Jedro

Pritožba ima prav, ko navaja, da postopek ekstradicije ni formalni postopek, v katerem bi za presojo, ali bodo v primeru predaje zahtevane osebe spoštovana zagotovila iz 3. člena EKČP, zadostovala pridobitev formalnih zagotovil države odrediteljice, temveč mora pravosodni organ, ki odloča o izpolnjenosti pogojev za predajo zahtevane osebe, o tem presojati na podlagi ustreznih dokazil, iz katerih je razvidno, ali so v državi odrediteljici podane minimalne zahteve, ki izhajajo iz 3. člena EKČP.

Sodišče prve stopnje bo pri pravosodnih organih ZK pridobilo podatke o tem, v katerem zavodu v ZK bo zahtevana oseba nastanjena in zahtevalo ustrezna pojasnila o razmerah za bivanje, ki tam vladajo. Po pridobitvi teh podatkov bo presodilo, ali bodo zahtevani osebi v primeru predaje zagotovljene pravice iz 3. člena EKČP, pri tem pa bo treba oceniti in se v razlogih odločbe opredeliti tudi do podatkov, ki izhajajo iz virov, ki jih je predložila obramba ter njenih navedb o nesorazmernosti predpisane kazni in položaja zahtevane osebe zaradi njenega porekla.

Izrek

Pritožbi zagovornika zahtevane osebe A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom II Ks 47705/2024 z dne 12. 2. 2025 pod točko I izreka na podlagi 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) dovolilo predajo zahtevane osebe A. A. Združenemu kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske (v nadaljevanju ZK) zaradi kazenskega pregona za v uvodu tega sklepa navedena kazniva dejanja. Pod točko II izreka je odločilo, da se zahtevano osebo A. A. ne sme preganjati, zoper njega izvršiti kazen, predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njegovo predajo, zahtevana oseba pa se nahaja v priporu, ki je začel teči 4. 7. 2024 ob 18.45 uri, ko mu je bila odvzeta prostost, izvaja pa se v ZPKZ Maribor, Oddelek Murska Sobota (točka III izreka). Pod točko IV izreka je odločilo, da stroški postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter potrebni izdatki zahtevane osebe in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika, ki ji je bil postavljen po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2.Zoper sklep se je pritožil zagovornik zahtevane osebe iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predaje zahtevane osebe ne dovoli, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je svojo odločitev med drugim oprlo na podatek, da se pristojni pravosodni organi ZK, ki zahtevajo predajo A. A., trudijo odpraviti nevzdržne razmere pri njih v zaporih, ki predstavljajo kršitve človekovih pravic po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), okoliščina, da se pravosodni organi takšne razmere trudijo izboljšati, pa ne more predstavljati argumenta za ugoditev zahtevi za predajo. Poudarja, da se obramba že ves čas postopka sklicuje na sodbo Višjega regionalnega sodišča Karlsruhe v ZR Nemčiji št. 301 OAus 1/23 z dne 10. 3. 2023, s katero je sodišče zavrnilo zahtevo za predajo osebe ZK prav iz razloga, ker je ugotovilo, da razmere v zaporih v ZK predstavljajo resno nevarnost kršitve 3. člena EKČP in je pojasnilo, da zagotovila, ki jih je prejelo od pravosodnih organov (kot so bila prejeta tudi v obravnavani zadevi), niso niti popolna niti zavezujoča in ne zadostujejo za sklepanje, da bodo izpolnjeni pogoji iz 3. člena EKČP. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje glede zahteve iz 3. člena EKČP, da se nikogar ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati, ravnalo nasprotno, saj je svojo odločitev oprlo le na formalna dopisa, ki ju je prejelo od pravosodnih organov ZK in ocenilo, da sta zadostno zagotovilo za to, da zahtevani osebi pravice iz 3. člena EKČP ne bodo prekršene. Pisni zagotovili pravosodnih organov ZK, da ne obstaja verjetnost, da bi bila zahtevana oseba v njihovi državi mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, torej da ne bo kršeno določilo 3. člena EKČP, in da bo kazenski postopek po izročitvi opravljen v navzočnosti izročene osebe, zato po oceni pritožbe ne zadostujeta za zaključek, da je izpolnjen pogoj iz 3. člena EKČP in se lahko zahtevi za predajo zahtevane osebe ugodi.

