne 12. 2. 2015 izdano na predlog Sveta AVP z dne 24. 1. 2014 je Vlada RS na podlagi prvega odstavka 8. člena in prvega odstavka 19. člena ZJA in petega odstavka Zakona o voznikih imenovala mag. A.A. za direktorja AVP za dobo pet let z dnem 13. 2. 2105. 3. Tožnik v tožbi navaja, da se je na Javni razpis, ki je bil objavljen v decembru 2013, za direktorja Javne agencije za varnost v prometu RS prijavilo 9 kandidatov. V mesecu januarju 2014 je bil z njim opravljen pogovor, od takrat naprej pa ni prejel nobenega odgovora, dokler zadeve ni prijavil Inšpektoratu za sistem javnih uslužbencev. Namesto da bi Svet Agencije sprejel dokončno odločitev o izbiri in ga z njo seznanil, je Vlada RS v mesecu februarju 2015 protizakonito imenovala mag. A.A. za direktorja agencije. Na njegova izrecna insistiranja je dne 17. 2. 2015 prejel obvestilo Vlade RS o imenovanju mag. A.A. za direktorja agencije. Takšno dejanje pa je nezakonito tako, kot je bilo nezakonito tudi imenovanje mag. A.A. za v.d. direktorja Agencije v avgustu leta 2013. Sam je pripravil 5-letni poslovni načrt in je do takrat uspešno vodil agencijo. Po tem, ko navede očitke izbranemu kandidatu, zaključi, da je Svet Agencije sledil napotkom politike s čemer je bil potrjen sum klientelizma in korupcije. Sodišču predlaga, da izpodbijani odločbi Sveta AVP in Vlade RS odpravi, saj je bila prva izdana prepozno in s tem nezakonito, v posledici pa naj razveljavi tudi razpis iz leta 2013 ter od Vlade RS zahteva zamenjavo Sveta Agencije novemu Svetu Agencije pa naloži ponoven razpis za direktorja Agencije.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika in sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrže. V odgovoru navaja, da je bil mag. A.A. z odločbo Vlade RS dne 13. 2. 2015 imenovan za direktorja AVP za mandatno dobo petih let na podlagi 19. člena ZJA. Svet AVP je po svojem predsedniku dne 14. 1. 2014 Vladi RS podal predlog za imenovanje mag. A.A. za direktorja AVP, ta pa je bil z navedeno odločbo Vlade RS tudi imenovan. Celoten postopek je bil zakonit, novi direktor mag. A.A. pa izpolnjuje tudi vse pogoje za imenovanje po 19. členu ZJA. Odločb, s katerimi Vlada RS imenuje direktorje javnih agencij glede na vzpostavljeno sodno prakso ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj je upravni spor, upoštevaje 3. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izrecno izključen. Tožbo tožnika zoper odločbo Sveta AVP z dne 3. 7. 2015 pa je treba zavreči zato, ker tožnik ne izkazuje pravnega interesa, glede na to, da je Vlada RS na mesto direktorja s svojim sklepom z dne 12. 2. 2015 že imenovala drugega direktorja. Podrejeno pa predlaga, da sodišče, kolikor tožbe ne bi zavrglo, tožbo zavrne, saj tožnik v tožbi, kot neizbrani kandidat, ne navaja nobenega izmed razlogov po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 65. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU). Izbrani kandidat je namreč izpolnjeval natečajne pogoje, natečajne pogoje pa je izpolnjeval tudi tožnik, kateremu je bila dana možnost sodelovanja v izbirnem postopku, saj se je glede na zapisnik druge seje natečajne komisije za izbiro kandidata za zasedbo prostega delovnega mesta direktorja AVP z dne 23. 1. 2014 v izbirnem postopku tudi osebno predstavil in predstavil vizijo in program dela AVP za naslednje mandatno obdobje. Vsi razlogi, ki jih sicer na žaljiv način v svoji tožbi navaja tožnik, pa so neizkazani in pavšalni.

5. Sodišče je tožbo tožeče stranke zavrglo.

6. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je Svet AVP izvedel postopek javnega natečaja za imenovanje direktorja AVP. Nesporno je, da se je tožnik prijavil na javni natečaj in da je bilo v izbirnem postopku ugotovljeno, da izpolnjuje razpisne pogoje za imenovanje direktorja AVP. Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da je Svet AVP ministru za infrastrukturo in prostor dne 24. 1. 2014 podal pisni predlog za imenovanje mag. A.A. za direktorja AVP s predlogom, da ga posreduje v imenovanje Vladi RS. Nesporno je, da je Vlada RS z odločbo št. 01410-20/2014/5 z dne 12. 2. 2015 mag. A.A. imenovala za direktorja AVP za mandatno dobo 5 let, in sicer od 13. 2. 2015 do 12. 2. 2020. Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da je AVP neizbrane kandidate dne 17. 2. 2015 obvestila, da je Vlada RS z dnem 13. 2. 2015 imenovala mag. A.A. za direktorja AVP za obdobje pet let. V zadevi pa tudi ni sporno, da je Svet AVP dne 3. 7. 2015 izdal odločbo št. 1100-4/2013/68 s katero je odločil, da se mag. A.A. izbere kot najprimernejši kandidat za zasedbo delovnega mesta direktorja AVP, ki je bila tožeči stranki vročena dne 20. 7. 2015. K zavrženju tožbe zoper odločbo Sveta AVP št. 1100-4/2013/68 z dne 3. 7. 2015:

7. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora zato izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložitve tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (3. točka prvega odstavka ter drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

8. Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku javnega natečaja za imenovanje direktorja Javne agencije. Za ta postopek ZJA v prvem odstavku 19. člena določa, da direktorja agencije imenuje in razrešuje ustanovitelj na predlog sveta Javne agencije na podlagi javnega natečaja v skladu s pogoji in kriteriji, določenimi z zakonom in ustanovitvenim aktom (prvi odstavek 19. člena ZJA). Javni natečaj za imenovanje direktorja izvede Svet Agencije v skladu z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev. Zoper odločbo o izbiri ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor. ZJA pri izvedbi postopka imenovanja direktorja napotuje na določbe Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) o javnem natečaju. V primeru, kot je obravnavani, je treba uporabiti določbe ZJU, ki urejajo javni natečaj za položaje generalnih direktorjev, generalnih sekretarjev, načelnikov upravnih enot itd. (četrti odstavek 60. člena ZJU), torej določbe o posebnem javnem natečaju (64. člen ZJU).

9. V zadevi ni sporno, da je bil novi direktor AVP na podlagi javnega natečaja, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, že imenovan pred vložitvijo tožbe. Iz upravnega spisa sicer izhaja, da je bilo obvestilo o imenovanju izbranega kandidata tožniku posredovano 17. 2. 2015. Vročitev navedenega obvestila sicer ni izkazana, kar pa na odločitev v stvari ne vpliva, saj tožnik v tožbi sam zatrjuje, da je bil o imenovanju direktorja seznanjen 17. 2. 2015. Iz navedenega izhaja, da je bil postopek javnega natečaja, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, zaključen pred vložitvijo tožbe z imenovanjem novega direktorja.

10. Tožnik s tožbo zahteva odpravo odločbe Sveta AVP o izbiri kandidata za direktorja. Sodišče meni, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za vložitev izbodbojne tožbe. Z imenovanjem novega direktorja je bil postopek za imenovanje zaključen na način, da za direktorja ni bil imenovan tožnik kot neizbrani kandidat. Zato si z naknadnim predlogom, naj se sklep odpravi in postopek ponovi, ne more več izboljšati pravnega položaja. Tožnik s predlagano odpravo sporne odločbe in ponovitvijo postopka ter z morebitnim zanj drugačnim ugodnim sklepom o izbiri ne more več doseči, da bi bil predlagan v imenovanje, saj je novi direktor že imenovan. Da v takem primeru ni mogoče doseči vzpostavitve prejšnjega stanja izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča RS, št. I-Up-165/06 z dne 12. 7. 2006 (5. točka obrazložitve). Tako stališče pa izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse (sklep Upravnega sodišča RS, št. I U 1789/2014 z dne 17. 11. 2014 ter sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 383/2014 z dne 25. 2. 2015) iz katerega izhaja, da je v primeru, ko je Vlada že pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu z odločbo imenovala izbranega kandidata na mesto direktorja Javne agencije možno vložiti samo tožbo na podlagi 2. alinee prvega odstavka 33. člena ZUS-1, ki določa, da se s tožbo lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Tudi sicer pa so razlogi za predčasno razrešitev imenovanega direktorja taksativno našteti v prvem odstavku 23. člena ZJA, in sicer med drugim iz razloga, če imenovani ne izpolnjuje pogojev za imenovanje, česar pa tožnik ne zatrjuje.

11. V dispoziciji tožnika je odločitev, kakšen zahtevek bo uveljavljal. Ker si tožnik s predlagano odpravo že izvršene odločbe ne more izboljšati pravnega položaja je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K zavrženju tožbe zoper odločbo Vlade RS št. 01410-20/2014/5 z dne 12. 2. 2015. 12. Z navedeno odločbo je bil imenovan za direktorja AVP za mandatno dobo 5 let od 12. 3. 2015 do 12. 2. 2020 mag. A.A. Navedeno imenovanje je bilo izvedeno na podlagi 19. člena ZJA, ki določa, da direktorja javne agencije imenuje, razrešuje ustanovitelj (po določbi tretjega odstavka prvega člena Sklepa o ustanovitvi AVP (Ur. list RS, št. 49/10 in 37/10) obveznosti ustanovitelja izvršuje Vlada RS), na predlog Sveta Javne agencije na podlagi javnega natečaja v skladu s pogoji in kriteriji določenimi z zakonom in ustanovnim aktom. Po določbi petega odstavka 10. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz) javni natečaj za imenovanje direktorja AVP izvede svet AVP, ki Vladi RS predlaga kandidata za direktorja. Direktorja javne agencije pa imenuje Vlada RS, odločitev sprejme kot nosilec izvršilne veje oblasti in je utemeljena na politični diskreciji. Pristojnost za politično diskrecijo Vlade pa je določena tudi v prvem odstavku 8. člena in prvem odstavku 19. člena ZJA ter petem odstavku 10. člena Zakona o voznikih. Da gre pri imenovanju direktorjev javnih agencij za akte utemeljene na politični diskreciji ustanovitelja (v konkretnem primeru Vlade RS), izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 222/11 (točka 12 obrazložitve) in sodb Upravnega sodišča RS opr. št. I U 424/2010 in I U 1488/2014. Odločbe s katerimi Vlada RS za direktorja javnih agencij imenuje posamezne osebe so odločbe, ki jih ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj ne gre za upravne akte iz 2. člena ZUS-1, temveč gre za akte politične diskrecije, glede katerih je upravni spor po 3. členu ZUS-1 izrecno izključen.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo Vlade RS o imenovanju direktorja AVP kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 14. Sodišče je zavrglo tudi ostale tožbene zahtevke, ki jih v tožbi uveljavlja tožnik, in sicer da se razveljavi javni natečaj za imenovanje direktorja AVP, da se zamenja Svet AVP in se objavi ponovni razpis za direktorja AVP, saj ne gre za akte iz 2. člena ZUS-1, tožnik pa tožbe ne vlaga na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K točki II izreka:

15. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.