5.Sodišču prve stopnje pritožba očita tudi, da se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do predstavljenih argumentov obrambe, to je Generalnega poročila CPT za leto 2023 glede razmer v zaporih v ZK in drugih pravnih virov, med njimi navedene sodbe nemškega sodišča, uradnega poročila Ministrstva za pravosodje ZK, objavljenega na spletni strani, in drugih virov. Poudarja, da iz Generalnega poročila CPT za leto 2023 jasno izhaja, da se razmere v zaporih v ZK glede na poročilo iz leta 2021 (na podlagi katerega je navedeno nemško sodišče zavrnilo predajo tam zahtevane osebe), niso v ničemer spremenile oziroma so samo še slabše ter da to potrjujejo tudi številni medijski članki. (Pritožba navaja naslove člankov, ki opisujejo razmere v zaporih v ZK, kjer je bila po opravljenih inšpekcijskih nadzorih v mesecih aprilu in maju 2024 ugotovljena alarmantno visoka stopnja samodestrukcije in nasilja med zaporniki, in ki opisujejo, da je v zaporih, ki so prezasedeni in kjer infrastruktura razpada, več kot 40 % odvisnikov od drog, omenja pa tudi članek, ki se nanaša na direktorja splošnih operacij, B. B., ki je v obravnavani zadevi podal zagotovilo z dne 18. 20. 2024, v članku pa se mu očita, da za odpravo naštetih nepravilnosti ni naredil ničesar in je na fotografiji prikazan, ko z eno nogo kleči pred zaporom, v drugem delu članka pa piše, da medtem prebujeni šefi raje pokleknejo, kot da bi se lotili kaosa, kar je v nasprotju s trditvijo v dopisu B. B. v obravnavani zadevi, da se trudijo izboljšati razmere v zaporih). Opozarja, da se sodišče prve stopnje do teh nasprotij, razvidnih iz uradnega dopisa, in listin, ki jih je obramba predložila kot dokaz, ni opredelilo, čeprav gre za dejstva, ki so v obravnavani zadevi za presojo odločilnega pomena, prav tako se ni opredelilo do poročila Ministrstva za pravosodje ZK za leto 2023, iz katerega jasno izhaja, da življenjske razmere zapornikov in pripornikov v zaporih v ZK dejansko predstavljajo kršitev 3. člena EKČP. Navedeni podatki, na katere opozarja pritožba, so po njeni oceni zahtevali vsaj dodatne poizvedbe pri pravosodnih organih ZK o spoštovanju zagotovil iz 3. člena EKČP, kot jih je opravilo nemško višje sodišče, ko so zahtevali pojasnilo o konkretnih razmerah v konkretnem zaporu v ZK. Nadalje pritožba sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do navedb obrambe, da zagrožena kazen dosmrtnega zapora, ki grozi zahtevani osebi v ZK, predstavlja nečloveško, nedemokratično in kolonialno ravnanje, ki ni vredno človeka in je tudi nesorazmerno z zagroženimi kazenskimi sankcijami za tovrstna ravnanja v Republiki Sloveniji ter zatrjuje, da so nesorazmerno zagrožene kazni po ustaljeni sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice zaradi verjetnosti kršitev 3. člena EKČP (in 18. člena Ustave RS) tudi utemeljen razlog za zavrnitev ekstradicije zahtevane osebe. V izpodbijanem sklepu pogreša še opredelitev sodišča do navedb obrambe o odnosu do Rusov, ki so v anglosaksonskem svetu ocenjeni kot dežurni krivci za vojaško operacijo v Ukrajini, kar po oceni pritožbe prav tako daje podlago za zaključek, da bo zahtevana oseba v ZK deležna dodatnega nečloveškega ravnanja in drastičnega oziroma najstrožjega kaznovanja.

6.Pritožba ima prav, ko navaja, da postopek ekstradicije ni formalni postopek, v katerem bi za presojo, ali bodo v primeru predaje zahtevane osebe spoštovana zagotovila iz 3. člena EKČP, zadostovala pridobitev formalnih zagotovil države odrediteljice, temveč mora pravosodni organ, ki odloča o izpolnjenosti pogojev za predajo zahtevane osebe, o tem presojati na podlagi ustreznih dokazil, iz katerih je razvidno, ali so v državi odrediteljici podane minimalne zahteve, ki izhajajo iz 3. člena EKČP. Utemeljen pa je tudi očitek, da se sodišče prve stopnje v razlogih sklepa ni opredelilo do virov in uradnih poročil, ki jih je navajala in predložila obramba in jih sedaj ponavlja v pritožbi ter se nanašajo na razmere v zaporih v ZK, in do ostalih povzetih zatrjevanj obrambe. Potem ko je sodišče trditve obrambe v sklepu povzelo, je obrazložilo le, da pravosodni organi ZK v navedeni nemški zadevi, kjer je bila zavrnjena predaja državljana Albanije, niso podali zadostnih zagotovil, da zahtevani osebi po predaji ne bodo kršene pravice iz 3. člena EKČP in da jih niso podalo v roku, ki jim je bil določen, ter da ne gre spregledati, da so v obravnavani zadevi pristojni organi ZK po zahtevi preiskovalnega sodnika podali zahtevana zagotovila na podlagi 604(c) Sporazuma o trgovini in sodelovanju (TCA), da bodo nastanitev in vsi drugi pogoji pridržanja, kjer bi lahko bil zahtevani nastanjen, v skladu s 3. členom EKČP ter da kazenski postopek zoper njega ne bo potekal v njegovi odsotnosti, zaradi česar ni izkazana zadostna stopnja verjetnosti, torej realno tveganje za zaščito temeljnih pravic kazensko preganjane osebe.... (točka 14 obrazložitve sklepa). Sodišče prve stopnje ob tem v sklepu navaja še, da iz predloženih člankov izhaja tudi, da pravosodno ministrstvo v ZK vlaga znatna finančna in kadrovska za izboljšanje razmer v zaporih in da je sodišče prejelo zagotovilo pristojnih organov ZK, da bo zahtevanemu, ne glede na to, kje bo pridržan, zagotovljeno spoštovanje 3. člena EKČP, da torej ob priprtju in morebitnem prestajanju zaporne kazni ne bo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanja ali kaznovanju.

7.Sodišče pri presoji, ali bo zahtevano osebo predalo drugi državi, ki ji bo sodila zaradi kaznivega dejanja, torej ne sme odločati le na podlagi formalnih zagotovil pravosodnih organov te države, da ji bodo zagotovljene pravice iz 3. člena EKČP, temveč mora odločati na podlagi konkretnih okoliščin, ki jih predstavi država, ki predajo osebe zahteva, v odločbi, ki jo izda, pa mora sodišče podati celovito oceno razmer v državi odrediteljici, iz katerih sklepa, da zahtevani osebi tam ne bodo prekršene pravice iz 3. člena EKČP oziroma da obstaja resna nevarnost, da bodo prekršene. To izhaja tudi iz sodne prakse Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju US RS) in Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU). US RS je na primer v odločbi Up-781/24-13 z dne 19. 9. 2024 opozorilo na prakso SEU, ki je oblikovala standarde, ki jih upošteva sodišče pri presoji zagotovila, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnjanju ali kaznovanju (kot izhaja tudi iz 3. člena EKČP), in ki se opravi v dveh korakih. V prvem se presoja nevarnost kršitve navedenega zagotovila (iz 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah) zaradi splošnih razmer v odreditveni državi članici, ko mora izvršitveni organ, če razpolaga z elementi, ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s pridržanimi osebami v odreditveni državi članici glede na standard varstva temeljnih pravic iz 4. člena Listine, pred predajo presoditi obstoj te nevarnosti, pri čemer se mora opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v zaporu v odreditveni državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo bodisi nekatere skupine oseb bodisi nekatere zapore. V prvem koraku se torej presojajo splošne in sistemske pomanjkljivosti v zaporih v odreditveni državi članici, v drugem koraku pa konkretne razmere v zavodu za prestajanje kazni zapora, v katerem bo nastanjena zahtevana oseba. Šele v drugem koraku se presojajo zagotovila odreditvenih pravosodnih organov glede konkretnih in natančnih pogojev, pod katerimi bo zahtevana oseba prestajala zapor v odreditveni državi članici. Iz ustavnosodne prakse izhaja tudi, da če je zagotovilo o spoštovanju navedenih pravic dal ali vsaj potrdil odreditveni pravosodni organ, mu mora izvršitveni organ zaupati, razen če ne obstaja natančen podatek o tem, da so pogoji bivanja v konkretnem zaporu v nasprotju s 4. členom Listine.

8.Da formalna zagotovila pravosodnih organov, ki zahtevajo predajo zahtevane osebe, pri presoji, ali naj se zahtevana oseba preda, ne zadostujejo, izhaja na primer tudi iz sodbe SEU z dne 15. 10. 2019 v zadevi Dumitru - Tudor Dorobantu proti Generalstaatsanwaltschaft Hamburg, ki se sklicuje na sodbe v zadevah Aranyosi in Caldararu, kjer je sodišče med drugim pojasnilo, da mora izvršitveni pravosodni organ, kadar ima na voljo objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene dokaze, ki potrjujejo obstoj sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti glede razmer v zavodih za prestajanje zaporne kazni odreditvene države članice, da bi ugotovil, ali obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja dejanska nevarnost, da bo oseba, za katero je izdan evropski nalog za prijetje, po predaji tej državi podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, upoštevati vse upoštevne materialne vidike razmer v zavodu za prestajanje zaporne kazni, za katerega je konkretno določeno, da bo ta oseba v njem zaprta, in da mora pravosodni organ za preverjanje razmer v zavodu za prestajanje zaporne kazni, za katerega je določeno, da bo oseba v njem zaprta, zaprositi odreditveni pravosodni organ za informacije, za katere meni, da so potrebne, in da se mora načeloma zanesti na zagotovila tega organa, če ni natančnih podatkov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali so razmere v zaporu v nasprotju s 4. členom Listine o temeljnih pravicah.

9.Iz povzete sodne prakse torej izhaja, da mora sodišče, kadar zahtevana oseba zatrjuje, da bo v primeru njegove predaje prekršen 3. člen EKČP zaradi razmer v zavodu, kjer bo nastanjena, presojati dokaze, ki potrjujejo njene navedbe in se v izdani odločbi do njih opredeliti, v primeru prejema zgolj formalnega zagotovila, da bo spoštovan 3. člen EKČP, pa mora od pravosodnega organa odreditvene države članice zahtevati, naj ga obvesti o konkretnih razmerah, v katerih bo zahtevana oseba zaprta v tej državi članici oziroma zahtevati dodatne informacije (tako tudi že navedena sodba US RS Up-781/24-13 z dne 19. 9. 2024).

10.Pritožba tako utemeljeno navaja, da iz napadenega sklepa ne izhajajo razlogi o tem, kako sodišče prve stopnje ocenjuje podatke, ki izhajajo iz virov, ki jih je v postopku predložila obramba, in ki opisujejo razmere v zaporih v ZK, prav tako ne stališče sodišča o zatrjevani kršitvi 3. člena EKČP zaradi zagrožene kazni dosmrtnega zapora, ki grozi zahtevani osebi, ki naj bi predstavljala nečloveško kaznovanje. Pritrditi je tudi pritožbi, da je sodišče prve stopnje odločilo le na podlagi formalnih zagotovil pravosodnih organov države odreditve, da bodo zahtevani osebi zagotovljene pravice iz 3. člena EKČP in da mu ne bo sojeno v nenavzočnosti, kar pa za odločitev, da se zahtevano osebo preda, ne zadostuje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi zagovornika zahtevane osebe ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

11.Sodišče prve stopnje bo pri pravosodnih organih ZK pridobilo podatke o tem, v katerem zavodu v ZK bo zahtevana oseba nastanjena in zahtevalo ustrezna pojasnila o razmerah za bivanje, ki tam vladajo. Po pridobitvi teh podatkov bo presodilo, ali bodo zahtevani osebi v primeru predaje zagotovljene pravice iz 3. člena EKČP, pri tem pa bo treba oceniti in se v razlogih odločbe opredeliti tudi do podatkov, ki izhajajo iz virov, ki jih je predložila obramba ter njenih navedb o nesorazmernosti predpisane kazni in položaja zahtevane osebe zaradi njenega porekla. Glede na podatke, ki jih je v zvezi z razmerami v zaporih v ZK predstavila obramba in izhajajo iz že navedenih virov, pa so za presojo zatrjevane kršitve 3. člena EKČP, če bi bil A. A. predan, pomembni tudi podatki o razmerah v zavodih za prestajanje zapora v ZK, ki jih bo mogoče pridobiti od Varuha človekovih pravic RS in Ministrstva za pravosodje RS.

12.Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

Zveza:

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 3 Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 4 Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (2013) - ZSKZDČEU-1 - člen 23, 23/4 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 18

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.